Pogovor s pisateljico in pričevalko Heleno Cestnik.
Ljudem so dane različne poti v življenje. Ene so videti preproste, lahkotne, druge so navidezno polne vijug in prelomnic. Težko je prav presoditi. Toda res je tudi, da se navzven zdi, da hodijo eni zgolj po površju lastnega bivanja, medtem ko drugi orjejo skozi življenje globoke brazde ljubezni, trpljenja, darovanja, tihega izgorevanja. Puščajo sled, navdihujejo, izpovedujejo svojo eksistenco na način, da sodobnikom in rodovom, ki bodo še prišli, zastavljajo temeljna vprašanja o smislu, resnični sreči, vrednotah, ki jih zob časa in kopičenje let ne načnejo.
Helena Cestnik je mama, žena, profesorica slovenščine, amaterska režiserka. Helena Cestnik je pisateljica. Drugačna pisateljica. Tok besed je v njej prebudila dvojna diagnoza: parkinson in rak. Helena pravi, da sta ji prav „gospod Parkinson“ in „gospod Rak“, kot ju ponižno spoštljivo imenuje, odkrila novo poslanstvo v življenju: pisanje. Osredinjena na bistveno v življenju postaja tiha vest in ogledalo slehernemu izmed nas.
Preden posvetimo pozornost pogovoru z Heleno, vas vabim, da si ogledate njen videoportret Pripovedujem, da živim, ki ga je pripravila za svetovni kongres o parkinsonovi bolezni. Kongres bo potekal letos jeseni v Kanadi.
Kdo je pravzaprav Helena Cestnik?
Helena Cestnik je najpoprej samo ime. Ker sem si ga nadela kot delovno haljo, ne da bi preverila, ali ga kdo nosi kot vsakdanje oblačilo, sem bila na nekem seznamu avtorjev razvrščena med tuje oziroma neslovenske, kajti meni neznana gospa z natančno takim imenom živi v neki tuji deželi. Žal, ugotavljam, da mi je s psevdonimom svojo identiteto uspelo skriti le kratek čas, saj je v okolju, kjer živim, zaradi specifične tematike, o kateri pripovedujem, kmalu postalo očitno, čigav psevdonim je v vprašanju zastavljena zveza imena in priimka.
Vse življenje sem želela biti neopazna – samo narediti, kar najbolje zmorem in kolikor največ, in se čim manj izpostavljati. Sploh pa ne s pripovedovanjem! A življenje se mi je povsem obrnilo, vse poti so se zapletle, tako da sem v nekem trenutku presodila, da moram to, kar doživljam in spoznavam, deliti z drugimi. Znašla sem se v oklepu bolezni, od katerih vsaka pusti trajen pečat navznoter in navzven, se srečala z delovno nezmožnostjo, s krhanjem medčloveških odnosov, kajti ogrožen je bil zadnji institut, ki ti še omogoča sprejetost, to je družina.
Helena Cestnik je oblačilo, ki me je razkrilo in izpostavilo – takšno, kakršna sem sedaj. Ko sem imela dolg in zanesljiv korak, pod nogami bolj ali manj trdna tla, pred seboj načrte in sem bila v izražanju mnogo bolj vešča, sem molčala, toda ob doživetjih miselnih zastojev, dopaminskega izklopa ali ko so mi povedali za razsevke in se je vse trdno spodmikalo izpod nog, sem začutila, da moram spregovoriti o daru življenja in radostih besedovanja, o dajanju tega, kar edino lahko.
Ne domišljam si, da bi moje besede lahko dosegle vsakogar, saj takega pripovedovalca ni, kot tudi ni človeka, ki bi bil za vsakogar in vse: nihče ne more vsem biti všečen. Ko pišem, pripovedujem najprej sebi, saj je posebna sreča skladati misli v besede, povedi, besedila; bralcem so moja besedila na voljo šele potem, ko je moje igranje končano. Predvsem Resnična pravljica iz blodnjave je namenjena ozaveščanju ljudi o drugačnem bivanju in boju, ki ga bijemo oboleli za parkinsonovo boleznijo, da bi čim dlje ohranili dostojanstvo in človeka vredno življenje, v katerem je vsak trenutek izziv.
Helena je moj drugi jaz, a obenem – vsaj prizadevam si za to – tudi več od njega. Helenin krik po življenju je tako glas premišljevalke o smislu bivanja in glas tistih, ki jim usiha zmožnost rabe jezika, ter glas malega človeka, v skrbi za vsakdanji kruh vrženega v razčlovečeno družbo – družbo, ki razglaša zunanji blišč, ovojni papir, ne da bi se spraševala, kakšno vsebino zakriva; družbo, ki poudarja tekmovalnost za vsako ceno, petminutno slavo, imetje, pridobljeno na kakršen koli način; družbo lažnih zdravilcev, goljufivih politikov, krivih prerokov … Upam, da je Helena tudi glasnica čudežne lepote, ki jo imamo v nebesih pod Triglavom.
Kako si se spoprijela s svojo boleznijo? S prvo, drugo, tretjo diagnozo? Skozi kaj gre človek, ki je postavljen pred dejstvo, da mora sprejeti takšne danosti življenja?
Srečanje s parkinsonovo boleznijo je bilo boleče. Imela sem 41 let in pred seboj veliko načrtov. Človek obrača, Bog obrne, pravijo. Obrnilo se je tako, da sem z glavo butnila v zid lastnih omejenosti: telo je začelo postajati moja kletka. Borni gibi, težave z ravnotežjem, strah v očeh in v kosteh … Za uravnoteženje bremena sem dobrega pol leta kasneje dobila novo diagnozo. Rak. In ko je kazalo, da je najhujše mimo, sem padla na najtrša tla, saj je bilo pod vprašajem vse, za kar sem mislila, da imam. Medtem ko smo dotlej skušali s težavami opraviti sami in doma, naenkrat ni šlo več. Vsa družina je bila zdelana od udarcev, ki so padali z vseh strani. Potrebno je bilo spregovoriti in priznati nemoč, sprejeti družinsko terapijo …
Človek je trpežna žival, udarcev in porazov sem se navadila, in ko se iz časovne daljave ozrem nanje, vidim, da nisem izgubljala, kot je kazalo sproti, temveč sem pridobivala – pridobivala zrelost. Razsevki so me našli že precej utrjeno, v stanju, ko podplat je koža čez in čez postala, kajti parkinsonova bolezen reže tudi čustva. Čudno se mi zdi le to, da s pešanjem telesa raste moj pogum. Ko sem bila zdrava, za nič na svetu ne bi (v) javnosti govorila o ničemer, zdaj si pred ljudi (samo pred tiste, ki me ne poznajo od prej, pred sosede na primer pa ne) upam celo takšna, kakršno me je naredila bolezen. Pred njo nisem bila zadovoljna skoraj z ničimer, kar sem naredila, stremela sem k popolnosti, ki nikoli ni bila dovolj brezhibna. Zdaj jo najdevam v uravnoteženosti nasprotij: da bi zares živela, moram izkusiti vse, dobro in slabo, lepo in grdo, milo in boleče. Šele s temi izkustvi – in to kljub zamiranju limbične skorje – uživam v radostih bivanja. Ni dolin brez hribov, ni hribov brez dolin … Tak je začetek Kuntnerjeve pesmi, ki umetelno preprosto pove veliko resnico, da na starost spoznaš, kakšen dar je življenje. Meni je bilo dano to spoznati že pred starostjo.
Verjetno tudi za tvoje bližnje, v mislih imam moža, otroka, starše, prijatelje, srečevanje s tvojo boleznijo ni bilo lahko. Trpljenje osebe, ki jo imamo radi, je preizkušnja ne le zanjo, ampak tudi za nas.
Težava pri moji parkinsonovi bolezni je bila (podobno kot pri drugih bolnikih s to boleznijo), da se bolezenski znaki dolgo časa navzven niso kazali drugače kot z utrujenostjo, otožnostjo, nespečnostjo, upočasnjenostjo, tresenjem navznoter … Za lenobo so zdravila, le da se pri meni niso obnesla, razen da so pri vseh pustila veliko bolečine. Tudi laično postavljanje diagnoz, kot sta hipohondrija in ženska norost, se je bolj kot za kar koli drugega izkazalo za mučenje duha (tistega, ki je izgovoril, in tistega, ki mu je bilo namenjeno). Verjetno si je spremembe pri človeku, s katerim sobivaš, treba razložiti na razumljiv način, predvsem pa tako, da je možna ozdravitev. Jaz sem si moževo bežanje od doma in mene razlagala kot umrlo ljubezen.
Ko ne morem hoditi ali govoriti …, raje ostajam za domačimi zidovi. V takem stanju me vidijo le najbližji. In se najraje umaknejo vsak v svojo sobo. Pokličem jih, ko sama res ne zmorem … Med kemoterapijo je že bilo tako … tako hudo. Ker se pri parkinsonovi bolezni stanje lahko spreminja iz trenutka v trenutek, je videti, kot bi bolnik bril norca iz sebe in iz svojega »skrbnika«. Proti koncu zime in v začetku letošnje pomladi sem večkrat zastala in obstala sredi koraka – kot kip – in rekla, da ne gre več … Potem pa, ko je kakšen nasmeh ali kosovo žvižganje ali priklic spomina na čokolado ali … odmrznil zastali korak, sem nadaljevala s hojo kot otrok, ki je prenehal trmoglaviti. Pa razumi, če moreš!
Mož se je šele po osmih letih začel pogovarjati o moji parkinsonovi bolezni. Težave se dajo zanikati, vendar ne tudi izničiti. Širša družina je bila dolgo prepričana o zmotno postavljenih diagnozah, prijatelji in znanci o čudežni moči različnih diet, posta in drugih alternativnih pristopov.
Ko se naš bližnji sreča s trpljenjem in končnostjo, se ista vprašanja kot njemu porajajo tudi nam, a jih odrivamo, se tolažimo z možnostjo čudeža od kdo ve kod.
Naša civilizacija je zapleteno kolesje, iz katerega ne moremo in nočemo izstopiti, četudi se v globini svoje biti ne strinjamo ne z njim in ne z ideali, ki jih je za kopičenje lastnega dobička postavila in bučno razglasila peščica samoizbranih – ideali, razobešenimi na plakatih in sekajočimi filme, novice, glasbene umetnine, ideali, kot so večna mladost in spolna privlačnost vse tja proti stotim letom, popoln profit ob ničnem vložku, dobiti in imeti prav vse, in to takoj, še preden želji uspe dozoreti. Ta ista civilizacija je tabuizirala vse, kar ni mladost, zdravje in užitek, da o teh temah le šepetamo ali se jim izmikamo (dokler se da), čeprav to ne pomeni, da nas ne begajo že prej, kot se dotaknejo prav našega bitja. Ker sodobni človek ne goji notranje moči, marveč zunanjo, ni sposoben pogledati resnici v obraz, marveč težave le odriniti, potisniti proč, vedoč, da je rešitev navidezna in kratkotrajna. S 14-letnim fantom sem se pogovarjala o njegovi umrli mamici, pa me je dečkova stara mati kregala, da se o tem ne sme govoriti, kot da trpljenje, bolečina in smrt ne bi bili del življenja.
O stvareh, o katerih ljudje navadno govorimo šepetaje, s strahom – v mislih imam besede rak, parkinson, smrt, trpljenje – govoriš jasno, odkrito. Kot da zate niso več tabu. Od kod ta moč? Ali drugače, te teh resničnosti življenja ni več strah?
Ne morem se izmikati, postavljena sem pred dejstva. Ne vem več, ali me je strah ali me ni …, in če česa, potem se bojim izgube človeškega dostojanstva. Govorjenje o teh temah je kot pridobivanje zaleta za zaključni odriv in odskok v novo dimenzijo. V pogovorih z drugimi ljudmi, predvsem pa v klepetih s seboj, ob branju leposlovja, med sprehodi v naravo … si nabiram moči za spopadanje z vsem, kar me je doletelo.
Bolezen je v tebi rodila neizmerno notranjo potrebo po pisanju, izpovedovanju svetov duše. Kako bi predstavila sebe kot literarno ustvarjalko?
Nerada govorim o sebi kot literarni ustvarjalki. Ne vem, kaj sem … Vsekakor ena izmed mnogo poklicanih, o izvoljenosti pa ne morem soditi jaz, temveč bralci in kritiki. Med obojimi so taki, ki so v poplavi besedil zelo pozorni pri prebiranju zrnja od plev, vsak bralec pa ima neodtujljivo pravico izbrati katero koli knjigo in jo kadar koli odložiti. Verjetno je razvejeno medmrežje, ki zmore posameznikovo pozornost razpršiti v površnost in otopelost, zelo uspešen tekmec književnim delom, ob katerih se urimo v zbranosti in dajejo več od spletnega pozabljanja, a literarni kritiki se ne morejo prebiti skozi vse, kar nastane. Videti je, da so drobne knjižice, ki so mi jih izdali v Sanjah in Mohorjevi iz Celovca, za bralce manj zanimive in za kritike preneznatne. Res je tudi, da se zaradi vse večjih omejitev ne morem postaviti ob bok nobenemu piscu, ki nima težav z ravnotežjem … in še z marsičim. Moje pisanje je posebno, ker pišem o zamolklih temah in ker je zaradi stigme, povezane s parkinsonovo boleznijo oziroma propadanjem centralnega živčnega sistema, vprašljiva verodostojnost in vrednost besedil. Kot nekdanja gimnazijska profesorica materinščine in književnosti si pri trenutnem stanju svojega duha kljub vsemu upam trditi, da moje pisanje ni šarlatansko. Doživljam ga nekoliko staromodno, bolj v duhu romantičnega pojmovanja, ki pisanju pripisuje odrešenjsko moč. Če bo kdaj izdano še katero izmed napisanih del (vsa dela so po obsegu krajša), se bo pokazalo, da ne pripovedujem izključno o bolezni in trpljenju.
Ljudje sami sebe včasih precenimo, zato sem hvaležna prej omenjenima založbama, da sta mi dali možnost iti na »tržišče«, in to kljub za slovensko knjigo neugodnim razmeram.
Besedila Klepet s seboj, Pletiljina pesem, Kristalinske čipke in Črna (pripoved, ki mi je še posebej ljuba) so moji štirje varuhi domačega jezika.
V svojih delih načenjaš različne teme: iskanje identitete, obračunavanje z lastno preteklostjo, vzpostavljanje medgeneracijskih vezi, srečevanje s samim seboj in drugačnostjo drugih … Teme, o katerih pišeš, jih izbiraš ti ali one izberejo tebe?
One mene. Notranji glas mi prigovarja tako dolgo, dokler nareka ne zapišem. Toda osemletno druženje z gospodom P. in sedemletno z gospodom R. je precej osiromašilo moj pripovedni vihar, kajti kot da mi je kemoterapija uničila tisti del možganov, kjer je bil predalčnik z motiviko, ki mi ni dala miru in spanja, dokler ni bila zapisana. Vsekakor pišem manj kot v preteklih sedmih letih.
Da, teme me poiščejo. Tako kot me poiščejo knjige, ki jih berem, ali ljudje, ki mi bogatijo življenje, in če sem jaz koga poiskala kot pripovedovalka in me je sprejel v svoj svet, je tudi moj zaradi tega večji.
„Zakaj o tem pripovedujem, si me vprašal. Da živim, sem odgovorila. Da komu pomagam vdeti pogled v iglo, ki šiva odnose med ljudmi. Samo zato.“ To misel si poudarila tudi na naslovnici ene od svojih knjig, ko si naslovu Kristalinske čipke dodala podnaslov Pripovedujem, da živim. Res čutiš pripovedovanje, pisanje kot vez z življenjem? Je pisanje tvoja osebna terapija ali še kaj več?
Ko bi mislila, da so besedila, ki so se mi zapisala, zgolj moja osebna terapija, z njimi ne bi stopila pred javnost. Dokler pišem, je moje življenje ustvarjalno, bivanje polno. Posebej lepo je, če lahko dajem sebe, svoje misli in poglede oziroma se preko pripovedi pogovarjam z bralcem.
Viktor Frankl, utemeljitelj logoterapije, je zapisal, da se vsak izmed nas srečuje s tremi velikimi bremeni, s tragično trojnostjo, kot jo je imenoval. To so krivda, bolečina in smrt. Znotraj labirintov teh treh resničnosti smo poklicani iskati smisel, moč za naslednji korak. Kako ti sredi vsakdanjosti iščeš smisel? Kaj ti predstavlja smisel življenja?
Poleg krivde, bolečine, smrti so še druge trojice pojmov: edinost, sreča, sprava ali Oče, Sin in Sveti Duh ali modrost, pravičnost, učenost … Trije pojmi so kot oglišča namišljenega trikotnika, v katerega smo postavljeni in v njem zamejeni – bodisi v dobrem bodisi v slabem. Doživetje slabega spodbuja iskanje dobrega, omogoča njegovo najdenje in prepoznavanje ter prizadevanje zanj. Ob občutku lastne krivde v polnosti dojamemo vrednost odpuščanja, ob bolečini prepoznamo krhko srečo v ravnovesju bivanja, ob smrti čudež življenja. Ko nas doletita trpljenje in zlo, nas navadno najdeta nepripravljene, zato pred njima zlahka klonemo, a če imamo kaj notranje moči, pogledamo resnici v njen pravi obraz, se poberemo in gremo dalje – zrelejši zaradi novih spoznanj. Če zlo doživimo na lastni koži, se naučimo braniti pred njim, a ne le sebe, temveč tudi druge.
Vsako rojstvo pogojuje smrt, med prvim in zadnjim dihom pa je življenje, v katerem je brez bolečine nemogoče najgloblje spoznanje, in sicer da je življenje dar, ki ga ne smemo zapraviti, marveč ga moramo oplemenititi in najboljši del sebe dati človeštvu, naravi, vesolju ter živeti vrhovni smisel, ki ga najlepše predstavijo besede, po Sofokleju položene v Antigonina usta: Ne da sovražim, da ljubim, sem na svetu.
V preteklih letih sem smisel svojega obstoja našla v pisanju. Poslušala sem notranji glas, naj ne ravnam kot v svetopisemski priliki o talentih služabnik, ki je en in edini zaupani mu talent zakopal. Ne morem soditi, ali imam za pisanje kaj talenta ali ne, vsekakor pa mi je med igranjem z besedami lepo.
Delam, kar morem in kolikor zmorem. Čeravno nisem dobila največjih talentov, tudi najmanjšega med njimi ne želim zavreči. »Kupčujem« s tem, kar imam, zavedajoč se, da mi je bilo vse podarjeno in naj zato dajem po isti ceni. Kolikor se dam v besede, toliko več me je.
Branje leposlovja je moja »hrana za dušo«. Posebej blizu so mi dela Marguerite Yourcenar, Simone Weil, Thomasa Bernharda, Herte Müller, Ismaila Kadareja, Taharja Bena Yellouna, Bruna Schulza, Jacquesa Pierra Ametta, Davida Maloufa, Amina Maaloufa, Alice Munro, Andreïa Makineja, Najiba Mahfouza, Gabriela Garcie Márqueza, Pera Pettersona, Bohumila Hrabala, Vitomila Zupana, Cirila Kosmača … Moč dobivam tudi pri delu, ki ga opravim, v naravi, ki mi igra z brenčanjem, šelestenjem, pokljaji, grmenjem, odmevi …
„Trpljenje je huje gledati kot ga nositi,« si zapisala. Ampak življenje kljub vsemu ni samo trpljenje. Vsaka resničnost življenja ima dve plati, nepreklicno. Na nasprotnem obzorju trpljenja je veselje. Česa se v življenju veseliš?
Če gre vse kot po maslu, življenje preneha biti izziv in človek se kaj hitro lahko začne dolgočasiti, doživljati bivanjsko praznino, izgubljati voljo do osebne rasti in osmišljanja svojega obstoja. Že rajnki Ježek je ta svet povezal s peklom in koščkom raja vmes, pri Kuntnerju se, da bi razumeli življenje, vzpenjamo na hribe in spuščamo v doline, jaz pa na tem mestu dodam, da je med vzponi in padci ritodrajsnica drobnih, ogromnih in srednje velikih čudes, zato se splača spustiti po njej. Ju-ju-juh-juhej! In tako mora biti. Zato sem vesela vsakega trenutka in nimam drugih želja, kot da bi delala dobro, delovala v korist soljudi in znala vse, kar mi je namenjeno, sprejeti za dobro.
Radostim se pesmi iz zbirke Alba, svojih vdihov, deževnega dne, pripovedovanja Murvove preje (ki šele nastaja), lastovičjega ščebeta, vonja akacijevih cvetov, dobro opravljenega dela, obiranja žafranike, šipkovih plodov, hoje prek hribov in dolin, pogledov v oči in stiskov dlani (oboje brez konca in kraja), svetlih sanj, polne lune, svetlobe za dne, usvojenih znanj in veščin, opazovati staro in mlado pri spuščanja mehurčkov, sveže poškrobljenega vezenega prta, palačink z marmelado, nabiranja jurčkov, bralcev svojih knjig, pridelkov z domačega vrta, črnih fig … Naj nadaljujem? Ali rečem kratko in jedrnato: veselim se polnosti življenja.
Danes v Sloveniji stanja duha, ekonomije, odnosov in vsega drugega brez besede „kriza“ praktično ne moremo več opredeliti. In verjetno tudi razumeti ne. Kakšen se ti zdi trenutek, ki ga v tem obdobju živimo državljani Slovenije?
Najbolj zaskrbljujoča – in obenem tista, ki pogojuje vse druge – je kriza vrednot: ko se v žametu huli nespamet in pametnemu gospoduje neumni, ko delu kraljuje nedelo, ko krivica zmaguje nad pravico in je laž z botri levo in desno močnejša od resnice, ko se „razviti“ svet redi na afriški lakoti, izkoriščanju azijskih otrok in na slovenskem oživljanju sovraštva iz preteklosti ter našem zdraharstvu.
V vsakem trenutku se pojavljajo razpotja, ko se je med razpoložljivim treba odločiti za smer, za pot čez klance ali tako po ravnici, za bližnjico ali za obiranje ovinkov, za kolovoz ali avtocesto …, predvsem pa o tem, ali na poti upoštevati (moralne) znake in predpise. Vsi bomo prišli na isti cilj, a vsak s svojimi izkustvi. Polno bivanje ni ravna pot. Na stopnišču časov naj bi se duhovno vzpenjali, koraki v preteklost ali prihodnost ne bi smeli ogrožati nikogar, ki hodi ob nas, za nami ali pa je korak naprej, to pa je mogoče, če se izključijo materialnopridobitni in drugi osebni računi.
Slovenci … ne dá in ne sme se posploševati … a mnogo se jih bolj kot s sedanjostjo ukvarja s preteklostjo in negovanjem starih sovraštev, in medtem ko se preštevamo, cepetaje na mestu – ali levi ali desni, nam je zahodni in dobičkonosno usmerjeni svet, živeč sedanjost, vsilil vrednote, ki nas še dodatno delijo, in sicer na revne in bogate. Zaradi teh delitev in da bi država blagoslovila kraje (rope) ter s političnimi funkcijami nagradila največje lopove in svoje male hlapce, je bilo potrebno utišati pravico oziroma pravno državo.
Vsaka oblast, domača ali tuja in katere koli barve, želi poslušnega državljana in nekritičnega volivca. Zato je bilo že zdavnaj minirano šolstvo. Nekoč so se za učitelje šolali najsposobnejši učenci, danes pa … je državni aparat vedno močnejši in vedno bolj neučinkovit in na radiu že dolgo nisem slišala Šifrerjeve pesmi o umrli državi ali o umazancih.
Sodobni mediji omogočajo, da navidezno brezimen posameznik, skrit za izmišljenim imenom, komentira vse in vsakogar, a že bežen prelet skozi besedišče teh komentarjev kaže na stanje piščevega duha, vsota sodb pa na stanje narodovega duha; ko bi človek energijo, namenjeno ponižanju drugače mislečih, uporabil za lastno rast in pomoč sočloveku, bi bil ta svet pod Triglavom bliže raju. No, danes politiki še vedno delajo za narodov blagor, državljani smo potisnjeni v položaj hlapcev pomnoženim kraljem na Betajnovi, hlapec Jernej še vedno išče svojo pravico in revni se znajde v kakšni sodobni Hiši Marije Pomočnice, pohujšanje v dolini šentflorjanski še kar traja, za nameček pa pijančevanje … Nič ni drugače kot v Cankarjevem času; pisatelj, ki je imel težave s cenzuro in kritiki, nam je že zdavnaj pokazal ogledalo, samo beremo ga premalo.
Na kaj naj bi bili ljudje v tem času posebej pozorni?
Komunizem je kratil svobodo govora in mišljenja, kapitalizem pa nam zasužnjuje telo, krade srce in dušo. V vsakem sistemu pa so ljudje in Ljudje, med posamezniki pa se Človek loči od človeka. Pri odločanju, kaj želimo biti, je potrebno razlikovati resnico in videz, zrnje in pleve, kakovost in količino, vrednote in vrednost.
Svoboda je pojem za sprehode po lastni zavesti, mnogokrat zamejeni s prikritim pranjem možganov – bolj kot ideološko pranje je v zadnjih letih prisotno »potrošniško« onesnaževanje, pristop je enak – in resnična demokracija temelji na strpnosti in dogovarjanju. Za pogovore in dogovore pa je treba imeti besede, ki gotovo niso zmerljivke, in vsebino; ne eno ne drugo ne pride samo po sebi, temveč s prizadevnim delom … In začeti je treba pri sebi.
Vsak pogovor o vrednotah, smislu, trpljenju, ljubezni meji, hote ali nehote, na vprašanja o veri, Bogu, večnosti. Ob velikih temah življenja se najgloblje zavemo imanentne prepletenosti duhovnega z vsem, kar je resnično človeškega. Kako so zadnja leta vplivala na tvoj duhovni razvoj?
V Zupanovem Menuetu za kitaro sem posvojila misel o Bogu, ki je človek, pripet na križ. Poleg dodajam: izdan, smrtno ranjen in sam (da si v hudem sam, govorijo v večnost zapisane besede s križa: Eli, Eli, lama sabaktani). Nič človeškega mu ni tuje: na svoji Božji koži je doživel zlo. A ga vseeno dopušča – morda za preizkus svobodne volje pri odločanju med dobrim in zlom?
Silna energija, ki vesolje (vesolja) drži skupaj v neprestanem gibanju in preoblikovanju s človeku pripoznanimi in še neznanimi zakonitostmi, ima več imen in je prisotna, ne glede na to, ali o njej razmišljamo ali ne, ali jo častimo ali ne, hvalimo in slavimo ali ne. Čaščenja ne potrebuje, saj je samozadostna. V vsakem od nas je, v kom bolj, v kom manj. Bogu v meni je znano delo mojih rok in uma, pozna moje misli, še preden so tiho izrečene v srcu; sliši tako izgovorjeno kot neizgovorjeno misel in loči iskrenost od laži, dejanja od besed. Iščem ga v samoti, v ljudeh, v naravi … in tam ga najdem. Pri delu. Med branjem in pisanjem. Najraje se razkriva v tišini. Odkar se mi je zdravje poslabšalo, so moji pogovori z njim postali intimni – nikomur na očeh, razen pri družinski molitvi pred nedeljskim oziroma prazničnim obedom.
Bog je ljubezen in mir. Je pot. Pripet na križ od hudega molči, kajti preglasili so ga kričavi, vpijoči sodobni bogovi na klik in hladen dotik, ki praznino zapolnijo s še večjo praznoto in otopijo srce in razum; tolikokrat zlorabljen, ker se v njegovem imenu dela zlo, čaka, da bi ga vsakdo našel v sebi in svoje življenje osmislil z udejanjanjem večnih vrednot: ljubezni, spoštovanja, svobode, resnice, poštenosti, sprave …
„Dobro se povrne pomnoženo – slabo ravno tako, samo mnogokratnik je večji,“ si napisala. Je tvoja izkušnja življenja tudi takšna?
Navedek drži, vendar bi dodala, da tako kot so milosti deležni tudi največji zločinci, ki včasih dobijo novo priložnost, na žalost zaradi njihovega zla trpijo tudi nedolžni ljudje, na primer talci ali otroci, ki jim očitajo grehe njihovih staršev.
Spoznala sem troje ljudi, ki so v otroštvu postali žrtve zlorab. Kljub zame nepojmljivemu trpljenju so bili sposobni odpustiti, medtem ko se njihovi mučitelji niso za storjeno zlo niti opravičili, kaj šele da bi se vsaj malo odkupili s kakšnim dobrim delom. Če imajo mučitelji vest, jih žge, če je nimajo, so razčlovečeni, nevredni najdragocenejše valute, katere vrednost nenehno raste, čeprav ni denarna, temveč se podarja; to je ljubezen, in sicer v najširšem smislu, torej kot sprejetost in spoštovanje.
Ni odpuščeno z izgovorjeno besedo, ni popravljeno z opravičilom. Zares je odpuščeno, ko spomin ne boli več, zares je pokesano z opravljanjem dobrih del; tedaj je bivanje lažje.
Helena, če bi imela samo še minuto časa, če bi morala vso izkušnjo življenja zgostiti v nekaj stavkov, kaj bi rekla?
Hvala vsem za vse, kar je bilo, kar je, kar bo.
(Mene, malo pletiljo, popletanje življenjskih radosti in tegob hitro zanese v ritem in rime. Kajti življenje je pesem: včasih durovska, včasih molovska, toda vedno – lepa.)
Helena, iskrena hvala za pogovor!
Pogovarjal sem se Martin Lisec.
Foto: Roman Jeler
Pojasnilo k fotografiji: Na fotografiji je Anamarija Jeler, nekdanja dijakinja Helene Cestnik. Ko je Anamarija prebrala Helenino knjigo Klepet s seboj, v kateri avtorica zapiše, da se nikoli ne bo mogla povzpeti na Triglav, je to storila v profesoričinem imenu in z mislimi na “pot”, ki sta jo prehodili skupaj, kot ji je pozneje sporočila. Fotografija je bila posneta na vrhu Triglava 17. avgusta 2013.
Objavljena dela Helene Cestnik:
· Klepet s seboj. 2010. Založba Sanje. Ljubljana.
· Pletiljina pesem. 2010. Založba Sanje. Ljubljana.
· Kristalinske čipke. 2011. Mohorjeva založba Celovec. Celovec – Dunaj – Ljubljana.
· Črna. 2012. Založba Sanje. Ljubljana.
· Deseteronočje. V pripravi. Založba Sanje. Ljubljana.
Martin Lisec je strokovnjak za logoterapijo, mediacijo, izobraževanje: stopinje.si
