Da bi množico dognanj povezala v celovit sistem, znanost postavi teorijo oz. nauk. Ko želimo vzpostaviti celovito razlago množice ne nujno povezanih dogodkov na kakšnem mehkejšem področju, recimo v družbi, sestavimo pripoved oz. narativ. Dr. Matej Avbelj je lucidno opisal dva narativa, ki tekmujeta za uokvirjanje slovenske polpreteklosti in sedanjosti:
V Sloveniji že vse od njenega nastanka v temeljnem obstajata dva družbena narativa. Eden je tisti, ki zatrjuje, da je Slovenija vsaj od leta 1991 dalje normalna država, utemeljena na liberalnih postulatih demokracije in vladavine prava. Ta narativ tudi vztraja, da je bila Slovenija normalna, z manjšimi, a ne bistvenimi odstopanji, tudi že prej, začenši z letom 1945, od koder pravzaprav prihaja vsaj močan impulz, če že ne sam vir naše samostojnosti in neodvisnosti.
Drugi narativ je temu diametralno nasproten. Pred letom 1991 je bila Slovenija del totalitarne države, ki je masovno in grobo kršila človekove pravice, ki tako ni bila ne demokratična ne pravna. Ta narativ nadaljuje, da tudi po letu 1991 ni bil narejen ključni prelom, ampak da je pretekli režim v veliki meri najprej migriral na raven neformalnega, potem pa se je postopoma vračal na polje formalnega in se ponovno, v obliki ključnih igralcev, tudi re-institucionaliziral. V skladu s tem narativom je Slovenija normalna država le na papirju, ne pa tudi v praksi.
Zagovorniki enega in drugega narativa so popolnoma prepričani v svoj prav, vsak za svojega najdejo množico argumentov, indicev, tanjših in debelejših knjig. Vsak ima svoje intelektualce, blogerje in tviterate. Prvi ima tudi svoje šole, televizijo in časopise. O obeh se krešejo mnenja na časopisnih straneh, pismih bralcev in prave vojne v spletnih komentarjih. A v dvajsetih letih nista nič bližje drug drugemu niti ni ne eden ne drugi bližje zmagi.
Struktura znanstvenih revolucij na pomoč
Stanje spominja na krizo, v katero včasih zaide znanost. Pojavita se dve znanstveni teoriji, ki vsaka v sebi zadovoljivo razlaga svet in napoveduje dogodke, vsaka s svojim setom podatkov, eksperimentov in matematičnih enačb. Sta si pa nasprotni. Klasični pogled na razvoj znanosti uči, da prej ali slej ena od teorij prevlada in obvelja za edino pravilno. Filozof znanosti Thomas Kuhn pa je v drugi polovici prejšnjega stoletja pojasnil strukturo znanstvenih revolucij: ko na določenem področju pride do nove paradigme, novega vzorca, novega pogleda na stvari, novih konceptov, s katerimi opisujemo dogajanje. Lahko bi tudi rekli, da je treba zamenjati okvir, škatlo, začeti razmišljati out-of-the-box, izven škatle.
Kot primer take krize je George Cooper v knjigi Money, Blood and Revolution navedel nasprotja med socialističnim in libertarnim pogledom na ekonomijo, med Keynesom in Smithom, če hočete. Napoveduje, da za ekonomsko znanost prihaja čas, kot bo treba na stvari pogledati drugače. Oblikovala se bo paradigma, znotraj katere bodo ekonomisti presegli priseganja ali na enega ali na drugega nobelovca. Cooperjeva nova paradigma je v razširitvi polja opazovanja iz same ekonomije še v demokracijo in v študiju sodelovanja med enim in drugim družbenim podsistemom. Ki obvladuje tudi neenakost. Ampak to ni tema tega prispevka.
Več lahko preberete na blogu Čas-opis.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
