Vse deklaracije o človekovih pravicah in vse ustave visoko ščitijo zasebnost. Za nekatere je pravica do zasebnost ena od najbolj osnovnih človekovih pravic. John Locke zapisal, da ima “človek posest v svoji lastni osebi”. Ko postane posameznik lastnik svojega telesa, svojega življenja, svojih misli, lahko postane lastnik svojega dela in dobi pravico do zasebne lastnine.
Ravnotežje pravic
Vendar pa pravica do zasebnosti ni absolutna. Povsod dopuščajo večje ali manjše omejevanje pravice do zasebnosti. Ustave in deklaracije vključujejo varovalke, ki pod določenimi pogoji dopuščajo npr. kršenje zasebnosti komuniciranja, zasebnosti stanovanja, nedotakljivosti človekove duševne in telesne celovitosti ipd. Kateri so ti “določeni pogoji” je ključno in tukaj nastane razlika med svobodno, odprto družbo in diktaturo.
Pogoji ne smejo biti arbitrarni. Omejevanje mora biti legitimno, potrebno in sorazmerno. Legitimnost mu daje interes po varovanju človekove pravice nekoga drugega, potrebnost se odraža v tem, da je omejitev učinkovita, da torej res zavaruje pravico nekoga drugega, sorazmernost pa, da je omejevanje pravice sorazmerno varovanju tiste druge pravice.
Sorazmernost je dobro ilustrira 16. člen slovenske ustave, ki pravi:
S to ustavo določene človekove pravice in temeljne svoboščine je izjemoma dopustno začasno razveljaviti ali omejiti v vojnem in izrednem stanju. Človekove pravice in temeljne svoboščine se smejo razveljaviti ali omejiti le za čas trajanja vojnega ali izrednega stanja, vendar v obsegu, ki ga tako stanje zahteva, in tako, da sprejeti ukrepi ne povzročajo neenakopravnosti, ki bi temeljila le na rasi, narodni pripadnosti, spolu, jeziku, veri, političnem ali drugem prepričanju, gmotnem stanju, rojstvu, izobrazbi, družbenem položaju ali katerikoli drugi osebni okoliščini.
Določba prejšnjega odstava ne dopušča nobenega začasnega razveljavljanja ali omejevanja pravic, določenih v 17., 18., 21., 27., 28., 29. in 41. členu.
Sorazmernost je treba torej razumeti kot razmerje med posegom v človekove pravice enega in varovanjem nekih drugih pravic drugega. Za primer pravice do zasebnosti, nedotakljivosti stanovanja, tajnosti komuniciranja … je to razmerje določeno v zakonodaji, ki določa v zvezi s kakšnimi kaznivimi dejanji je kršenje te pravice s strani represivnih organov dopustno. Ta pravila so bila v grobem določena sredi prejšnjega stoletja in naša ustava jih povzema.
Računalniki: eksplozija zasebnih podatkov
Ključna teza tega razmišljanja je, da se je zaradi množične uporabe informacijskih in komunikacijskih tehnologij – torej računalnikov, mobilnih telefonov in interneta – enormno povečal obseg dokumentirane oz. zapisane zasebnosti. Da je torej preiskava vsebine računalnika ali telefona bistveno večji vdor v zasebnost kot je preiskava beležnice ali pisanega stroja. Da je policijska zaplemba računalnika ali telefona čisto nekaj drugega kot zaplemba natančno določenega listinskega gradiva in da je policijski vstop v računalnik (recimo preko trojanca) celo bistveno večji vdor v zasebnost kot vdor v stanovanje.
Računalniško pismenih ni treba posebej prepričevati o tem, da je obseg digitalizirane zasebnosti za nekaj velikostnih razredov večji od obsega shranjene analogne zasebnosti. V računalnikih so sledi vseh naših komunikacij, vsega našega branja, v telefonih zna biti spravljeno kje in kdaj smo biti tam in tam. Verjetno bi se dalo tudi izračunati, da je informacijska vsebina vsega analognega v stanovanju nekajkrat manjša od informacijske vsebine digitalnih sledi, ki smo jih pustili v komunikacijskih napravah. Prav tako je računalniško pismenim jasno, da je vdor v analogni svet, posebej pri hišnih preiskavah, še lahko selektiven – ne bodo vam odnesli npr. vaših ljubezenskih pisem in fotografij otrok, pri preiskavi računalnikov in telefonov, pa odnesejo vse. Čisto vse, vključno z gesli za podatke, ki jih hranite na internetu.
Če naj bi razmerje med vdorom v zasebnost osebe A na eni strani in varovanjem pravic osebe B na drugi ostalo tako, kot je bilo v času analognih in papirnih vdorov v zasebnost, bi bilo zaradi večjega digitalnega obsega zasebnosti potrebno dvigniti prag, pod katerim je vdor v to novo, digitalno zasebnost sploh dopusten. Novela Zakona o kazenskem postopku pa ga celo spušča!
Tehnično najbolj pismenim naj tule pojasnim, da vas kriptiranje informacij v ničemer ne zavaruje. Represivni aparat ima namreč pravico zahtevati geslo in ne morete se izgovarjati ne na pravico, da sami sebi ne škodujete, niti ne na svobodo govora oz. pravico, da ste pač tiho.
Več lahko preberete na blogu Čas-opis.
