Verjetno se nam je že večkrat zgodilo, da nam je nekdo skušal razložiti kako stvar in se je tega lotil karseda na dolgo in široko. In ko smo ob poslušanju te dolge razlage že skoraj pozabili na bistvo problema, se izkaže, da je ta stvar bila pravzaprav tako preprosta, da bi se jo dalo razložiti v enem ali dveh stavkih. Ne bi bilo treba nakladati, razpredati in po nepotrebnem filozofirati, da bi nas ljudje razumeli. Ob taki priložnosti se verjetno celo malo jezimo na tistega, ki nam je s predolgo razlago kradel dragoceni čas.
Nekaj podobnega lahko zasledimo v današnji evangeljski zgodbi. Če ste opazili, je tematika evangeljskih odlomkov že drugo zaporedno nedeljo podobna. Okvir je približno takšen: Jezus s svojim učenjem dosega veliko uspehov, ker pa ga farizeji in učitelji postave ne marajo in se jim zdi sumljiv, ga preizkušajo ter ga hočejo z različnimi zvitimi vprašanji dobiti v past. Toda Jezus se ne da in vsakič najde kak pameten odgovor, tako da na koncu oni izpadejo osramočeni. Takšen primer smo prejšnjič lahko slišali v odlomku o dajanju davka cesarju. Jezus je farizeje mirno zaključil s preprostim odgovorom: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega.« Njihova namera, da bi spregovoril kaj proti cesarju ali proti templju, ni bila uresničena.
Tokrat pa prihajajo predenj z drugačnim vprašanjem. Opazili so, da Jezus ne govori prav veliko o zapovedih, ki so njim sicer pomenile največ. Judovski učitelji postave so se namreč na vsakem koraku sklicevali na številne zapovedi za pravilno vsakdanje življenje po judovski veri. Vero so razumeli kot izpolnjevanje zapovedi, ki so veljale kot dolžnosti, ki jih ima človek pred Bogom. Te zapovedi so se nanašale na konkretno vsakdanje življenje in jih je bilo kar veliko: 613! Ker je to pravzaprav preveč, da bi si jih človek lahko preprosto zapomnil, so učitelji postave imeli nalogo, da so te zapovedi v svetih spisih preučevali ter o njih ljudi poučevali. Nekaj od teh konkretnih zapovedi smo lahko slišali v prvem berilu:
– tujca ne izkoriščaj in ne zatiraj!
– če komu posodiš denar, mu ne bodi oderuh z obrestmi!
– če vzameš v zastavo plašč svojega bližnjega, mu ga vrni do sončnega zahoda!
Teh zapovedi je torej 613. Le katera od njih bi lahko bila najpomembnejša? Vprašanje farizejev je zvito. Težko bi namreč bilo iz te množice zapovedi izbrati eno in jo postaviti nad ostale. Vendar Jezus naredi nekaj drugega: namesto da bi na dolgo in široko razpravljal o 613 zapovedih in njihovi pomembnosti, jih vse strne v samo dve zapovedi: ljubi Boga z vso dušo, vsem srcem in vsem mišljenjem in ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Če človek živi po teh dveh zapovedih, pravzaprav izvršuje vseh 613 in še veliko več. Človek, ki zares ljubi Boga in bližnjega, ne rabi biti v dilemi, katera od zapovedi je pomembnejša od druge, ker po njih enostavno živi. Živi tako, kot je nekoč zapisal sv. Avguštin: »Ljubi in delaj, kar hočeš!« Izzivalna misel, a vendarle tako preprosta, če človek ljubezen do Boga in bližnjega zares jemlje iskreno in resno. Našteti primeri zapovedi, ki smo jih slišali v prvem berilu, niso pravzaprav nič drugega kot dejanja ljubezni do bližnjega.
Toda zakaj dve zapovedi in ne ena? Jezus s tem želi povedati, kako pomembno je, da ljubimo Boga IN bližnjega. Na teh dveh zapovedih temelji vsa Stara Zaveza, torej vse, kar je v Svetem pismu napisano pred Jezusom. Naši bližnji, ki naj bi jih ljubili, pa so pravzaprav vsi: naše družine, prijatelji in celo tujci ter sovražniki. Vse naj bi ljubili enako, saj smo v Cerkvi vsi ena družina po Kristusovem telesu, ki nas združuje. Če znotraj tega telesa zanemarjamo ali zaničujemo katerega od članov Cerkve, potem v sebi nimamo ljubezni do Boga. Če ne izpolnjujemo te druge zapovedi in ne ljubimo bližnjih tako kot sami sebe, potem Boga zares ne ljubimo. Kot je Jezus večkrat rekel: kar storimo našim bližnjim, storimo njemu. Če komu damo piti, damo piti Jezusu. Če oblačimo nage, oblačimo Jezusa. Če hranimo lačne, hranimo Jezusa. Skozi drugo zapoved se torej vidi tudi prva, ki nam govori, naj ljubimo Boga. Če ljubimo bližnje po izvrševanju svojih dejanj, potem ljubimo Boga. Zakaj bi sicer ljubili bližnje? Zato, ker ljubimo Boga in so naša dejanja dejanja ljubezni.
Drage sestre, dragi bratje! Vabim vas, da v prihodnjem tednu razmišljate o teh besedah. Če v srcu začutite področja, kjer ste šibki in bi jih bilo treba izboljšati, molite k Svetemu Duhu, da vas posveti in obdari z milostjo, da boste mogli še bolj iskreno ljubiti svoje bližnje. Naj ta božja milost bogato deluje v vsakem od vas!
Foto: Tatjana Splichal (Socialni teden 2013)
