Nestrpnost med Slovenci, tako kot med ostalimi narodi, ni nekaj novega. Novo obliko je dobila z nastankom političnih strank koncem 19. stoletja. Med tem, ko se je pri drugih narodih bolj ali manj utirila v sprejemanje političnih razlik, se je pri nas spremenila v boj na življenje in smrt. V drugi svetovni vojni in zlasti po njej je zahtevala več žrtev, kot jih je povzročil okupator. Ni slučajno dr. France Bučar ob razglasitvi slovenske samostojnosti razglasil, da je državljanska vojna končana. Motil se je.
Demokracija, čeprav šibka in nebogljena, je Šarca zlomila
Nekdanji način vladanja komunistov je nadaljeval Marjan Šarec kot vodja antijanševe koalicije. Drugega programa ji ni znal, niti poizkušal dati. Ker stara in nekoliko mlajša garda politikov odhaja v zgodovino ali večnost, je bilo idejno lepilo šibko. K avtoritarnosti in nedemokratičnosti nagnjeni mož se je, kot njegovi vzorniki, precenil. Demokracija, čeprav šibka in nebogljena, ga je zlomila.
V soočenju z lastno nezrelostjo je začel Janeza Janšo in njegovo stranko obdolževati finančne in idejne odvisnosti od Madžarske in Orbana s čemer samo ponavlja znano komunistično krilatico o hlapcih imperializma in podobnem. Ne gre samo za žalitev največje opozicijske stranke in njenega predsednika, ampak tudi vseh njegovih volivcev. Svoje osebne notranjepolitične težave je skušal vriniti v mednarodno politiko. Ravnal je podobno kot Kučanovi, ki so prosili leve italijanske politike, naj ne priznajo slovenske samostojnosti, ker bo to preveč okrepilo njemu nasprotno politiko.
Ker je v tem Šarec bil uspešen, se je začel prikazovati kot prva žrtev Janševe strahovlade: »Nekateri rešujemo državo pred epidemijo, Janša me pa toži!« Redko videna pritlehnost v slovenski zgodovini. Tudi zato smo tam, ker smo. Boju za osebno in ideološko oblast je dal prednost pred življenjem državljanov. Pravzaprav je to stalno dokazoval s skrbjo za ostarele, ki jo je popolnoma zanemaril. Prav tako težave v zdravstvu!
Civilna družba je načrtno rušila cilje slovenske osamosvojitve in državnosti
Velika državna sredstva je vlagal v «civilno družbo«, ki je načrtno rušila cilje slovenske osamosvojitve in državnosti. Pri tem niti slučajno nimajo glavne besede ljudje, ki se ne zmorejo sprijazniti z koncem Jugoslavije, ki prirejajo celo »znanstvene mednarodne simpozije« o možnostih povratka oblasti beograjske čaršije, ki hodijo po svetu z denarjem slovenskih davkoplačevalcev in tam razlagajo, da smo Slovenci dobili državo, če smo jo hoteli ali ne. »Ubij Janšu!«
Ker Šarec zelo verjetno odhaja v zgodovino, bi vsa stvar ne bila vredna besede. Temu pa ni moč popolnoma pritegniti, ker uživa močno mnenjsko podporo »akademikov«, ki so zbrali že poldrugo stotino podpisov. Čeprav skupina ni enotna, ji dajejo glavni ton posamezniki, ki utelešajo Kučanovo misel in delo. Skrbi jih občutljiva slovenska demokracija. Razglašajo se za skrbnike slovenske demokracije, trdijo, da jih vodi resna in odgovorna skrb za slovenske razmere v »prelomnem trenutku, v katerem se nahaja naša država! Upajmo, da je res trenutek prelomen, toda za nas!
Zanimivo je dejstvo, da se taisti niso nikoli oglasili ob največji kraji slovenskega premoženja v zgodovini, da niso niti z prstom mignili ob Jankovičevem početju v slovenskem glavnem mestu. Vlado svoje ideologije in njihovega klana postavljajo nad vse. Nad življenje in prihodnost Slovencev! Zato ni slučaj, da je prav na njihovem zborovanju, fizična in intelektualna povezava je vidna z vesolja, prišlo do javno izražene zahteve po uboju Janeza Janše. To naj bi izrekel človek, ki se sklicuje na Toneta Tomšiča. Zanj pa so mnogi prepričani, da je bil žrtev Kidričeve sle po oblasti.
Laž in podtikanje sovražnih namenov sta nesmrtno sredstvo komunizma
Razmere v Sloveniji so zaradi epidemije skrajno resne. Številni, ki smo starejši od 70 let, naj bi bili, zaradi povezav z drugimi našimi zdravstvenimi nadlogami, na robu preživetja. Razen dela levice, zanimiva je vsebinska razlika med parlamentarnim nastopom Židana in njegovega Nemca, ki ni slučajna, se slovenska politična javnost zaveda usodnosti naslednjih tednov. Zanimivo je opazovati RTVS oziroma njeno televizijo in radio. Posredovalka slikovnih informacij se je bolj ali manj »ujela«, z državnega radia pa še vedno bruhajo nebuloze o nevarnosti strahovlade, ki izrablja epidemijo. Čakamo samo še na javno razglasitev, da je viruse uvozil novi predsednik vlade, da bi prišel na oblast. Laž in podtikanje sovražnih namenov sta nesmrtno sredstvo komunizma.
Živimo v prelomnih časih. Zaradi bolezni, ne politike in ideologije. Mali modrooki mož, ki se nikoli ni mogel sprijazniti z izgubo oblasti, ki z formiranjem novih obrazov stalno onemogoča oblikovanje in razvoj demokracije, nastanek novih, mladih, času primernih političnih elit, evropeizacijo Slovenije, ciljev in smisla slovenske osamosvojitve, je v teh dneh sumljivo tiho. To ne pomeni, da počiva in spi!
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.