Z. Janković, Večer: “Vem, kako rešiti Mercator, a…”

Intervju z Zoranom Jankovićem, županom mestne občine Ljubljana.

Delnice Mercatorja ste že prodali?

“Na trgu so, kdor ponudi 111 evrov in več na delnico, mu takoj prodam. Lahko tudi vi kupite in takoj upravljate 1,6-odstotka Mercatorja. Govorim le za svoj delež.”

Od kod danes taka odločnost, še lani ste zatrjevali, da ne boste kar tako zlahka prodali Mercatorja? 

“Kaj mi pa preostane s 62,5 odstotka deleža v KLM Naložbah, kjer smo štirje delničarji? Ampak gremo malo v zgodovino. Prve delnice Mercatorja smo kupili leta 1998 po 5800 tolarjev. Takrat sem kupil okoli 40.000 delnic, člani uprave pa med pet in devet tisoč. Tiste delnice smo prodali v začetku leta 2006, ko je Alta zanje ponujala 41.000 tolarjev. Takrat so bile delnice Zorana Jankovića že v lasti Electe. Tudi javno smo povedali, da prodajamo. Pomladi 2006 je bila odobrena dokapitalizacija in nas pet (nekdanjih članov uprave) je kupilo delnice po 38.000 tolarjev, potem mi je kolega Brodnjak, ki je še edini ostal v Mercatorju po zamenjavi moje uprave, svoj delež prepustil za en evro, ker je bil nakup delnic financiran s krediti.”

Lani bi lahko prodali po 221 evrov, pa nasploh niste bili za prodajo.

“Nismo prodali po 200 evrov, pa tudi po 400 leta 2007 ne. Že lani bi lahko Agrokorju prodali za 221 evrov, a ponudba ni šla skozi. Zanimivo je to, da smo skupaj z Dakičevo, Čerinom in Sedejem največji posamični lastniki, pa KLM Naložb ne lani in tudi letos niso povabili v prodajni konzorcij. Zdaj je ponudba 120 evrov, pogodba je podpisana, postopek prodaje bo tekel še nekaj mesecev, zato je naša cena s popustom 111 evrov ali več. Če bo prodaja izvedena in kupnina nakazana, bomo bankam ostali dolžni še okoli 2,3 milijona evrov in družbeniki se bomo med sabo dogovorili, kako to poravnati. Pri prvi prodaji delnic leta 2006 smo zaslužili, tokrat bomo očitno izgubili. Kredite imamo najete pri Factor banki (6,3 milijona evrov) in Deželni banki Slovenije (3,3 milijona evrov). Ves čas smo redno poravnavali obresti, in sicer iz dveh virov, dividend, če je pa kaj zmanjkalo, sem doplačal s svojega računa. Od tod tudi 1,5 milijona evrov obresti, ki jih je Electa plačala KLM-ju po asignaciji kot vračilo svojega dolga meni.”

Kakšna je bila vaša vloga pri prodaji? Ste jo tokrat vzpodbujali, prek vlade vplivali? Kot je znano, ste že marca sedeli s Todorićem in vedeli, da bo Mercator prodan … 

“Nobene vloge nisem imel. Nisem govoril ne z nobenim iz vlade ne z nobenim prodajalcem. Mercator še ni prodan, dokler kupnina za 53-odstotni delež ni nakazana. S Todorićem govorim večkrat letno in tudi tokrat sem mu dejal, da bi moral Mercator prevzemati Konzum in ne obratno. Če pa se že prodaja, bi morala biti cena višja. Pa ne zato, ker imamo jaz ali moji družbeniki izgube. Izgubljamo vsi. Zakaj višja cena? Mercator ima 1,6 milijona kvadratnih metrov trgovskih površin, po ceni 1000 evrov je to 1,6 milijarde, če od tega odštejete milijardo kreditov, ostane 600 milijonov evrov. Če je kupnina nižja, mora biti poslovanje Mercatorja slabo. To je najmočnejši argument, ki vpliva na ceno, jih je pa še več. Ampak tisti, ki zdaj pravijo, ne prodati Mercatorja, naj dajo odgovor, kako bi ga reševali. Jaz vem, ampak mene nihče ni vprašal.”

Mi sprašujemo: kako?

“…”

Moj otrok odhaja, ste bili čustveni ob objavi novice o prodaji Mercatorja. Je to žalosten konec zgodbe o največjem slovenskem trgovcu, glede na to, da ga bo pohrustal največji hrvaški? Ali tudi konec zgodbe o nacionalnem interesu, ki se je sfižil in je bil velikokrat zlorabljen?

“Zame je Mercator največje slovensko podjetje, ne le trgovec. Vsaj takrat, ko sem ga vodil, smo bili podjetje za zgled. Še več, bili smo edini trgovec na svetu, ki je pridobil naziv najuglednejše podjetje v svoji državi. Wall Martu to še ni uspelo; oni so največje podjetje, ne pa najuglednejše. Leta 2002, ko smo na Hrvaškem kupili Svobodo iz Velike Gorice, se z Ivico Todorićem nisva mogla dogovoriti za nakup Konzuma, ker sva se krepko razhajala v ceni. Konec leta 2004 smo v okviru projekta Herkul ponovno sedeli z njim in Miroslavom Miškovićem, ko smo se dogovarjali za združitev Mercatorja, Konzuma in srbske Delte. Mercator bi imel polovični delež, preostala dva pa po četrtino, ob čemer bi morala oba za deleža še doplačati.”

Vmes je Mercator postal prevzemna tarča, ni bil več “lovec na trofeje”. 

“Ne razumem, kako je lahko vodilni trgovec v regiji postal tako lahka tarča. S Todorićem in Miškovićem smo ugotavljali, da bi združeni lahko imeli danes skupno 15 milijard evrov prometa namesto današnjih dobrih osem. Zakaj? Prvič, vsi v Beogradu ne bi bili na isti ulici. In drugič, skupaj bi se lažje in hitreje širili v tujini, vse do Ukrajine. Žalostno je to, kar se zdaj dogaja, saj je bil Mercator zgled uspešnega podjetja v regiji, drugim podjetjem smo odpirali poti na trge … Upal bi speljati to združitev ali katerokoli drugo kombinacijo, da bi Mercator prevzemal. A tudi ta zadnja bo prinesla sinergije in bo dobra za oba trgovca …”

Mislite, da bo res dobro? Se ne bojite za usodo Mercatorja v tej kombinaciji? Za zaposlene, dobavitelje, ki jih Todorić na Hrvaškem neusmiljeno stiska, jim je ogromno dolžan? 

“Se je kaj zgodilo z Živili, ki jih je Mercator prevzel? To bo odslej Agrokorjevo podjetje, za katero bo skrbel enako kot za svoje. Predvidevam, da bo zaprl po eno Mercatorjevo skladišče na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini skupaj z njihovima upravama ter skladišče in upravo Idee v Srbiji. To pomeni okoli 1500 ljudi manj. Nekaj trgovin na Hrvaškem bo moral prodati, skupne sinergijske učinke ocenjujem na 150 do 200 milijonov evrov. Če bi bil na Todorićevem mestu, bi slovenskim dobaviteljem pustil dosedanje pogodbe in jih ob morebitni višji prodaji na Konzumovih policah, denimo Pivovarne Laško, povprašal, ali za to ponudijo kaj več. In bi dve do tri točke popusta dobil z lahkoto. Na letni ravni to pomeni sto milijonov evrov dodatnega rabata.”

Todorić je dejal, da se je z vami težko dogovarjal in da tudi zato ni bilo več slovenskih dobaviteljev in obratno na policah. 

“Seveda, vseskozi sem govoril, da ne bomo pomagali razvijati najmočnejših konkurentov, to je bila naša poslovna politika. Se bom vrnil v čas, ko so dejali, da sem trd pogajalec in da uničujem slovensko proizvodnjo. Na to imam dva odgovora. Če bi bil resnično trd pogajalec, ne bi bilo nobene možnosti, da bi Pivovarna Laško polovico svoje proizvodnje prodala v Mercatorju in nato z denarjem iz Mercatorja postala njegov veliki lastnik. Očitno sem jih premalo stisnil. In drugič, po parlamentarnih volitvah smo bili vsi predsedniki strank na obisku v Celju. Na okrogli mizi Novega tednika je naenkrat vstal sekretar slovenskih proizvajalcev hrane in rekel: “Ne pustite, da prodajo Mercator. Kaj bo zdaj s slovenskimi proizvajalci?” Končno sem po vseh teh letih dobil potrditev usmeritve, ko smo hoteli na policah ponuditi večino slovenskih izdelkov in jim dodati kompatibilne tuje, potrošniki pa naj se bodisi po kakovosti bodisi po ceni odločajo sami.”

Mercator je bil vedno tudi igračka v rokah politike. In so se z njo igrali tako dolgo, da je vredna veliko manj … Od kod ta privlačnost Mercatorja za politiko?

“Če ciljate na izjavo Toneta Ropa, ki jo je izrekel v užaljenosti kot nekdanji finančni minister, ker sem mu oponiral, ni tako preprosto. Mene je nastavila politika, a ne v upravo, ampak še prej, ko sem bil direktor Electe, v nadzorni svet Mercatorja. Je pa res, da je bil takrat Rop predsednik upravnega odbora Slovenske odškodninske družbe, ki me je predlagala. Leta 1997 sem bil imenovan za predsednika uprave Mercatorja. Delovali smo podjetniško in ne politično. Ko so nas novembra 2005 zamenjali, smo pustili v Mercatorju velik denarni tok, bili smo brez hipotek in imeli pri bankah le za 650 milijonov evrov dolgov. Že leta 2006 pa je bila zadolženost že okoli 1,1 milijarde evrov. Imeli smo 51-odstotni tržni delež v Sloveniji, bili smo drugi v Srbiji in prvi ali drugi v BiH ter tretji na hrvaškem trgu. Prevzeli smo 24 podjetij, od tega 23 v Sloveniji. Drugi pokazatelj je bila cena delnic, ki je zrasla s 3800 iz leta 1997 na 41.000 tolarjev. To lahko povem o moji “politiki” v Mercatorju.”

Ekonomist Jože P. Damijan meni, da je treba najti krivce, ker Mercator ni bil prodan prej. In da te ljudi treba tožiti.

“Redkokdaj se z njim strinjam, a tu bi lahko imel prav …”

In kdo so po vašem ti ljudje?

“Kaj mene sprašujete, kdo so ti ljudje. Poglejte, kdo tvori konzorcij, ki je enkrat podpisal pogodbo in enkrat ne.”

Različne teorije krožijo, kdo je odločal o prodaji. Premierka Bratuškova je sestankovala s šefoma Pivovarne Laško in Mercatorja, politika je očitno na koncu dala po tihem zeleno luč.

“Če bi Alenka Bratušek o tem kaj odločala, bi najbrž tudi mene kaj vprašala, pa ni. Sicer pa je premierka dala zelo korektno in konkretno izjavo o prodaji Mercatorja.”

Vas vsak dan pokliče in vpraša pri odločitvah?

“Me ne kliče. Pri Mercatorju, o katerem vem veliko, pa bi me verjetno vprašala za mnenje.”

Ampak vlada je tiho soglasje dala, sicer NLB ne bi prodala. 

“Karkoli bi vlada v tem primeru naredila, po mnenju mnogih ne bi bilo prav. Če ne bi dala soglasja, bi rekli, da ni prav. Če bi dala soglasje, tudi ne bi bilo prav. V vsakem primeru bi ji očitali vmešavanje v gospodarstvo. Dovolj je bivših ministrov, ki niso bili uspešni, zdaj pa znajo vse povedati. Takrat bi lahko kaj naredili. Ne me spraševati o vladi in njeni vlogi pri tem – z nikomer, ne iz vlade ne iz konzorcija, nisem nikoli govoril o prodaji Mercatorja. Ne želim več komentirati Mercatorja.”

Vedno ste ga radi. 

“Ja, ko sem bil v Mercatorju. Zdaj pa ne želim več, ker je bolečina prehuda. Žigi Debeljaku, ki smo ga vzgajali, da bi me nasledil, sem rekel, da je pri 34 letih premlad za to mesto. Vzeli smo ga pri 28 letih. Na svojem področju je bil eden najboljših v Evropi. Leta in izkušnje nekaj prinesejo, zato sem mu rekel: “Kaj boš pri 40, kam boš šel, večjega in boljšega podjetja od Mercatorja ni.””

Ampak zakaj je Todorić edina rešitev za združevanje dveh prezadolženih podjetij in zakaj bodo njemu banke pomagale, Mercatorju pa ne? 

“Sinergija je možna le na istem trgu. On je edini ostal na tem trgu v taki poziciji, mogoče bi lahko to bil Spar, če bi imel ambicije. Ampak Agrokor je očitno prepričal financerje, da bo tako rešil obe zadolženi podjetji, in njegov načrt podpirajo. Je pa to pravo vprašanje za naše banke, ki vsake tri mesece zahtevajo reprograme in postopoma uničujejo svojo lastnino in podjetja.”

Kakšen poslovnež in lastnik je Ivica Todorić?

“Nevaren tekmec iz izjemno delavne družine in poslu zelo predan menedžer, ki ga cenim.”

O njem znajo povedati še, da je tihi šef države, ki ne prenese kritike, ki je nevaren za medije, nedotakljiv pred policijo in tožilstvom …

“Tega ne morem komentirati, ker o tem ne vem nič.”

Hrvaški mediji so pisali, da je to posel stoletja, da hrvaški kapital prevzema slovenskega, da gre za strateški preobrat v razmerjih moči.

“Res je, gre za posel stoletja, a ne gre za hrvaško politiko. Todorić gotovo ne sprašuje politike, ali naj kupi ali ne. Nastopa tudi kot lastnik in se zato zadolžuje na svoj račun. Tudi sam politikov nisem klical, če bi jih, bi mi morda pred osmimi leti dovolili lastniško strukturo Mercatorja po načelu štirikrat 25 odstotkov, pri čemer bi 25 odstotkov imelo 2000 zaposlenih v Mercatorju. Pravzaprav bi to lahko bil model za celotno gospodarstvo, predvsem za velika podjetja. Prepričan sem, da ne bi bilo velikih stečajev (Istrabenz), tudi Pivovarna Laško ne bi bila v velikih problemih.”

Kaj se je zgodilo v teh letih, da je Slovenija tudi v očeh Evrope postala grdi raček, ki ga prevzema balkanski kapital? 

“Od leta 2004 do 2012 so bile tri vlade – Janševa, Pahorjeva, Janševa. Menim, da je bila največja napaka storjena v času prve Janševe vlade, ko so razrešili mnoge najboljše direktorje.”

In zdaj Bratuškova.

“Njena šele tri mesece. Do leta 2012 smo se zadolžili za 16 milijard evrov in brez dela je ostalo sto tisoč ljudi. V tem času smo izgubili celo generacijo direktorjev z izkušnjami, prišli so drugi, po politični liniji. To je bila velika napaka. Na MOL smo imeli direktorja s področja energetike, ki je vidni član SDS, imamo direktorja iz SD, vsi skupaj delamo strokovno, ker se ne merimo po političnih vatlih, ampak po tem, kdo zna in zmore.”

Bi vas zanimal povratek v Mercator, če bi vam Todorić ponudil šefovsko mesto? 

“Ne. Od novembra 2005 me ni bilo v enajstem nadstropju poslovne stavbe na Dunajski in tja ne bi šel pod Todorićem ali pod komerkoli. Ne čutim več tiste energije in naboja, da bi lahko 25 tisoč ljudi dvignil na noge. To smo enkrat z ekipo že naredili in ponavljati zgodbe ne gre več. Imam 60 let, in ko bom začutil in se odločil, da se bliža konec moje kariere v javnih funkcijah, bom to tudi povedal. Da ne bi vztrajal eno leto predolgo, kot je dejal moj idol Miran Goslar, ki je šel relativno mlad v pokoj. Bi me pa mikalo kakšno podjetje, ki je v velikih težavah.”

Katero? Slovensko?

“Izključno slovensko.”

Parlament je potrdil privatizacijo petnajstih družb z državnimi deleži. Kaj pravite o seznamu? Eni pravijo “Končno!”, drugi kričijo “Veleizdaja!”. 

“Poglejmo resnici v oči. Seznam je po večini narejen po sistemu: mi vas moramo prodati, ne vemo pa, ali vas kdo hoče kupiti. Na seznamu je tudi Gospodarsko razstavišče, kjer ima MOL 71-odstotni delež, pred dvema letoma smo hoteli kupiti državni delež, zdaj bomo pa videli. Kaj bi naredili s tem, da bi 29-odstotni delež prešel z države na mesto? Telekom Slovenije ima prevladujoč tržni delež in je na tem seznamu edino podjetje, ki je širše zanimivo. Lahko bi bil tudi Aerodrom Ljubljana. In tudi Helios je že dolgo v procesu prodaje.”

Kaj pa Adria Airways? 

“Ali ima potencialnega kupca? Ne, na spisku pogrešam Petrol, Zavarovalnico Triglav … Tista podjetja, ki bi imela zainteresirane kupce. Pa vendar sem proti prodaji naših najboljših podjetij.”

In zakaj teh ni na spisku, mogoče ve Pozitivna Slovenija?

“Zakaj mene sprašujete, jaz nisem v vladi.”

Janez Janša vam je čestital, da ste sestavili vlado …

“Drži. Na dan, ko je bila vlada sestavljena, smo sedeli z ožjim kolegijem na jutranjem posvetu. Medtem je klical Janez Janša, na njegove čestitke sem odgovoril, da ima res smisel za humor. Kar se pa tiče Bratuškove, je v teh nekaj mesecih opravila tri vrhunske naloge. Prvič: prodaja obveznic, ministra Čuferja še nisem srečal, a njegovemu pristopu finančnika se lahko priklonim. Malo govori, kar je dobro. Drugi uspeh je dvoletni odlog Bruslja za izboljšanje gospodarskega stanja in tretji referendumska zakonodaja. Veselijo me poteze ministra za gospodarstvo Stepišnika pri reševanju podjetij. Za vsako delovno mesto se je treba boriti. Če ima podjetje trg za svoje izdelke, je veliko cenejše, da vstopi država, ga sanira in nato proda. Z dokapitalizacijo države zasebni lastniki izgubijo svoj delež. Primorje bi lahko rešili s 50 milijoni in ga kasneje prodali za najmanj 30 milijonov evrov. Danes so država in banke zaradi propada tega podjetja ob pol milijarde evrov. Zato podpiram reševanje Svee, Mariborske livarne, Cimosa, na katerega je vezanih 7000 ljudi. Če je direktor Viatorja & Vektorja slabo vodil podjetje, bi ga bilo treba razlastiti s tem, da bi pretvorili del kredita v lastniški kapital in poslovali naprej. Če bi Pozitivna Slovenija prej vodila vlado, ne bi bilo toliko stečajev in toliko brezposelnih.”

Več: Večer