Lanskoletni govor na proslavi Dneva upora proti okupatorju lansko leto, mi je bil menda edina prilika, da borcem NOB in drugim privilegiranim še enkrat povem že znano resnico o OF.
Povabljen sem bil kot govornik na neko spodnje-podravsko občinsko proslavo tega aprilskega državnega praznika. Govor pa sem moral predčasno končati, ko so prisotni začeli ploskati. Razumel sem njihovo sporočilo, da ne mislijo več poslušati resnice! Sedaj pa koristim priložnost, da ta takrat prekinjeni govor v celoti objavim v pluralnih medijih!
26. aprila, po nekaterih podatkih 27. aprila leta 1941, je bila v Ljubljani, v vili književnika Josipa Vidmarja ustanovljena proti imperialistična organizacija s kratico – PIF, ki se je čez dva mesca preimenovala v OF. Proti imperialistična fronta (PIF) je bila uperjena proti Angležem, Francozom, Nemcem, Ameriki – proti državam, ki so v tistem času bile imperialistične. Po vojni pa je izmišljena OF (osvobodilna fronta)nadaljevala realsocialistično propagando do l. 1953, ko je s to propagando nadaljevalo pod kratico SZDL. (Socialistična zveza delovnega ljudstva)!
Spomnim se, da sem v Kidričevem tudi sam imel legitimacijo SZDL in ne vem, če kateri sploh ni bil član te DPO, kot se reklo? Zadnji predsednik SZDL je bil Jože Smole – poznejši »božiček«).
Tega dne leta 1941 se je torej v prisotnosti nekaterih slovenski političnih strank in kulturnikov tistega časa sestali: Boris Kidrič, Boris Ziherl, Aleš Bebler iz KPS, Josip Rus je bil od Sokolov, Toni Fajfar pa iz stranke Krščanskih socialistov. Ferdo Kozak, Franc Šturm ter Josip Vidmar pa so bili kulturniki. Tako imenovani PIF je bil »narejen« 10 dni za tem, ko je Jugoslovanska vojska z Nemci podpisala pakt miru in 14 dni po tem, ko smo bili okupirani. 22. junija pa je Hitler s osvajalnim projektom Barbarosa napadel prijateljsko SZ. Šele po tem datumu je prišlo do menjave kratice PIF v OF, ki mu danes pravimo Upor proti okupatorju. Program PIV je sprva obsegal 7 točk. Ko pa se je Stalin zavedal, da ga je res napadel »prijatelj« Hitler, je program PIV oziroma OF dobil še dve točki.
Kot je danes znano je bilo prijateljstvo med Hitlerjem in Stalinom – tudi pakt Ribentrop – Molotov, sklenjeno že dve leti prej – 23. avgusta 1939. Šlo je za kolaboracijo komunizma in nacizma. Pri tem je še največ veljalo, kako si bosta Stalim in Hitler razdelila Poljsko. Tudi zaradi verovanja Stalina v trdno prijateljstvo s Hitlerjem, so Nemci ob nenadnem napadu zasedli dobršen del zahodne SZ – mnogo sovjetskih letal je bilo na zemlji uničenih že prvi dan).
Po tem datumu – 22. junija, je tudi na KPJ, KPS prišel Stalinov klic po pomoči. Ta pomoč pa se je izvajala prav preko propagande OF, ki je pozvala vse domoljubne Slovence k oboroženemu uporu proti okupatorju. Tako je OF nastala razvejana organizacijska mreža od terenskih do tovarniških skupin delavcev, ki so dobili ime proletariat. Mnogo pridruženih partizanov pa je kmalu bilo razočaranih. Spoznali so namreč, da je poleg odpora proti okupatorju njihova naloga tudi priprava plodnih tal za prihod » stalinizma«!
V tem – vmesnem času od 23. avgusta 1939 do 22. junija (2 leti), pa so v KPS nastajali resni spori in izdajstva zaradi polemike, ali je Hitler naš prijatelj ali naš sovražnik (Vodetova, Kerenčič, …). Kocbek je v Dnevniku zapisal, da so med tem časom komunisti preživljali travmo, ko niso vedeli kako in kaj.(Po mojem je bilo podobno, kot je bilo ob obtožbi informbiroja l.1948, ko se tudi ni vedelo kako in kaj)!
Po kapitulaciji Italije l. 1943 so se nekatere italijanske okupatorske enote z orožjem vred pridružile (so kolaborirale) z OF. Italijani so rajši postali »partizani«, kot bi jih doma okupatorski Nemci nagnali na vzhodno fronto. Partizani so torej do včerajšnje sovražnike izkoristili kot vešče topničarje in tankiste (Rušenje gradu Turjak, kjer so domovali slovenski domobranci).
Izmišljen je bil tudi SNOS – Slovenski narodno Osvobodilni svet! (10. članski izvršilni odbor OF izvoljen v Črnomlju februarja 1944 ). Tudi o imenovanju prve slovenske vlade, ki je nastopila 5. maja 1945 v Ajdovščini, je odločal SNOS. Za prvega predsednika slovenske vlade je bil imenovan Boris Kidrič.
Koncem osemdesetih prejšnjega stoletja pa se je Slovenija začela urejati po strankah. Nekatere stranke še pod prvotnim imenom obstojijo in tudi v revščini komunizma delujejo. Nostalgiki se torej v samostojnosti Slovenije držijo oblasti že 22 let od skupaj 26 let naše samostojnosti. In tako je sodstvo, banke, šolstvo, notranja uprava, kultura, še vedno v njihovi domeni!
V prvi – DEMOS-ovi vladi predsednika krščanskih demokratov g. Peterleta so nam po spetkah zavladali komunist. Edinikrat so poln mandat vladali pomladniki (2004-2008), ko je Slovenija bila vzorna evropska država. Imeli smo nad 6 % rast družbenega proizvoda in pokojnine so se dvignile za 24 %, …! Brez težav smo prišli v EU in v šengensko območje.
Drugi – naslednji mandat pomladnikov v »revolucionarnem letu« 2012-2013« pa se je končal z granitnimi kockami. Ali je to normalno, da ima nekdo v tej državi preko 160 ovadb? Šlo je in še gre za restavracijo komunizma! Nastopili so »boljševiški vstajniki«, bila je »patrija«, bil je zapor pomladnikov pred in med volitvami, »procesija priprošnje na magistrat«. In bilo je najslabše gospodarjenje v samostojni Sloveniji, ko se je dolg države povečal iz 8 milijard na 32 milijard evrov!
Ni moč mimo govoric nostalgikov, da smo v Jugi bolje živeli. Že v Kraljevini smo Slovenci vidno zaostali za nekdanjo Avstrijo in še bolj v komunizmu. Statistiki ugotavljajo, da smo za časa AustroOgrske bili izenačeni s srednjo Evropo, po sedemdesetih letih balkanske povezave pa smo za Evropo zaostali za 50 %.
Zdaj pa še nekaj lastnih doživetij in pogledov ter spominov, ki sovpadajo temu borčevskemu prazniku, saj ste med nami le kakšno leto, dve starejši borci NOB od mojih let.
Oče je bil rojen leta 1907 in se je tako izognil vpoklicu v Vehrmanscht. Kot kmet – gospodar pa se ni mogel izogniti Vehrmanschaftu, ki se je za časa okupacije uprizarjal kot civilna zaščita (vsakdo naj pomaga). Proti koncu vojne so Nemci angažirali tudi te enote. Skupaj s še štirimi enako starimi iz naše vasi Jastrebci pri Sv. Bolfenku na Kogu je moral oče na vojaško urjenje v Ptuj. Ko se je tam streljalo na tarče, je bilo rečeno, da tisti, ki zadane tarčo, dobi čin. Z sosedom Francem Rubinom sta se dogovorila, da ne bosta zadela tarče. Kot slaba »šica« sta potem bila poslana na stražo železniške proge med Hočami in Račami, dobri strelci pa so dobili čine in so morali iti preganjat partizane okrog Šoštanja.
Kot slaba »šica« sta tako s sosedom vsako noč obhodila železnico od Hoč do Rač. Neko marčevsko noč leta 1945 pa sta pri Račah naletela na onesposabljanje železniškega tira. Fantje – partizani, ki so ju že od daleč zaznali in ju slišali, so se umaknili v gozd. Zato do streljanja ni prišlo, ampak do dogovora. Skupaj s partizani sta nato streljala v zrak, da so se njuni puški zadimili. Tako sta v enoti dokazala, da sta »se borila z partizani«. Naslednjo noč pa so ti isti partizani (Rački fantje) na to mesto prinesli civilni obleki za zamenjavo za puški in uniformi, da sta lahko dezertirala.
Tega dogodka oče nam otrokom ni nikoli povedal, povedal pa je svojim zaupnim prijateljem čebelarjem, ki so mi po njegovi smrti to resnico razkrili. Na koncu pripovedi so prijatelji očeta še malce »pičili«, češ zakaj tega ni povedal oblastem, da bi potem imel borčevsko penzijo! Oče pa jim je odvrnil , da bi še potem moral postati komunist.
»Kdo so pravzaprav bili partizani – »Rački fantje«, sem izvedel kakšno leto, dve nazaj, ob proslavljanju padca Pohorskega bataljona na Osankarici. Izvedel sem, da so bili Rački fantje dejansko tisti partizani Pohorskega bataljona iz Frama in Rač, ki niso hoteli v KPS in so osnovali svojo framsko enoto partizanov.
Ob reprizi tega govora še dodatek: Zdaj tudi sam vidim, da je ta govor za borce NOB bil neprebavljiv in predolg. Hotel sem pač povedati drugačno – resnično zgodovino okrog tega dneva! Zato ta lanski govor borcem ob Dnevu upora proti okupatorju objavljam letos po tej poti!
