Zakaj morajo učitelji in šola prositi za odpuščanje

udelezba delavnice lastna odgovornost
Foto: Danilo Kozoderc.

Včeraj sem na več prizoriščih delavnic v mariborskem parku, ki potekajo v okviru Festivala Lent, zasledil napis: “Udeležba na delavnicah poteka na lastno odgovornost.” V večini primerov gre za ustvarjalne delavnice in je popackanost z barvo najhujše, kar se ti lahko zgodi.

Za čigavo odgovornost pravzaprav gre. Saj vem, da ta napis pomeni kritje organizatorjev pred kakšnimi jeznim staršem, ki so morda celo začeli odškodnisko tožbo zaradi popackane bele oblekice. Podobno se verjetno dogaja v šolah in vrtcih. Otrok si pri igri na dvorišču zvije nogo in starši tožijo. Nekdo je rekel, da bi morali takrat, ko se je pojavila prva takšna tožba, šola v sodelovanju z ministrstvom jasno in glasno nastopiti v javnosti. S tem bi morda zajezili ali vsaj omejili ta pojav.

Za čigavo odgovornost torej gre. Odgovornost šole, vrtca in organizatorjev različnih dejavnosti je seveda , da zagotovijo varnost udeležencev. Odgovornost staršev in starejših otrok pa je, da glede na poznavanje lastnih sposobnosti oz. sposobnosti otrok, precenijo njihove zmožnosti za sodelovanje. Odgovornost odraslih pa je tudi, da omogočijo učenje. Učenje pa se vedno pogosto dogaja na robu – na robu ugodja, na robu varnosti, ob umazanih hlačah.

Sam dopuščam svojim otrokom dejavnosti, ki pomenijo tveganje padca, ureza in še česa manj prijetnega. Če je potencialna nevarnost mala in ogroža življenja, dopuščam veliko tveganje. Otrok star 3 leta lahko npr. pade iz zida visokega 30 cm. Če pa je potencialna nevarnost zelo velika (padec z ozke gorske stezice) pa dopuščam to nevarnost za 8-letnika, ki zna biti zelo osredotočen in je gibalno odličen.

Izziv šole

Šola bi seveda morala naučiti otroke prevzemati sprejemljivo tveganje. Dobro vemo, da nihče, ki ne zmore prevzeti tveganja, ne bo uspel ne v podjetništvu, ne v politiki in ne v umetnosti. Tvega tudi vsak, ki prevzema odgovornost.

Odgovornost šole je, da otroke nauči prevzemati tveganje. Je pa to seveda težko. Učitelji niso nagnjeni v tveganje. Že po sami naravi poklica so ‘ziheraši’. In podobno velja tudi za ravnatelje. Šolska zakonodaja skoraj onemogoča, da bi ravnatelj postal nekdo izven šolskega sveta. Seveda so tudi izjeme. Na OŠ ob Rinži v Kočevju želijo postati samoskrbna šola. Imajo sicer to srečo, da je v lasti šole veliko kmetijskega zemljišča. Samo zemljišče seveda ni zadostni pogoj za takšno drzno potezo. Posejali so konkretno količino pšenice in pire, v načrtu pa imajo rastlinjake in sadovnjak. Kar pa me je posebej navdušilo, je to, da se bodo učenci kar največ učili na njivi , v rastlinjakih, sadovnjaku in v mehanski ter lesni delavnici, ki ju bodo tudi imeli. Ravnateljica je prevzela tveganje za ta podvig in obenem je prevzela odgovornost, da se bodo otroci lahko učili z delom. Otroci se bodo učili tudi prevzemati tveganja. Nekatere izdelke bodo prodajali. Bodo podjetniki.

Ne prosi za dovoljenje, prosi za odpuščanje

Opažam, da imajo javne šole postavljen okvir delovanja, ki zagotovo ni zelo širok. A zelo pogosto si šole ta okvir same še zožijo. Verjetno zato, ker ne upajo prevzeti tveganja in odgovornosti. Saj ne, da bi morali slediti nekaterim podjetnikom, ki so prevzemali tveganje, da bi lahko prevzeli podjetje, a bistveno več bi lahko bilo tega šolskem polju. Postavljen okvir namreč ni vedno jasen. Področja sivine so na nekaterih mestih široka. Morda bi manjkrat morala šola prositi za dovoljenje in večkrat za odpuščanje, ko so že prevzeli tveganje in nekaj naredili.

Morda bi morala katera šola prevzeti tveganje in bi postala tehniška osnovna šola ali pa fizikalna osnovna šola, morda tudi plesna osnovna šola ali pa filmska osnovna šola. To bi pomenilo, da bi bil film, tehnika, ples,.. osrednja dejavnost šole in bi vsi predmeti bili v veliki meri vezani na to osrednjo dejavnost. To je seveda le nabor idej. Vsaka šola mora najti svojo pot.

Tveganje učiteljev

Pred izzivom tveganja so tudi vsi učitelji. Vedno ko želijo prevzeti odgovornost za to, da bi otroci res dobro obvladali tisto, kar je pomembno in kot tudi iščejo najbolj uspešne načine za to, tvegajo. Tvegajo, da jih bodo imeli kolegi za ‘grebatorje’, tvegajo, da način ne bo všeč ravnatelju.

Miha Mazzini pravi: “… naša družba ne prenese odgovornosti.” Prevzemanje odgovornosti pomeni vedno, vstati in se dvigniti nad druge. Takšne pa radi potisnemo nazaj ali odsekamo, kar štrli čez povprečje.

In kdo naj učitelje podpira pri tem tveganju. Idealno je, če so to ravnatelji. Zelo dobro lahko to naredijo starši, ki zelo pogosto zanjo ceniti samozavestne in odgovrne učitelje, ki otroke vzgajajo in naučijo.

Veliko rezervo na tem področju pa ima tudi šolski sindikat. To je področje, kjer se lahko vrednost učiteljskega poklica v družbi močno dvigne. Tudi to potrebujemo in to potrebujejo tudi učitelji.

Učitelji potrebujejo pogum za poučevanje. To je tudi naslov odlične knjige Parkerja Palmerja. Palmera pravi, da učitelji pri odkrivanju tega poguma potrebujejo skupnost podobno mislečih. Morda potrebujejo tudi svojo stanovsko organizacijo – neke vrste učiteljsko zbornico, ki bi jih podbirala.

Izzivov je precej. Kdo bo prevzel tveganje in odgovornost, da se bo spoprijel s katerim od teh izzivov?

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.