Mariborski dnevnik Večer je v sobotni izdaji z dne 12. maja 2012 objavil dopisovanje med novinarko in kolumnistko Vanesso Čokl in odgovornim urednikom verskega tednika Družine mag. Francijem Petričem. Dopisovanje je povezano z jubilejem tednika, ki obeležuje 60–letnico izhajanja.
Naj samo kratko opozorim, da je tej obletnici posvečena posebna številka Družine. Na naslovnici je odlično posvetilo Alojza Rebule, ki ga je napisal za to priložnost. Na prvih dvanajstih straneh številke so predstavljeni komentarji vseh dosedanjih odgovornih urednikov, nato je naprej predstavljena ekipa novinarjev, ki ustvarjajo tednik, objavljena so mnenja uglednih osebnosti in misijonarjev iz vsega sveta, predstavijo se tudi dopisniki Družine, na koncu pa je zanimiv zapis, kako nastaja Družina v tehničnem smislu. A nazaj k dopisovanju.
Njuno dopisovanje je bilo objavljeno na 30. strani Večera v rubriki z naslovom Fluid. V sobotni prilogi ima Večer posebno rubriko, v kateri novinar s krajšim “pismom” izzove naslovnika, ta pa mu kot nekakšen pisemski odgovor pošlje svoj pogled na teme, ki so izpostavljene v novinarskem “izzivu”. Tako Vanessa Čokl najprej izreče priznanje odgovornemu uredniku Družine za že več kot dve desetletji urednikovanja tednika. Svoj prispevek naslovi s Pamet, srce, veščina, Petrič pa svojega z Za tega zadnjega človeka živim, v katerem se dotakne različnih vsebin, od dnevno aktualnih do vseh ostalih glede katerih je bil izzvan.
Kaj piše Vanessa Čokl?
Vanessa Čokl Franciju Petriču najprej čestita za tako visoki jubilej neprekinjenega izhajanja Družine in se mu zahvaljuje, za njegovo sodelovanje na necerkveni medijski sceni (Večer). V nadaljevanju Vanessa najprej »srfa« po historiatu razvoja tednika Družine, dokler ne pristane v današnjem času. Ko omenja vse škofe in nuncije zadnjih dvajsetih let Petričevega urednikovanja in kot dobra poznavalka cerkvenih in verskih zadev Cerkve, proti koncu pisma ošvrkne njeno trenutno klavrno moralno in finančno stanje in poleg škofov k odgovornosti poziva še druge, ki pa jih ne navaja. Na koncu omenja merjenje medijske svobode, razburjeno duhovniško bazo in religijske kvarke pri mladih generacijah kristjanov. Piko na i pa gospodu Petriču postavi, ko mu zaželi »vroče poletje«.
Kaj pa odgovarja Franci Petrič?
Petrič novinarki v svojem odgovoru najprej polaska njeno profesionalnost, ki je v slovenski novinarski sceni na hudi preizkušnji. Ve, da s tem tvega, da jo bodo njeni novinarski kolegi »požrli«, česar pa je Vanessa po njegovo že navajena. Potem se razpiše o usodni razdeljenosti Slovenije, o županu Jankoviću in njegovi stranki, ki je prevzela primat in pokroviteljstvo nad Zvezo borcev (ZZB). V nadaljevanju poudari zgodovinski spomin, ki je še posebno pomemben ob 550 letnici ustanovitve ljubljanske škofije, brez katere Ljubljana ne bi bila to kar je danes. Predno pa se loti aktualnejših tem pa predstavi Družino, ki je prisotna domala na vseh kontinentih, hkrati pa opozori, kako težko je ustvarjati časnik, ki po vsebini pokriva razpon od akademikov, pa vse do preprostih ljudi. Zanimivo in iskreno je njegovo razmišljanje o medijski svobodi, kjer ni imel nikoli občutka omejenosti, čeprav se včasih kaj zaiskri, tudi pri škofih. Franci Petrič potem predstavi ideal katoliškega novinarja, ki mora biti najprej profesionalen, pošten, etičen in šele potem pride na vrsto njegov pogled na svet in vera. Rdeča nit njegovega odgovora pa je gotovo tale preroški stavek: »Ni vsaka objava že napad na Cerkev in ne vsak greh hipokrizija (hinavščina)!«
Petrič se razživi, ko novinarsko delo nadgradi z razmišljanjem o Cerkvi. Cerkev je božja in človeška hkrati, zato katoliški časnikar vedno ostaja realist. V svoji zgodovini je Cerkev doživela še mnogo hujše stvari, kot se ji dogajajo danes in preživela je vse ideologije in kraljestva, ker se nikoli ni vezala na ljudi, ampak na Boga. Pomembno je vztrajanje in molitev, hkrati pa stvari postaviti na pravo mesto! Petrič verjame, da imajo sedanji škofje dovolj volje in poguma za preseganje nastalih razmer v slovenski Cerkvi, hkrati pa opozori, da moraliziranje, neučakanost in nestrpnost, za kristjana niso kreposti v razsežnosti večnosti. Na koncu svojega pisma Franci Petrič zapiše, da o sebi ne govori rad, ne preriva se v ospredje pod soj luči, raje je vedno v ozadju in o takšnem zadnjem človeku govori kot duhovnik in urednik. O človeku, ki je skrit sredi vsakdana, ko ohranja zvestobo slovenski besedi, ki je pošten in živi iz svoje vere. Prepričan je, da se prava reforma Cerkve po vseh finančnih škandalih in škofovskih cunamijih lahko uresniči samo s pomočjo ljudi, človeka, ki je takšen človek, ki ne misli nase, ampak na drugega! Sicer bomo res ostali le »brneč bron in zveneče cimbale« (sv. Pavel). Na koncu Franci Petrič novinarki Vanessi Čokl vošči vse najboljše za minuli okrogli rojstni dan in ji zaželi še veliko ustvarjalnih novinarskih let.
Pripis: uredništvo Časnika ob tej priložnosti izreka ekipi Družine čestitke ob 60-letnici izhajanja tednika.
Foto: Gorenjski glas
