Po napadih v Parizu sem bil jezen. Nekaj te jeze je bilo v meni še dneve pozneje, ko sem pisal kolumno (vir), na podlagi katere sem si od krožka Nataše Pirc Musar prislužil priznanje za sovražni govor (vir poiščite sami).
Po napadih na Bruselj sem žalosten. Ne vem natanko, zakaj. Morda zato, ker tja pogosto potujem. Ker imam nekaj kotičkov, kamor grem rad. Ker si raje kot hotelski zajtrk privoščim kavo in rogljiček v kateri od kavarnic. Ker grem raje kot na večerjo na Toast Caniballe in Hoegarden v lokal pri operi. Ali pa samo na krompirček v Fritland. Ker so mi všeč lokali v labirintu ulic med staro borzo in cerkvijo sv. Katarine in je Cafe Kafka politično primeren kompromis med Španskim in pri Belgijskem kraljem za klepet s kolegom.
Za časa svojega življenja jih ne bomo videli več prižganih
In vendar se mi zdi, da nisem žalosten zato, ker bodo obiski prestolnice Evrope postali še za odtenek bolj službeno uradni in manj družabno sproščeni. Ker je prizadet moj način življenja v Bruslju.
“Luči ugašajo po Evropi, za časa svojega življenja jih ne bomo več videli prižganih,” je prijatelju malo pred začetkom prve svetovne vojne rekel sir Edward Grey, takrat zunanji minister Združenega kraljestva. Umrl je leta 1933. Luči so se za zahod Evrope spet prižgale dvanajst let pozneje. Vzhod je te luči do leta 1989 gledal skozi železno zaveso.
Morda je nekaj podobnega tisti torek, ko so se v Bruslju razstrelili teroristi, hotel povedati Franci Kek: “Sem letnik 1964. Ujel sem najlepša leta tega planeta.” Drobec optimizma je dodal v oklepaju: “do zdaj”.
Sem letnik 1962 in sem tudi ujel najboljša leta tega planeta. Nobene velike vojne ni bilo. Vedno več hrane, zdravil in šol za vedno več ljudi. Propadali so totalitarizmi in zmagovale demokracije. Naraščal je standard, napredovala je tehnologija. Skokovito. Slovenija je postala samostojna, približno takrat tudi jaz. Vsak dan smo v vsakem pogledu vse bolj napredovali. In to brez sarkazma Dolly Bell.
In potem eksplodirajo bombe, ljudje so mrtvi, poznani kraji so v ruševinah. In ljudje – znani in manj znani – govorijo, komentirajo, pišejo …
Borili se bomo na obalah, v restavracijah
Vsakič, ko se zgodi teroristični napad, ki ga zakrivijo islamisti, pa naj gre za Madrid, London, Pariz ali zdaj Bruselj, pravijo, da gre za napad na naš način življenja. Da ne marajo, da ne razumejo, da hodimo na koncerte, letamo po svetu, kofetkamo in sestankujemo. Da nočejo, da pijemo pivo in jemo humus.
Pravijo, da je najboljši odgovor na terorizem, da se ne pustimo ustrahovati, da ostanemo mirni in nadaljujemo ( vir ) obiskovanje ulic za pešce z butiki in veleblagovnicami, kavarnami in restavracijami, plesišči in koncertnimi dvoranami.
“Borili se bomo v bistrojih, borili se bomo v kavarnah, borili se bomo v obalnih restavracijah, borili se bomo v veleblagovnicah, borili se bomo v špičakih, borili se bomo v visokih petah, nikoli se ne bomo predali!”
Tako bi (s pomočjo znanca iz Bruslja, ki mi je dal idejo) danes moral ljudi spodbujati Churchill ( vir ). Baje. Take nasvete nam dajejo tisti, ki so odgovorni za našo varnost. Pravijo, da nas ne sme biti strah. Ker potem jim nič ni treba narediti. Njim, ki so za to odgovorni.
Trstenjak je zapisal ( tako vir ), da je zmota levice v tem, da kompleksno naravo človeka krči na “delo kot generično bistvo človeka”. To poudarjanje napada na naš način zabušavanja kaže, da se je levica odpovedala delu in nedelo razglasila za bistvo človeka.
Molčali bomo v časopisih in na spletu
Bistvo našega načina življenja ni kofetkanje in posedanje na pivu. Vojne proti terorizmu ne bomo dobili v restavracijah. To ni tisto, v čemer smo si različni. Zloglasni Moellenbeck – bil sem tam – je poln prav prijetnih in vedno polnih, tudi etničnih kavarnic in “prčvarnic”. Istanbul in Teheran prav tako. Ne napadajo tega. Zaletavajo se v Zahod.
Več lahko preberete na siol.net.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
