Kaj imata skupnega ena najbolj znanih absurdnih dram 20. stoletja izpod peresa Harolda Pinterja in rojstnodnevna zabava ljubljanskega nadškofa, o kateri se je nedavno razpisal eden slovenskih dnevnikov? Upajmo, da nič. Čeprav se zdi komu v kriznih časih misel na katoliškega škofa, ki se v razkošni vili baše s kaviarjem in se naliva s pregrešno drago kapljico, absurdna. Za večino pa taka podoba itak potrjuje stereotipno predstavo cerkvenih dostojanstvenikov, kakršno spodbujajo tudi različne filmske scene, recimo legendarni Stevo Žigon kot ljubljanski škof v nadaljevanki o Trubarju ali v zadnjih letih španski Favnov labirint.
Cerkev ni samo za ene
Samo po sebi prijazno druženje škofov z bogataši, vplivneži in mogočneži ni nič pregrešnega. Osebno nimam predobrega mnenja o nekaterih prelatih z Zahoda, ki demonstrativno nočejo stanovati v stoletnih škofovskih dvorcih, se oblačijo tako rekoč v raševino in se posvečajo zgolj obrobnim skupinam v družbi. Takšnemu ravnanju botruje enako zožena podoba sveta, kot bi bila, če bi kdo stavil zgolj na ubadanje s premožnimi. Jezus sam se v takšno past ni ujel. Res je kazal posebno naklonjenost revnim, ponižanim in razžaljenim in jih postavljal na pomembno mesto v svojem delovanju. Ampak njegova pozornost razen njim ni veljala samo cestninarjem, ki nikakor niso mogli veljati za revne, in “grešnicam v mestu”, ki niso bile nujno brez sredstev za kruh in mleko, ampak tudi lokalnim vplivnežem, kakršen je bil Simon Gobavec. Rekel bi celo, da je Cerkev v zahodnem svetu v zadnjih desetletjih odgnala veliko vernikov, ker se ni znala primerno odzvati na dvig njihovega standarda, ko je bil še čas.
Toda tisto, kar je za Jezusov odnos do bogatih in vplivnih bistveno, je, da je znal ohraniti do njih zdravo distanco. Kot je bil kdaj strog in zahteven do preizkušanih, ni imel v komunikaciji z družbenimi privilegiranci nikdar dlake na jeziku.
Steber družbe za vsako ceno?
In tukaj postanejo druženja cerkvenih dostojanstvenikov z enako skupino ljudi v današnjem svetu zlahka problematična in se zlahka približujejo absurdnosti Pinterjevega gledališča. V primeru seveda, da člani cerkvene hierarhije začnejo meniti, da je edino pravo mesto zanje med drugimi pomembneži, med “stebri družbe”, z brezdomci in povprečnimi državljani pa obedujejo le zaradi lepšega. Ljubljanskega nadškofa bi glede na vse, kar o njem vemo, težko obtožili takšnega odnosa.
Zaskrbljujoče pa je nekaj drugega. Nekaj, kar blejske zabave ne veže le s Pinterjem, marveč še bolj s slovenskim dramatikom Cankarjem. Že bežen pogled na seznam gostov, ki naj bi jih nadškof celo sam izbral, razkrije, da gre v bistvu za listo velikih zagovornikov t. i. “nacionalnega interesa” v podalpskem pomenu te besedne zveze. Kar je slab znak. Saj kaže, da se cerkvena hierarhija pri nas ne more, noče ali ne zna izviti iz primeža zgrešenih navezav na slovenski model tovariškega kapitalizma iz devetdesetih, ki spet koreninijo v nekaterih zelo starih postulatih delovanja Cerkve na Slovenskem. Da hoče očitno po vsej sili biti steber družbe med drugimi (nezdravimi) stebri družbe, kjer se da z igranjem na karto ohranjanja domnevne nacionalne zlatnine, srebrnine ali pločevine relativno udobno ohranjati status avtoritete, je za hierarhijo dolgoročno slabo že zato, ker ji onemogoča pošten in globok pogled v preteklost in jo tudi v sedanjosti postavlja v precej čuden položaj. Pravzaprav v natanko takega, kot ji ga mnogi stereotipno pripisujejo. Dejansko jo prav želja biti “steber družbe”, kot so vsi okrog nje, izloča kot relevantnega družbenega igralca. Če bi bilo omenjeno glavno sporočilo druženja na Bledu, bi bilo precej klavrno in globoko absurdno.
Foto: Šilcportal
