Zadnji boji v Evropi so se končali 20. maja 1945 na otoku Texel v Friziji

Gruzijci, dotedanji nemški zavezniki, so v pričakovanju konca vojne zamenjali stran in se skupaj s člani krajevnega nizozemskega odporniškega gibanja povezali proti nemškim okupatorjem. Prelivanje krvi se je nadaljevalo tudi po uradni nemški kapitulaciji 8. maja 1945. Končalo se je šele potem, ko so se na otoku izkrcale kanadske zavezniške sile in razorožile Nemce. Zadnji boji med Kanadčani in Nemci so se končali šele 20. maja 1945.

»Nekateri« na Slovenskem se presneto dobro zavedajo, kako pomembno je imeti monopol nad preteklostjo oz. njenim poznavanjem. Zato še danes pogosto zasledimo sprevračanja, zamolčevanje ali kar ignoriranje zgodovinskih dejstev, pogosto tudi v povezavi z drugo svetovno vojno, okupacijo, osvobodilnim bojem, kolaboracijo in revolucijo. Kakorkoli namreč obračamo, v aktualnem slovenskem trenutku se naša politična stvarnost še vedno opredeljuje levo-desno tudi skozi prizmo odnosa do t. i. NOB.

Ne nazadnje, zbrani podatki o žrtvah vojne in revolucije na Slovenskem dokazujejo, da je med t. i. NOB šlo predvsem za izvedbo boljševiškega prevzema oblasti. Po uradnih podatkih(!) so namreč revolucionarji že med vojno pobili več neoboroženih rojakov kot okupatorskih vojakov. 

Zato ne preseneča, da nam prav to zgodovinsko obdobje ponuja številne manipulacije z dejstvi.

Začetek oboroženega odbora proti okupatorjem

Težave »nekaterim« še danes povzroča že sam začetek odbora proti okupatorju med drugo svetovno vojno. Do demokratičnih sprememb na Slovenskem v začetku devetdesetih let smo praznovali dan vstaje slovenskega naroda. Ljudska skupščina Slovenije je leta 1951 ta dan, 22. julij, razglasila za republiški praznik. Tega dne naj bi »počila prva partizanska puška proti okupatorju«. Gre za precej nepomemben dogodek iz leta 1941, ko naj bi partizani iz Rašiške čete v Tacnu ustrelili in hudo ranili pomožnega policista in tolmača v nemški policijski službi. Šlo je za Franca Žnidaršiča, slovenskega rodu. Žrtev so odpeljali v bolnišnico, kjer je ustreljeni ozdravel in v miru umrl po vojni.

Do prvega spopada med okupatorjem – seveda če odštejemo tiste, ki so se jim uprli in padli že v kratki aprilski vojni – in borci za svobodo na slovenskih tleh po razkosanju predvojne Dravske banovine je v resnici prišlo 13. maja 1941.

Italijanska karabinjerska patrulja je namreč pri Češarkovi oz. Lovšinovi lovski koči na Mali gori nad Ribnico presenetila tri dobro oborožene pripadnike primorske narodnoobrambne organizacije TIGR. V spopadu je padel Danilo Zelen, rojen leta 1907 v Senožečah, vojaški vodja tigrovcev. Italijani so zajeli hudo ranjenega Ferda Kravanjo (1912–1944) iz Čezsoče, Anton Majnik (1905–1943) iz Volč pa jim je zvezan ušel.

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

Prva slovenska vlada

Narodna vlada Slovenije, »komunistična« vlada pod predsedstvom Borisa Kidriča, razglašena 5. maja 1945 v Ajdovščini, se še danes pogosto označuje kot prva slovenska vlada. Ne drži! Prav ta vlada je sicer odgovorna za ustanavljanje komunističnih koncentracijskih taborišč, povojne poboje in številna morišča na Slovenskem. Prva slovenska narodna vlada je bila v resnici ustanovljena ob propadu Avstro-Ogrske 31. oktobra 1918 v Ljubljani v okviru Države Slovencev, Hrvatov in Srbov, predsedoval ji je Josip pl. Pogačnik (1866–1932). Kljub temu boste v Ajdovščini še danes lahko obiskali ali najeli dvorano Prve slovenske vlade.

Zadnji boji v Evropi

V delu javnosti in nekaterih slovenskih časopisih in revijah se prav na današnji dan (15. maja) že dolga leta bohotijo taki in podobni naslovi, kot Na Poljani so se spomnili zadnjih bojev druge svetovne vojne v Evropi oz. Poljana – kraj, kjer so potekali zadnji boji 2. svetovne vojne na evropskih tleh. Podobne informacije nam dajejo tudi (nekateri) turistični prospekti in krajevne spletne strani. S takimi zapisi naj bi javnost začutila vso pomembnost zgodovinskih dogodkov v Evropi maja 1945, ki naj bi se zaključili prav na Poljani pri Prevaljah na Koroškem. Toda, so to res bili zadnji boji v Evropi ob koncu druge svetovne vojne? Zgodovinski podatki nam pokažejo drugo sliko. Pustimo ob strani boje za Odžak na severu Bosne, kjer so se posamezne ustaške enote sicer nepriznane vojske NDH borile proti jugoslovanski armadi do 25. maja 1945 in se vdale šele po letalskih napadih.

Zadnji boji v Evropi so se v resnici končali 20. maja

Na nizozemskem otoku Texel v Friziji so se v začetku aprila 1945 začeli spopadi med nemškimi enotami in njihovimi dotedanjimi kolaboranti iz 882. pehotnega bataljona Kraljica Tamara, ki ga je sestavljalo okrog osemsto Gruzijcev, nekdanjih sovjetskih vojnih ujetnikov, in približno štiristo nemških častnikov in podčastnikov. Gruzijci, dotedanji nemški zavezniki, so v pričakovanju konca vojne zamenjali stran in se skupaj s člani krajevnega nizozemskega odporniškega gibanja povezali proti nemškim okupatorjem.

Toda ti se niso dali, iz celinske Nizozemske jim je prišel na pomoč 163. mornariški strelski polk, ki je štel okrog dva tisoč nemških vojakov. Skupaj s krajevno nemško posadko so razbili upornike in v naslednjih petih tednih izvedli čiščenje otoka, med katerim so ubili vsakega Gruzijca, ki jim ga je uspelo ujeti. Prelivanje krvi se je nadaljevalo tudi po uradni nemški kapitulaciji 8. maja 1945. Končalo se je šele potem, ko so se na otoku izkrcale kanadske zavezniške sile in razorožile Nemce. Zadnji boji med Kanadčani in Nemci so se končali šele 20. maja 1945.

V tem času je na otoku Texel padlo 812 Nemcev, 565 Gruzijcev in 120 Nizozemcev, preživelo pa je 228 Gruzijcev. Spomin nanje se obhaja šele od leta 1991.