Težko je opredeliti, kaj in kje je največja stiska sodobnega sveta in trenutka, dogodki kar vpijejo z različnih koncev. Zagotovo nikakor ne moremo mimo Bližnjega Vzhoda in tamkajšnje kalvarije za tolike množice, še posebej krščanske, ki se dogaja ob porajanju tako imenovane Islamske države. Če se nekoliko več posvečamo tej bolečini, ne bi mogli najti boljšega sogovornika, kot je dolgoletni misijonski delavec in mislec znotraj islamskega sveta, pater Martin Kmetec, minorit.
Kakšni občutki te navdajajo sredi drugačnega sveta, v neposredni bližini zelo krutih trenutkov za krščanstvo?
Velikokrat se jezim. Čutim se nemočnega, da bi kje kaj spremenil ali pomagal. Zdi se, da kristjani v Iraku in severni Siriji doživljajo dokončni eksodus. Tudi v Turčiji imamo veliko težav, najtežje pa je gledati na dejstvo, da kristjani prvih Cerkva na tleh Male Azije dokončno izumirajo. To je posledica dolgoletnega procesa asimilacije, Cerkev pa seveda želi ostati na teh krajih, tudi če nas bo le peščica. V zadnjem času je velik priliv priseljencev iz afriških in azijskih dežel, zato so tudi nekatere cerkev v Istanbulu ob nedeljah resnično polne.
Ni vas veliko, misijonarjev in katoličanov v Turčiji, v drugih islamskih deželah še manj. Poleg človeške nebogljenosti se srečujete še z drugimi omejitvami svojega delovanja. Kaj lahko naredite, v čem je smisel, da ostajate in vztrajate?
Ne želimo se ustavljati ob negativnih stvareh. Vsi si prizadevamo, vsak po svojih močeh, da bi bilo sporočilo Jezusa Kristusa živo v nas in tam, kjer smo. Moram delati, dokler imam še moči in možnosti. In sicer je treba vlagati vse, da bi bila Božja beseda oziroma evangelij dosegljiva vsem ljudem našega okolja. Trenutno se največ ukvarjam z izdajanjem krščanske literature v turškem jeziku.
Za teboj so že leta bivanja znotraj muslimanskega sveta in s tem so izostreni občutki za dialog med krščanstvom in islamom. Je ta v tvojem prostoru možen, ima prihodnost, rojeva sadove? Kaj se v tem trenutku dogaja na tem področju?
V tem svetu sem se že tako navadil, da se včasih niti več ne zavedam, da živim v okolju z ljudmi, ki imajo drugačno vero, drugačna prepričanja in navade. Glede dialoga menim, da je možen dialog življenja; ta bi mogel roditi sadove. Odnosi med muslimani in kristjani bi se morali graditi na tistih področjih, kjer ne pride na prvo mesto pripadnost skupnosti, pač pa občečloveška dejavnost. Ta dialog vsekakor obstaja, vendar je družba v Turčiji še vedno v veliki meri pod vplivom tradicionalnega islama in navad, po katerih je krščanstvo nekaj motečega oziroma ni v skladu z neko splošno družbeno prakso. Seveda so tudi velika mesta, kot je Izmir, kjer so izjeme. Problem je, ker nas je kristjanov tako malo, da je to le kapljica v morju. So tudi pobude znanstvenega dialoga, ki pa je bolj na teoretični ravni in velikokrat tudi zelo umeten.
Po navadi dialog začenjamo s stvarmi, ki nas povezujejo, kjer smo si najbližje. Sprašujem te ravno nasprotno, kje smo po tvoje najdlje drug od drugega?
Islam ne priznava splošno človeške pravice osebne in skupnostne svobode religije, ki vključuje tudi svobodno izbiro vere. Ženska nima pravice, da bi se poročila s pripadnikom druge religije. Podoba Boga v Islamu je podoba monolitnega Boga, medtem ko krščanstvo uči, da je Bog neskončno odprto bitje in v sebi trojen; kar je temeljni razlog, da se Božji Sin učloveči. Učlovečenje je za islam nesprejemljivo, ravno tako dejstvo, da je Jezus trpel. Trpljenje preroka Jezusa je po islamu le navidezno, namesto njega naj bi umrl nekdo drug. Tudi evangelij naj bi bil ponarejen. Seveda je velika težava v priznavanju negativnih zgodovinskih dejstev v odnosu do krščanstva, kjer nas obtožujejo, da je krščanska civilizacija osvajalna in krivična do islama. Torej so mnoge točke, kjer smo si resnično daleč, vendar papež Frančišek pravi, da moramo ohranjati vrata odprta.
Pa še običajna smer dialoga, tvojega, osebnega. Kje se najbolj vidiš kot človek, misijonar in duhovnik blizu, morda bi rekel celó doma v islamu?
Ob vsakem trpljenju človeka, ki ga zaznam, se trudim, da bi spoznaval Božjega otroka, da bi odkril Jezusa in Očetovo ljubezen do tega človeka, do slehernega. Želim biti v srcu samega življenja, sredi množice, z Jezusovo molitvijo v srcu. Potem pa evharistična skrivnost. Evharistija presega vse meje, po njej sem v občestvu z vsemi. Seveda me posebej veseli delo okoli prevajanja, na ta način želimo pustiti v turškem jeziku sled krščanstva; nikoli ne vemo, kako bo Sveti Duh vodil zgodovino. Iz Smirne je odšel sv. Irenej, iz Konstantinopola sta odšla sv. Ciril in Metod; vsi misijonarji.
Si svoboden, sproščen, ko pišeš te vrstice?
Zelo. Seme, ki ga mečem v zemljo, bo umrlo, vendar daje smisel mojemu življenju. In ko imaš smisel, si svo- boden in sproščen, z željo, da bi šel naprej.
Evropa, ki bi ji sicer radi rekli krščanska, je v postmoderni dobi vse prej kot to, če ne že protikrščanska. Tudi islam dobiva v njej pomembno mesto. Kaj bi ob sklepu najinega pogovora rekel tej Evropi?
Iz reakcije proti krščanstvu liberalci in levičarji uporabljajo tudi islam. Islamisti so islam proglasili za edino revolucionarno teorijo, ki more spremeniti svet.
Pa imamo mlade iz Evrope, ki brez usmiljenja pobijajo nedolžne ljudi, obglavljajo kot v najbolj barbarskih časih človeške zgodovine, tako da so se jih muslimani sami ustrašili. Mar bodo s temi ljudmi ustvarjali novo Evropo? Muslimani v Evropi, ki imajo vso svobodo, morajo sprejeti civilne zakone, se integrirati v družbo in posodobiti svoja verska stališča tako, da ne bodo gledali na druge kot na brezverce. To so zahteve, ki bi jih evropska zakonodaja morala postaviti, seveda pa gre tudi in predvsem za občečloveško vzgojo o človeških pravicah, svobodi duha in mišljenja.
Iz pisma p. Martina Kmetca
… Še posebej se želimo kristjani v Turčiji spomniti na dokončni pregon naših vzhodnih bratov iz Iraka. Zdi se, kakor da se uresničujejo apokaliptični časi, ko salafiti z ognjem in mečem sejejo nasilje in uničujejo vse, kar ni po njihovi interpretaciji Korana. V takšni situaciji krščanstva na Bližnjem Vzhodu smo imeli v Istanbulu 26. in 27. septembra srečanje z muslimanskimi intelektualci in novinarji – v smislu medverskega dialoga. Z naše katoliške strani srečanje organizirajo Frančiškovi bratje: frančiškani, kapucini in minoriti. Tema srečanja je bila: Prispevek religij k miru na svetu. Pod različnimi vidiki smo skušali obdelati témo miru. Ko interpretiramo Sveto pismo ali Koran, je vse idealno; tako lepo, da še v nebesih ni lepše; kakor da zgodovina ne obstaja. Pa vendar se je klub bolečim ranam zgodovine treba pogovarjati, ohraniti čast sogovornikov in upati, da se vseeno kakšna ideja preseli na ono stran reke. Tudi mi smo dolžni ohranjati vero v člo- vekovo dostojanstvo in se učiti od njih. Eden od signalov, ki ga je mimogrede dal eden od muslimanskih sogovornikov, so besede: »Nahajamo se v teološkem kaosu.«
… Vemo, v kakšni situaciji se nahajajo naši bratje v Pakistanu. Pa tudi v drugih deželah z večinskim muslimanskim prebivalstvom ni nič bolje; primer za to je Nigerija. Na misel mi prihajajo karmeličanke v Halepu, ki že leta živijo v skrajni revščini in sredi vojne, v kateri so nasprotujoče si strani v medsebojnih spopadih porušile vse. Nekoč pred mnogimi leti mi je karmeličanska sestra Françoise izrazila težo in stisko življenja v tej deželi z besedami malega preroka Habakuka, ki pravi: »Tvoje oči so preveč čiste, da bi videl hudobijo.« Po mnogih letih mi je iste besede ponovno napisala po elektronski pošti. Sam se čudim, kako lahko preživijo, ko včasih nimajo niti vode. Pa vendar, zaradi njihove zvestobe Kristusu bi tudi mi tukaj v malem številu in velikokrat nemočni radi ostali zvesti Njemu, ki nas je odrešil na križu.
Pogovor je bil najprej objavljen v reviji Misijonska obzorja, ki ga izdaja Misijonsko središče Slovenije.
