Pravkar minule volitve so močno zaznamovane z anomalijo, ki se ji reče »proti«. Kontinuitetne stranke so sklenile predvolilni pakt, ki sloni na pravcatem sovraštvu do Janeza Janše. Zdi se, da so toliko bolj sovražni, kolikor bolj mu uspeva, da se izogne uničenju, ki so ga sprožili proti njemu. Zdaj pa je še zmagovalec volitev, a zaveza sovraštva ga želi spremeniti v poraženca. Normalno je, da zmagovalec poskuša sestaviti vlado in da ponudi sodelovanje vsem drugim oz. tistim, ki si jih želi kot sodelavce pri vodenju države ne glede na obliko pridobivanja glasov med volilno kampanjo.
Nenormalno pa je, da se stranke, ki naj bi imele različne ideološke podlage, vnaprej in trmasto dogovorijo, da ne bodo vstopile v vlado, ki bi jo vodil Janša. V preteklih dvajsetih letih, od Depale vasi naprej, se trudijo, da bi tega velikega tvorca naše samostojnosti, svobode in demokracije izločili iz igre, kakor so izločili praktično že vse druge osamosvojitelje.
Janša namreč ni nobeno zlo in tudi ne ekstremističen politik, pač pa žlahten konservativni politik in njegova stranka je lepo umeščena v zbor krščansko-konservativnih evropskih strank. SDS je torej povsem normalna stranka. Levo zavezništvo sovraštva pa je nenormalno. In zdaj nam poskušajo prodati to nenormalnost kot nekaj povsem normalnega in kar je normalno kot nekaj abotnega. Ali ne vidite, da je pri nas vse postavljeno na glavo?
Težava Slovenije je njen kontinuitetni pol
Ne le da se ni nikoli sprijaznil s svobodo (zato zdaj npr. govori o osvobajanju Ljubljane in pri tem obdaja prestolnico s simbolično bodečo žico rdečih zvezd!), temveč se ni sprijaznil niti z demokracijo in samostojnostjo. Čeprav jih to ne ovira, da ne bi države pojmovali kot zasebno lastnino, s katero lahko delajo, kar se jim zljubi, a predvsem si polnijo žepe.
V naši kontinuiteti, ki se hoče imenovati levica, imamo tudi stranko, ki je po svoji ideologiji, frazeologiji in nastopaštvu prava ekstremistična stranka. V Evropi se tako stranko izolira in naredi neškodljivo, pri nas pa poskuša določati družbeno in politično agendo in jo priznavajo za svojo avantgardo!
Dovolj bi bilo, če bi slovenski človek pomislil, zoper koga govori Štrukelj, ko vpije »več denarja«, in kaj biča Mesec, ko napoveduje delitev premoženja. Ali ne govorita proti tajkunom, proti bogatašem, ki si svojega premoženja niso zaslužili, proti direktorjem in drugim privilegirancem, proti upokojencem z državnimi dodatki k penzijam? Ali niso vsi našteti levi? So. In to premalo poudarjamo.
Vsa slovenska kisla smetana, ki je povezana s kriminalnimi vezmi revolucije in koristi, ki jih od tega vlečejo, se je pokazala v vsej svoji servilnosti na Ljubljanskem gradu, ko so se klanjali »šerifu«, ki so si ga sami postavili. Noro! In vendar tako prisotno in tako samoumevno. Videli smo sprevod konservativcev, bogatašev in samozvane elite, proti kateri govorijo z levičarskim libretom. Besede in dejstva se, tudi ko zagovarjajo družbeno pravičnost, ne ujemajo. Tudi ta nenormalnost se nam zdi samoumevna, ker jo družbenopolitični delavci novinarstva nikoli ne problematizirajo. In taki obvladujejo medijski prostor.
Zaveza sovraštva deluje kot ena stranka
Normalno bi bilo, da bi Janša sestavil ekipo štirih strank. Stvar niti ne bi smela biti tako težka, ker naj bi bile celo tri stranke (SMC, LMŠ in SAB) v parlamentu sredinske. S svojim pristopom v zavezo sovraštva pa so se pokazale kot sateliti stare ZKS ali, kakor ji rečemo zdaj, udbomafije oz. globoke države. Zaveza sovraštva proti Janši celotnega kontinuitetnega bloka razkriva, da delujejo kot ena sama stranka. Želeti si je, da bi kdaj na volitvah dejansko nastopili skupaj, kot eno.
Tudi predsednika Pahorja so izločili, ker je naredil smrtni greh. To je, da je samostojen, da sam sprejema svoje politične odločitve, da je dialoški in ne sovraži. Predvsem pa ljubi Slovenijo kot dober Primorec. In na tej točki se pojavi še ena pomembna hiba levega bloka. Ne le da niso hoteli samostojne Slovenije, temveč nočejo biti Slovenci. Kdor noče biti, kar je; ima sam hude težave, a še večje lahko povzroča drugim.
Nenormalno je, da imamo toliko strank, ki visijo na enem samem imenu. Jelinčič, Bratuškova, Jankovič, Cerar, Šarec in Erjavec so program svoje stranke. Za nekatere se zdi, da gre za zasebno lastnino in ne za družbo enako mislečih, ki želijo družbene probleme reševati po vnaprej znanih premisah, ki jim celokupno rečemo svetovni nazor. Zato imamo dejansko preveč strank in vse so nenormalne; kritika kakega Orbana iz njihovih ust zveni predvsem kot mlatenje prazne slame, saj so mu v malem popolnoma podobni. Le SDS, NSi, SD lahko štejemo med normalne evropske stranke. In to kljub temu, da je zadnja naslednica kriminalne združbe, od katere je podedovala nakradeno premoženje. Tudi zaradi tega je koalicija sovraštva in zaostalosti nevarna. Ne morejo sestaviti programske vlade in ne bodo reševali odprtih vprašanj, saj bo preveč petelinov in ena kura na istem gnoju.
Samozaverovanost levice
Nenormalno je, da levica nikogar drugega ne priznava za verodostojnega, enakovrednega in spoštovanja vrednega sogovornika. Oni so navajeni na diktat. Ne poslušajo niti drug drugega, kaj šele pomladnike ali drugače mislečega. Na sovraštvu pa ne moremo ničesar zgraditi. Če levi blok ne bo našel razlogov, da bi se spremenil, nam ni pomoči. Njihov kadrovski nabor je čedalje bolj primitiven, bolj prepotenten in slab za Slovenijo. Iz pomladnega bloka pa ne pustijo nikogar na še tako nizko vodstveno mesto ne v državni upravi, ne v šolstvu ali v gospodarstvu. In tako ostajamo brez potencialov tistih, ki se morajo dokazovati, se morajo boriti, morajo biti preprosto dobri, boljši, da sploh lahko dobijo službo. A za zdaj levica živi v svoji samozaverovanosti in ima to nenormalnost za povsem normalno.
Morebitna leva vlada ne bo vzdržala celega mandata, tudi zdajšnja ni, pa so bili samo trije v njej. Kako naj verjamemo, da bodo sposobni vladati, če jih bo šest? Kako naj pričakujemo, da bodo naravnani na prihodnost in razvoj, če so že zdaj ultrakonservativni in nazadnjaški? Kako naj jim verjamemo, da bodo v slabših pogojih naredili, kar v idealnih niso? Ne moremo. Taka pričakovanja so nenormalna in vendar jih medijska konstelacija udbomafije prodaja kot nekaj povsem normalnega.
Če bo Janezu Janši uspelo sestaviti vlado, bo to pravi čudež in dokaz političnega mojstrstva velikega voditelja. Realno pa tako pričakovanje v danih razmerah ni. Leva vlada nas bo pripeljala po bližnjici do novih volitev. A to je že druga zgodba.
Prvič objavljeno v Slovenskem času, prilogi Družine (junij 2018)