Ob koncu tedna sta se med kupi slabih novic, domačih in svetovnih, pojavili tudi dve dobri. Prva je ta, da je pod Brano gorski reševalec našel izgubljenega psa, in druga, da se je končno iz Bruslja oglasil naš komisar Janez Lenarčič, za katerega se že dolgo sprašujemo, kaj dela in ali sploh kaj dela v Evropski komisiji. Kako nepomemben in neviden je, pove enostavno dejstvo, da ga slovenski ustvarjalci javnega mnenja v anketah že vrsto mesecev sploh ne opazijo. Njegova predhodnika Janeza Potočnika in Violeto Bulc so mediji v času njunih mandatov ves čas tlačili v družbo najpriljubljenejših politikov.
Komisar Lenarčič naj dela v korist vseh Evropejcev, nikakor pa ne v škodo Slovenije, ki ga je poslala v Bruselj
Komisar Lenarčič je prekinil dolgo zimsko spanje in tako rekoč k nogi poklical slovenske novinarje, ki poročajo iz Bruslja. Ni jim razgrnil problematike iz resorja, ki ga pokriva, ni jim postregel z vsaj skromnimi dosežki svojega dela, ki je krizno upravljanje. Komisar za krizno upravljanje bi imel kaj delati, če bi to hotel in znal. Migrantska kriza in zdravstvena kriza, ki mečeta Evropo s tečajev, sta bili zanj očitno pretrd oreh, zato se je raje spustil na nivo politikantstva in intrigantstva, s čimer dela veliko škodo Sloveniji. Menda se je pred časom nekaj ukvarjal z Afriko, zdaj pa se je lotil kriznega upravljanja (bolje rečeno opravljanja) Slovenije, države, ki naj bi z bruseljske perspektive imela enak status kot nekdanja afriška kolonija. Višinska bolezen politikov in funkcionarjev je huda in neozdravljiva!
Kdo pa pravzaprav je ta mastno plačani birokrat, da si dovoli ex kathedra iz Bruslja soditi o slovenski politiki in ocenjevati slovensko predsedovanje Svetu EU. Njegove izjave so zelo podobne protislovenskim izpadom Tanje Fajon, zato je na mestu vprašanje, ali imata morda istega lektorja in istega mojstra marionetnega gledališča Ustaviti desnico.
Smo oportunističnega komisarja Lenarčiča za to poslali v Bruselj? Ne, nikakor ne. Od njega pričakujemo in zahtevamo, da dela v korist vseh Evropejcev, levih in desnih, zahodnih in vzhodnih. Kot evropski komisar, ki pri svojem delu ne more niti ne sme neposredno dajati prednosti državi, iz katere prihaja, in ji pomagati, naj ji vsaj ne škodi. Pričakujemo preveč? Ker se bližajo volitve, je na novinarski konferenci, organizirani za domačijsko rabo, prestopil mejo spodobnosti in mejo svojih kompetenc. Njegovo zatrjevanje, da se ne bo vtikal v predvolilne dejavnosti, je navadno norčevanje iz novinarjev in slovenske javnosti. Kaj pa je bila njegova novinarska konferenca drugega kot (pred)predvolilno navijaštvo?
Kaj je komisar Lenarčič v Bruslju »dobrega opustil in slabega storil«
V prejšnjem odstavku je postavljeno zgolj retorično vprašanje, kdo da je Janez Lenarčič. Poznam ga, bolje rečeno, dobro sem ga poznal še v njegovih študentskih letih, zato oklevam, ali je prav, da se po desetletjih, odkar so se najine poti razšle, spotikam ob njegova današnja ravnanja. Ne spotikam se ob osebo, ampak ob to, kar je v Bruslju »dobrega opustil in slabega storil«. Še na misel mi ne pride, da bi tako kot Prešernova (ne)nagrajenka in Ježkova nagrajenka ter ostarela rdeča revolucionarka Svetlana o njem pesnil: »O poznam ga, Lenarčiča …«
