Drago K. Ocvirk: Streljanje v Božiča

Eden od mnogih, ki so se znašli na prizorišču terorističnega napada na koptske kristjane v cerkvi Tanta, severno od Kaira, 9. aprila 2017, drži v rokah okrvavljen košček papirja, na katerem je bil zapisan eden od evangelijev po sv. Janezu. Foto: AFP

Ni naključje, da v deželah s krščansko tradicijo, pridejo ljudje pred božičem na ulico, da praznujejo in se veselijo drug drugega in skupnega življenja. Naj je betlehemski otrok – mali Bog, Božič – pri tem njihova prva misel ali pa nanj sploh ne pomislijo, žanjejo to, kar je on sejal: medsebojno naklonjenost in spoštovanje, bratstvo in prijateljstvo, hvaležnost in upanje, ljubezen in mir.

Do nedavna smo v naši domovini živeli v nekakšnem paradoksu, ko so zagovorniki socializma – po slovensko: druženja, tovarištva – praznovanje božiča preganjali in tiste, ki so ga očitno praznovali, na vse mogoče načine šikanirali. Božič praznujejo zaostali, tisti »s plombo na možganih«, napredni vedo, da je to skregano z razumom, so nam vbijali v glave na šoloobvezni božični dan. Še leta 1987, tik pred propadom socializma, je Milan Kučan, predsednik slovenske komunistične partije, nasprotoval, da bi bil božič dela prost dan: »Božič je že praznik za tiste, ki jim ta dan s svojo kulturno in drugo vsebino pomeni praznik. Mislim, da ni potrebe, da bi bil dela prost dan.«

Socializem je odtaval v temo od koder je prišel, čeprav ga Kučanovi somišljeniki še kar animirajo, v svetlobi betlehemske luči pa se kopa precejšen del človeštva. Tudi tisti del, ki je sekularizirani ali religijsko drugačen od krščanstva, in ki največkrat niti ne ve, od kod ta svetloba, kdo je »luč sveta in življenja«. Še vedno pa je tudi mnogo tistih, ki jim je božič trn v peti, bodisi da izpovedujejo kakšno izključujočo ideologijo, religijo ali multikulturalizem.

»Brezbožnost« božiča

Na to nas je kruto opozoril teroristični napad na božičnem sejmu v Strasbourgu, ki je vzel pet življenj, enajst pa ranil. Poznavalec političnega islama Gilles Kepel je po napadu povedal, da »imajo islamisti praznovanje božiča za brezbožno«. Če Kepel pripisuje nasilje samo politični izvedbi islama, se pravi islamistom in džihadistom, pa so analize in pričevanje egiptovskega novinarja Saïda Shuayba, več kot skrb zbujajoče in se velja ob njih krepko zamisliti. Lani je namreč dokaj levi Le Monde objavil njegov poziv k mobilizaciji »za oživitev in spodbujanje humanistične kritike« v islamu.

Ker je Shuayb sam sunit, mu naši multikulturniki verjetno ne bodo podtaknili islamofobije. Zato mu je najbolje prepusti besedo.

»Da, imeti kristjane za ostudne je islamska religijska dolžnost, jih zaničevati, je nujno. To niso resnični ljudje. Bodisi da se jih sili v odhod iz muslimanskih dežel, bodisi se jih pobije. A če so ljudje plemeniti muslimani, jim pustijo živeti, vendar kot poniževanim, zasramovanim in zahtevajo od njih džizja. To je davek, ki ga določa Koran za nemuslimanske manjšine, da jih ponižuje.

To je razločno pomemben del islamske religijske kulture. Ne sme se nasesti in verjeti, da je to, kar se je zgodilo v provinci Al-Minija, 240 km južno od Kaira [v maju 2016 so v neki vasi islamisti posilili in poniževali 70 let staro ženo], in to, kar se je zgodilo prej in se še bo v drugih krajih, delajo zgolj radikalni puritanski salafi ali savdski vahabi.

To je logična posledica vzgoje in izobrazbe, ki sem jo bil deležen kot musliman in ki me je hranila skozi vse moje življenje. V džamiji in šoli, v verskih programih in državnih in neodvisnih medijih so nas temeljito podučili skladno s tem, kar je ukazal Bog, Vsevišnji, da je treba začeti sovražiti in zasramovati, delati krivico in po potrebi moriti, da pridemo v raj.«

Shuayby s primeri podkrepi svoja stališča in pokaže na temelje terorizma v Alahovem imenu.

»Ta tradicionalna islamska kultura ni usmerjena samo proti kristjanom, marveč tudi vsem drugim manjšinam. Ta divja kultura uporablja svojo moč za bojevanje proti slehernemu, ki ima drugačno religijo.«

»Odločno poudarjam, da se ta teroristična kultura ni rodila iz savdskega vahabizma. Sicer je res, da jo je vahabizem širil, toda Muhamad Ben Abd Al-Vahab, ustanovitelj te krvave šole, ni iznašel tega radikalizma. Enako velja za Islamsko državo, za talibane in še veliko drugih terorističnih organizacij. Vsi ti se utemeljujejo s Koranom, hadisi (Mohamedovimi izjavami in dejanji) in zgodovini kurajškega kalifata.«

Seveda pa kot humanistični musliman ne ostane pri teh ugotovitvah, ampak na osnovi te diagnoze predlaga, kako rešiti islam prekletstva nasilja in ga humanizirati.

»Kot sunitski muslimani moramo glasno in jasno povedati in priznati, da smo pred ogromno katastrofo, ki zadeva tako nas kakor druge. Duh muslimanov je obubožan, njihova glava je napolnjena z idejo, da ni mogoče biti všeč Bogu in priti v njegov raj, kjer zajtrkuješ s Prerokom in dobiš hurije (spolnosti željne device), drugače, kakor da postaneš blok jezne zamere in sovraštva. Se pravi terorist, ki ga razveseli in občuti pomembnost, ko trga obleko s koptske žene, ker je koptinja, ki se reži, ko podtakne ogenj v hiši in mori, ker se ima za božjo roko proti božjim sovražnikom. Pot v raj je tako polna krvi ‘nevernikov’.

Mobilizirati se moramo za oživitev in spodbujanje humanistične kritike v osrčju naše čudovite religije. To je kritika, ki kategorično prepoveduje strgati obleko s koptske žene iz Minije, zažgati bahajske domove, odstraniti ateiste in talce žive zažgati. Ta kritika je spravljena z življenjem in nikoli ne postane izgovor za uničevanje. In vsi tisti, ki so proti njej, bodisi religijske sile bodisi politične, so sovražniki človeštva.«

Saïd Shuayb že nekaj let živi v Kanadi, kjer mu zaradi njegovih pogledov ni treba trepetati za življenje. Je pa njegovo izgnanstvo potrditev tega, kar govori. Večina tistih, ki si prizadevajo za »islam s človeškim obrazom«, so morali zbežati iz svoje domovine in živijo na Zahodu, ki ima svoje korenine v prihodu Božjega Sina – Božiča in praznovanju božiča.

Integracija v božično logiko

Profesor Richard Bulliet z newyorške Columbie zagovarja v delu Za islamsko-krščansko civilizacijo (2004) tezo, da se bo islam humaniziral na obrobju. Tam torej, kjer je v manjšini. Tej tezi v prid gotovo govori dejstvo, da so muslimani povsod tam, kjer so manjšina, npr. Balkan, Rusija, Kitajska ipd. Po drugi strani pa vidimo, da se vplivi radikalnega večinskega islama selijo iz islamskih držav tudi na obrobje, kjer skrajneži novačijo med drugo ali že tretjo generacijo islamskih priseljencev.

Kepel govori o tretji generaciji džihadistov: za afganistanskimi mudžahidini in potem Alkajdo je vzniknila tretja generacija džihadistov Islamske države, ki je teritorialno sicer poražena, nikakor pa ne ideološko. Samo v Franciji je kakšnih 20.000 radikaliziranih ljudi, od tega jih je 75 % mlajših od 25 let. V sebi nosijo potlačeno jezo in zamere svojih (starih) staršev, ki ji sedaj kot francoski državljani pustijo prosto pot proti vsemu, kar je francoskega, krščanskega, nemuslimanskega. Eden takšnih je tudi strasbourški džihadist in morilec Cherif Chekatt.

Pri množičnem preseljevanju muslimanov iz islamskih držav v Evropo, je treba imeti pred očmi njihove miselne in vedenjske vzorce. Kakšni so, nam lahko povedo v prvi vrsti muslimani sami, tisti, ki jim je do humanega islama kakor Saïdu Shuaybu. Ali pa jezidi, bahajci in kristjani – kaldejski, asirski, arabski, eritrejski idr. – ki so na lastni koži izkusili islamsko zaničevanje in nasilje in so morali z begom na Zahod rešiti golo življenje. Na tem področju s kakšnimi našimi naivnimi in nekritičnimi predstavami o muslimanih in njihovi mentaliteti ne bomo naredili nič dobrega, ne za njih ne zase.

Ko za muslimane praznovanje božiča ne bo več »brezbožnost«, bo normalno sožitje v miru, enakopravnosti in sodelovanju možno. Nekaj takšnega se je pri nas (deloma) že zgodilo, ko smo začeli praznovati božič kot dela prost dan kljub nasprotovanju partijskega šefa.