Intervju z Gregorjem Golobičem je vreden branja. Ko ugotovim, da se kot bivši politik z desne prekleto veliko strinjam z bivšim politikom z leve, je matematično-inženirska rešitev samo ta, da v koordinatni sistem dodam še eno os.
Ta nova os se implicitno riše skozi cel intervju. Zanjo bom tvegal oznako »zrelo-nezrelo«, pri čemer ne bi hotel, da izpade pejorativno. Lepše bi se slišalo “naivno-realno”, grše pa “populistično-elitistično”.
Golobič niza primere te nezrelosti: »Imamo nek sladostrastno mazohistični užitek (da se dajemo v nič)« … »na ravni strukture dojemanja sebe in sveta, smo ostali hlapci« … »Razen tega, da je (Klemenčič) želel biti všečen na nek skrajno demagoški, primitiven, tabloiden način, ki v ničemer ne rešuje problema, ampak povečuje psihozo, ki je že tako absurdno velika« … »Iz KPK so naredili novo religijo, naredili so versko skupnost …zdaj je dokazano da ni boga razen boga (in ljudje to kupujejo)« itd. itd.
Primerov zrelosti je manj (morda po izboru uredništva, ker se »mazohistični užitek« na nezrelostjo bolje prodaja). Tisti, ki so, so, pričakovano, vezani na Drnovška in Zares. A to niti ni bistveno. Bistvena je nova os. Celo teorija reševanja problemov v dizajnu pozna metodo, da postane problem lažje rešljiv, ko mu dodaš drug problem, ko dodaš dodatno dimenzijo.
Morda je rešitev za Slovenijo v tem, da politični diskurz iz smeri levo-desno premaknemo v smer zrelo-nezrelo.
Več lahko preberete na blogu Čas-opis.
