Ni sicer čisto jasno, katere svete tri kralje je imel v mislih dr. Danilo Türk, ko je nastopil v vlogi tiskovnega predstavnika Jankovićevega bloka, vendar od včeraj vemo vsaj to, da nove slovenske vlade do omenjenega praznika po katoliškem koledarju ne bo.
Osemindvajset odstotkov ni sto odstotkov
Saj ne, da bi bila to ne vem kako razveseljiva novica. Toda manjši zamik pri oblikovanju izvršilne oblasti ni nič v primerjavi s tistim, kar bi Slovenijo čakalo, če bi se poslanci začeli vdajati v urnik, kot so si ga vbili v glavo gerontokrati z magistrata in ga ni napovedoval le omenjeni tiskovni predstavnik. V istem smislu sta se namreč izrazila tudi “ata” Jankovićeve kandidature, ko je socialne demokrate brez vprašanj tiral v koalicijo, in njen “deda”, ko je vstop v vlado pod Jankovićevim vodstvom nedavno razglasil tako rekoč za patriotsko dolžnost. V tem se mu je v svojih izjavah po Virantovi izvolitvi pridružila ena od Jankovićevih “mam”.
Seveda je volilni izid še vedno tak, kot je bil 4. decembra, ampak opitost zmagovalca in njegovih prisklednikov in sponzorjev je dobila za slovensko demokracijo dobrodošlo klofuto. Hočeš nočeš bodo sedaj verjetno morali doumeti, da osemindvajset odstotkov ni sto odstotkov in da se s samo osemindvajsetimi sedeži od devetdesetih pač ne da oblikovati vlade in države čisto po svoji podobi. Čeprav si na volitvah dosegel veliko in nepričakovano zmago. Da je to lekcijo Pozitivna Slovenija dobila zlasti od štirih najmanjših strank v parlamentu, ima simbolni pomen. Ravno manjše koalicijske stranke so v razmeroma kratki parlamentarni zgodovini naše države domala brez izjeme vlekle kratko, saj so se razen v času Pahorjeve vlade utapljale v morju vsemogočnih relativnih zmagovalk, ki so svoj sorazmerno borni volilni izplen vse do socialnih demokratov štele za licenco za popolno oblast. Posebej problematično je bilo omenjeno za stranke drugačne politične provenience od zmagovalke v mešanih koalicijah. Zoran Janković je prvi, ki so mu uzdo v tem pogledu nataknili že na prvi seji državnega zbora.
Zimzelen za klobuk?
Še eno novost je prinesel presenetljivi včerajšnji dan. Prvič doslej stranke politične levice v trenutku, ko jim je šlo res za nohte, niso glasovale kot en mož (izglasovanje nezaupnice Pahorju v tem kontekstu ne šteje). Da je za Viranta, Presečnika in Novakovo odločilne glasove prispeval Desus, je po svoje še presenetljiveje, kot če bi to storili socialdemokrati (čeravno Pahorjeve vloge v vsej zadevi ne kaže spregledati). Ali je šel “politični inženiring” gerontokratov tokrat le predaleč? Je izginotje treh strank in decimiranje četrtrte za dosego vprašljivega končnega cilja kljub vsemu streznilo “ostanke ostankov” in so začeli misliti najprej nase?
Ne vem. Vsekakor je izid prinesel vstajenje Gregorja Viranta in tudi Janeza Janše. Prvi je ponovno pridobil lastno težo, ki je v koaliciji s Pozitivno Slovenijo ne bi imel, kot je niso imeli krščanski demokrati in SLS v vladah Janeza Drnovška. Drugi je v operaciji resda odigral stransko vlogo (mogoče bi stvar izpeljal celo elegantneje, če bi že v prvem krogu omogočil izvoltev Borutu Pahorju), ampak je nekoliko omilil svoj sloves večnega poraženca. Po drugi strani so Jankovićevi sponzorji, ki so se še včeraj zdeli nezmotljivi in nepremagljivi in se tako tudi vedli, vsaj enkrat pristali na trdih tleh, ker očitno niso uspeli obvladati tistega, kar so šteli za svoj fevd. In to je največji izplen pestrega parlamentarnega dne in uspeh parlamentarne demokracije, v kateri meja raja ni 28, marveč 46 in več glasov.
Lažna dilema
Včerajšnji poraženci kakopak niso potrošili vseh adutov. Ker je glasovanje trajalo tri kroge in ves dan, bo njihovo prvo geslo, da je politikantstvo starih strank prelisičilo njihovo željo po učinkovitem delu za narodov blagor. Jasno je tudi, da bo v sedanjih razmerah nekako potrebno zagotoviti udeležbo pri oblasti velikemu bazenu levosredinskih volivcev, ki so svoj glas v precejšnji večini namenili Pozitivni Sloveniji, kakor bi jo bilo treba zagotoviti desnosredinskim, če bi se (in če se bo) stvar na koncu razpletla drugače. Tudi v tem oziru bi bila Pahorjeva izvolitev morda bolj v duhu politične higiene, čeprav slednji zagotovo še ni rekel zadnje besede.
V prvi vrsti pa je sedaj potrebno zavrniti lažno dilemo, s katero si po fiasku rano skušajo zaceliti Jankoviću naklonjeni komentatorji. Če Janković ne dobi mandata za sestavo vlade, to v nobenem primeru ne pomeni avtomatsko (ali raje sploh ne) mandatarstva Janeza Janše. Spričo dejstva, da sta oba velika danes ostala prejkone statista, bi bilo verjetno bogokletno misliti, da Slovenija ne premore še kakšnega drugega primernega kandidata razen njiju. Močno dvomim samo o pripravljenosti dr. Danila Türka za izstop iz vloge tiskovnega predstavnika ene politične opcije (ki je nemara bolj osamljena, kot se je do včeraj zdelo) in za upoštevanje lastnih besed o izbiri mandatarja, veljavnih najbrž samo v primeru, če bi bilo zmagovalcu ime Janez Janša. K sreči slovenska ustavna ureditev pozna tudi načine, kako Türkovo morebitno togost obiti. So pa sveti trije kralji, o katerih je govoril, na vsak način sorazmerno daleč.
