Častni meščan Ljubljane Švabić odgovoren za smrt Ivana Cankarja

Takoj po »ujedinjenju« je prišlo 1. decembra 1918 v Ljubljani do hudih zločinov okupatorske srboslavske vojske, med drugimi je bil žrtev tudi slovenski domoljub in pisatelj Ivan Cankar, ki je umrl za posledicami grozovitega napada treh agentov pod poveljstvom podpolkovnika Stevana Švabića.

Kakšno stanje je bilo takrat v Ljubljani, je mogoče prebrati v Slovenskem narodu z dne 12. decembra 1918, kjer je objavljena izjava »jugoslovanskih častnikov«, v kateri obveščajo, da se preiščejo vsi slučaji, v katerih so se častniki naše armade pregrešili zoper »jugoslovansko ljudstvo« (slovensko ljudstvo) ter zakrivili dejanja umora, ropa ali kakršnegakoli nasilstva.

Švabiću naj se odvzame naziv častni občan Ljubljane ter ukine Švabićeva ulica tako v Ljubljani kot na Vrhniki

Samo domnevamo lahko, kako je mogoče, da ima Švabić ulico s svojim imenom na Vrhniki in v Ljubljani ter je postal celo častni občan mesta Ljubljane, saj so pod njegovim poveljstvom nižji častniki izvajali umore, rope, posilstva in druga nasilništva v Ljubljani in okolici. In ne nazadnje, 10. decembra 1918 so storili še hudodelstvo nad Ivanom Cankarjem, ki je za posledicami atentata umrl v Cukrarni. Zanimivo pa je dejstvo, da je bil takoj po atentatu na Cankarja Švabić povišan v polkovnika in nato v decembru 1918 premeščen v Beograd.

Zaradi navedenih dejstev predlagam, da se vrhniškemu županu Francu Tršarju postavi spominsko znamenje, Švabiću pa se odvzame naziv častni občan Ljubljane ter ukine Švabićeva ulica tako v Ljubljani kot na Vrhniki, kjer naj se nadomesti s Tršarjevo ulico (Rešitelj Ljubljane na mrtvaškem odru, Jutro, 22. januarja 1935, str. 3).

Tudi dokument o Cankarjevem zdravljenju so priredili

Ivan Cankar na mrtvaškem odru

Slab mesec pred svojim predavanjem ob stoti obletnici smrti Ivana Cankarja na Vrhniki leta 2018 sem pridobil še bolniške liste, v katerih je opisan celoten potek bolezni in zdravljenja Ivana Cankarja. Ugotovil sem, da so bili bolniški listi že takrat prirejeni. Ponarejevalec je bil tako vesten, da je v bolniški list vstavil merjenje telesne temperature Ivana Cankarja. V evidenci je beleženo merjenje od 25. novembra 1918 do 10. decembra 1918, celih 16 dni. Ponarejevalec je pri tem naredil čisto amatersko napako.

Iz bolniškega lista je namreč razvidno, da so temperaturo merili petkrat na dan. Za prvih 11 dni so številke pisane z isto roko, za zadnjih 5 dni pa tudi od druge osebe. Torej naj bi bili ti dve osebi stalno prisotni na delovnem mestu, od šestih zjutraj do polnoči in to zaporedoma 16 dni. Posledično je morala ta oseba v bolnišničnih prostorih prenočevati, kar je popolnoma nemogoče in skregano z zdravo pametjo. Da bo mera polna, si je ponarejevalec dovolil absurd, ko je beležil merjenje temperature 10. decembra opolnoči. Cankar je takrat že umiral in je čez dobro uro ob 1.15 umrl.

Ustni kot slikovni dokazi, da je bil Ivan Cankar umorjen

Marjeta Žebovec je v knjigi Slovenski književniki, rojeni od leta 1870 do 1899, str. 52–53, zapisala:

»Verjetno 4. oktobra 1918 pa se je nastanil v svojem zadnjem stanovanju na Kongresnem trgu 5. Tukaj je proti koncu oktobra na neki svoji nočni poti domov, vračal pa naj bi se bil iz restavracije Štrukelj, v hiši padel po stopnicah, ki vodijo navzdol na majhno notranje dvorišče, in se hudo poškodoval. V bolnišnici so ugotovili vnetje možganske mrene s krvavitvijo; 18. novembra so ga odpustili, vendar je moral 25. novembra spet v bolnišnico, kjer je potem, ko je zbolel še za pljučnico, umrl 11. decembra 1918.«

Pozneje pa so prišli na dan tako ustni kot slikovni dokazi, da je bil Ivan Cankar umorjen. O tem mi je 15. septembra 2011 pripovedoval Boris Malešič, rojen leta 1929. Tast Malešičevega znanca Jaka Hafnerja je nekoč v 50. letih na medicinskem plesu v Unionski dvorani pripovedoval Malešiču, kako je videl, da je Franc Gorjup, z lojtrnim vozom peljal pretepenega Cankarja v vojaško bolnišnico, ki je bila takrat v Cukrarni.

Ivan Cankar je v tednu pred tem rogovilil po Ljubljani in glasno opozarjal, da je zveza s Srbi katastrofa. To je seveda prišlo do ušes srbskih vojakov in njihovih častnikov, ki so ukrepali. Dohiteli so ga, šli za njim v vežo, dva sta ga prijela, tretji pa s kovinskim predmetom udrihal po njegovi glavi.

Preiskava fotografije Cankarja na mrtvaškem odru in posmrtne maske

Ivan Cankar s cvetjem ob desni strani glave

Ivan Cankar je ležal na mrtvaškem odru v preddverju Narodnega doma, sedaj Narodne galerije. Obstaja fotografija Cankarja na mrtvaškem odru, naredili so tudi posmrtno masko.

K raziskavi originalne fotografije Cankarja na mrtvaškem odru sem povabil uglednega fotografa iz Kranja Boštjana Gunčarja. Fotografija je v Rokopisnem oddelku NUK v Ljubljani. S fotografom sva odkrila, da je fotografija retuširana na desni strani Cankarjevega obraza. S tem so prikrili vidne poškodbe zaradi udarcev po glavi. Drugo fotografijo, ki je nastala na dan pogreba, pa so posneli tako, da so mu na desno stran položili cvetje in s tem preprečili pogled na usodne poškodbe na glavi.

Posmrtna maska z vidno strjeno krvjo na levi strani arkade
Posmrtna maska z vidno strjeno krvjo na levi strani arkade

Pri raziskavi posmrtne maske Ivana Cankarja pa sem ugotovil, da obstajata dva tipa mask. Prva maska je bila narejena že v mrtvašnici, druga pa na mrtvaškem odru. Iz mrtvašnice sta ohranjeni dve maski in se razlikujeta od drugih tudi v tem, da je samo pri teh dveh opaziti na levi strani obraza dve majhni izboklini, kar bi bila lahko strnjena kri. Pri drugih maskah je nekoliko bolj vidna oteklina desnega lica, udarnina desne arkade ter šivi ob desnega očesu.

Vprašljiva je posmrtna maska, ki se hrani v Cankarjevem domu v Ljubljani, saj po mojih preiskavah ni bila narejena prva.

Kje je izvirna Cankarjeva posmrtna maska

V reviji Teleks je bil leta 1987 objavljen obširen članek, kako je grafik in slikar Elko Justin (1903–1966) pridobil oziroma kupil izvirno posmrtno masko Ivana Cankarja. V članku je na detektivski način v stilu dela Sherlocka Holmsa opisan trud in sposobnost Justina, kako je prišel do nje. Dve leti pred smrtjo je Justin masko podaril prof. dr. Rajku Sedeju z željo »da je očuva slovenstvu«. Ta jo je leta 1986 podaril organizatorju akcije Galerija za dobre namene. Posmrtna maska je končala v podjetju SMELT, ki jo je nato podaril Cankarjevemu domu v Ljubljani v trajno varstvo, kjer je še danes.

Sprašujem se, ali je ta posmrtna maska, ki jo je Elko Justin prejel v svojo last leta 1948, res prvotna, saj je zapisal, da to ni kasnejši odlitek.

Pred nekaj meseci je naneslo, da mi je prijatelj Marjan, zobozdravnik z Vrhnike, omenil, da je kot študent govoril s prof. Sedejem o tej zadevi. Tudi sam sem z njim vzpostavil pisni stik in tako izvedel za članek v Teleksu. V reviji je bila objavljena tudi fotografija izseka iz rokopisne beležnice, v kateri je Justin na 16 straneh opisal dogodke, kako je prišel do posmrtne maske Ivana Cankarja.

Dobrih trideset let po objavi tega članka sem ugotovil, da je Justinova rokopisna beležnica nekje založena v rokopisnem oddelku NUK-a v Ljubljani. Razmišljal sem, ali je bilo v njej kaj zapisanega, kar ni bilo objavljeno v Teleksu in morda ni bilo za javnost.

Ivan Cankar in posmrtna maska zopet od začetka

Na maski je opazno šivanje ob desnem očesu.

Leta 2018 so na POP TV objavili, da hranijo v Slovanski knjižnici v Ljubljani najstarejšo izvirno posmrtno masko Ivana Cankarja. Še podrobneje je o tej zadevi napisano na spletu, kamor je podatke posredoval Tomaž Miško, vodja MKL, Slovanske knjižnice. Vse to me je spodbudilo, da sem pričel raziskovati Cankarjevo posmrtno masko.

Raziskava me je pripeljala do osmih posmrtnih mask. Prva je v Cankarjevem domu in naj bi bila izvirna, drugo sem videl pri kiparju Kunaverju, tretjo v privatni zbirki v Ljubljani, četrto v Slovanski knjižnici, peto v Cankarjevi hiši na Vrhniki, šesto pri Miru Masnecu na Vrhniki, sedmo v Mestnem muzeju v Ljubljani in osmo v Notranjskem muzeju v Postojni. Nisem strokovnjak, vendar lahko že laik opazi razlike med maskami. Od osmih mask izstopata predvsem maska iz Slovanske knjižnice (opredeljena kot tip 1) in maska iz Mestnega muzeja Ljubljana (tip 2).

V Cankarjevem domu ni razstavljena izvirna posmrtna maska Ivana Cankarja

Ko sem pridobil podatek, da je bila posmrtna maska prvič narejena v mrtvašnici in drugič na mrtvaškem odru, mi je postalo jasno, zakaj je prišlo do pomembnih razlik. Večina zgoraj navedenih mask spada v skupino tip 2, edino masko M. Masneca in tisto iz Slovanske knjižnice uvrščam pod tip 1. Za ti dve maski sklepam, da sta bili narejeni v mrtvašnici, saj je samo pri teh dveh opaziti na levi strani obraza dve majhni izboklini, kar bi lahko bila strjena kri. Poškodbe na desni strani obraza: zlomljena ličnica, arkada in poškodovano oko, so na maskah tipa 1 manj izrazite.

Na maski tip 2 iz Mestnega muzeja in na drugih maskah pa je nekoliko bolj vidna oteklina lica, udarnina desne arkade in šivanje ob desnem očesu. Pri tem je treba poudariti, da je maska iz Mestnega muzeja v Ljubljani verjetno prva narejena kot tip 2.

Moja ugotovitev je, da v Cankarjevem domu v vitrini preddverja ni razstavljena izvirna posmrtna maska Ivana Cankarja.