Za več strpnosti

V začetku julija je SDS predstavila izhodišča za gospodarski program. Potem sem bil dobrih deset dni v tujini. Doma me je pričakal ideološki metež. Nič o gospodarstvu, nič o evrski krizi, nič o predčasnih volitvah, samo obračunavanje s fašisti, janšisti, nacionalisti, nestrpneži … Po Breiviku so pa sploh popustile vse zavore.

Vzrok za histerijo

Vzorec je razmeroma tipičen. Koalicija je zavozila z odgovorom na krizo, med seboj so se skregali, idej za prihodnost nimajo. Pa kurijo s tistim, kar jih menda še povezuje in s čemer so vedno doslej uspeli desnico zaplesti do točke, ko se je morala zagovarjati, da ni ne fašistična, ne nacistična, ne avtoritarna, ne totalitarna, ne nestrpna. Lepo, da jih povezuje antifašizem, ni pa lepo, da si morajo za ta namen izmišljati fašiste. Fašistov v Sloveniji ni. A to ni nič novega, to se je dogajalo vedno, kadar je levica morala mobilizirati svojo podporo.

Izpadi nestrpnosti in ideološko etiketiranje so zdaj tako histerični zato, ker sta tako veliki razočaranje in jeza nad levo vlado, pa je to treba preusmeriti na zunanjega sovražnika.Nova je tokrat globina frustracije in razočaranja levega volilnega telesa nad njihovo koalicijo in spoznanje sredinskih volivcev, kako so jih leta 2008 zavedli. Od zadnjega referenduma simpatizer levice ne spremlja samo totalno neuspešnega odziva “svoje” vlade na krizo, ne spremlja samo škandalov in afer, ki nastajajo znotraj koalicije, spremlja razkrajanje neke opcije pri živem telesu, oklepanje kapitana za krmilo, zapuščanje ladje, skakanje v hrbet …

/ … /

Ne trpimo vas, vaših idej, vaše morebitne oblasti

Ja, so izpadi nestrpnosti na desni. In so izpadi na levi. Desnica največkrat kot primer slednjega pokaže na skrunitev kakega verskega simbola, mazaško akcijo spomenikov, sovražni govor komika, ki je smešen samo ljudem brez morale. To so špice, ki molijo iz povprečja.

Ampak poleg je tu še neka temeljna, latentna, stalna nestrpnost. Na desnici do “komunajzarjev”, ki postanejo impotenten argument, ko drugih zmanjka, kake realne škode za javni prostor pa od tega ni. Na drugi strani pa levica uspešno vzdržuje neko temeljno nestrpnost, ki se med vrsticami vleče skozi javni prostor. Ne trpijo, da bi v javnem prostoru enako obravnavali “desne” in “leve”, konservativne in progresivne, liberalne in avtoritarne. To je seveda povezano s tem, kdo dobi javno besedo, komu objavljajo kolumne, kdo je večerni ali dopoldanski gost, komu objavljajo popravke, komu objavljajo neumnosti in komu, če kadar le kaj pametnega pove.

Ta temeljna nestrpnost je v tem, da se delu filozofskega in političnega spektra jemlje glas, jemlje glasu njegovo pomenskost, jemlje pomenu pozornost v razpravi. V javnem diskurzu prevladuje en pol, v njem si medsebojno pritrjuje 80% “mnejskih voditeljev”, vse ostalo je nezaželjeno, če že ni utišano, je pa brez odmeva. Je izjema. Je na robu.

Več: blog Žiga Turk