Zdravstvo na prvem mestu. To je vodilno geslo Marjana Šarca. Upravičeno. Kakovostno zdravstvo je le tista najosnovnejša dobrina, ki poganja kolesje vsake družbe. V Šarčevi koalicijski pogodbi pa ima tak poudarek še povsem drugačen, bolj “političen” pomen. Slovenska javnost zaradi številnih škandalov mandat prejšnje zdravstvene ministrice Milojke Kolar Celarc ocenjuje kot katastrofalen.
Trikotnik javnega zdravstva
Zato je Šarec ob splošnem otepanju drugih strank za prevzem resorja zdravstva moral breme prevzeti nase. Pod geslom “Za vsako ceno”. Šarec je postavil javno zdravstvo v središče svojega osebnega programa. Začenši s kadrovsko zasnovo, ki močno privilegira prav zdravstveni sektor. Govorimo o trikotniku, ki povezuje kabinet predsednika vlade, ministrstvo za finance in ministrstvo za zdravstvo. Gre za tri imena: Samo Fakin (kandidat za ministra za zdravje), Vojmir Urlep (državni sekretar v kabinetu predsednika vlade) in Andrej Bertoncelj (minister za finance). Ena glavnih Urlepovih nalog bo povezovanje finančnega resorja, torej institucije, ki financira, z zdravstvenim resorjem, institucijo, ki bo morala izpeljati reformo zdravstvenega sistema. Izbira imen seveda ni bila naključna. Fakin bo mesto ministra za zdravstvo prevzel, potem ko je osem let (2007-2016) vodil Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). To je zavod, ki prejema sredstva iz državnega proračuna in financira javno zdravstvo.
Urlep je bil dolga leta na čelu farmacevtskega velikana Lek, Bertoncelj pa v vodstvenih kadrih te družbe. Oba sta bila tudi zaposlena v še eni farmacevtski družbi, Kemofarmaciji. To je torej trikotnik, ki bo oblikoval zdravstveno politiko in bo imel na Šarčev mandat izjemen vpliv.
Spori … brez tega ne gre
Formula “zdravstvocentrične” vlade je za zdaj samo na papirju. Ali bo vzdržala ognjeni krst in nadaljevanje mandata, je seveda drugo vprašanje. Dvomi se porajajo zaradi pragmatično političnih dilem, pa tudi zaradi programskih nedorečenosti. Začnimo s prvimi.
Fakin bo postal minister za zdravje s podporo stranke SMC, ki ga leta 2015 ni želela potrditi na mesto predsednika ZZZS. Še več, Fakin je takrat prišel do kratkega stika z ministrico za zdravje Milojko Kolar Celarc. Ministrica in SMC sta Fakinu očitala nasprotovanje reformam, ki so jih želeli uvesti (to jim sicer ni uspelo). Z vrha ZZZS so se ga hoteli “znebiti” že konec 2015, ko mu niso podaljšali mandata. Po enem letu opravljanja funkcije vršilca dolžnosti je Fakin nato odstopil sam. Takrat so si pri SMC oddahnili. Danes pa ga bodo spet imeli med zavezniki. V parlamentu bo v vrstah SMC sedel eden njegovih najglasnejših kritikov, Jani Möderndorfer, SMC pa naj bi (tako kot vse ostale koalicijske partnerice) v delikatnem zdravstvenem resorju imela tudi državnega sekretarja. Pa da vidimo, kako bo to funkcioniralo.
Nepremostljive ovire
Veliko pa je tudi vsebinskih težav, s katerimi se bo moral soočiti Fakin. V sporazumu je koalicija temu poglavju namenila največ prostora, čeprav so nekatere rešitve dokaj nedorečene in nejasne. Prva zaveza, ki jo postavlja dokument, je jasno ločevanje med javnim in zasebnim zdravstvom. Gre za določilo, ki ga je koalicija vključila, potem ko se je v pogajanja za podporo novi vladi namesto Nove Slovenije vključila Levica. Stranka Mateja Tonina je z večjo naklonjenostjo gledala na zasebno iniciativo v zdravstvenem resorju, ti nastavki so bili tudi že sprejeti in vpisani v osnutek. Ko je NSi odstopil od pogajanj in je vstopila Levica, so se pogoji spremenili v povsem drugačno smer. In koalicija se je (zaradi računice potrebnih glasov v DZ) temu prilagodila. Tako ravnanje seveda pušča odprto vprašanje, kako LMŠ vsebinsko (mimo strankarskih računic) gleda na pereče vprašanje javnega in zasebnega zdravstva. Ima sploh oblikovano stališče glede tega?
Ministrskemu kandidatu Fakinu ni mogoče očitati nepoznavanja resorja, saj je to njegovo delovno področje. Je pa prav zato tudi on iz prve roke opazoval razraščanje hudega zaviralnega elementa pri vzpostavljanju normalnega delovanja javnega zdravstva. Govorimo o razsipavanju z davkoplačevalskim denarjem. Govorimo o žilnih opornicah in Mark Medicalu, govorimo o preplačanih infrastrukturnih posegih, kakršna je bila dograditev Onkološkega inštituta. Bolnišnice so pri svojem delovanju pridelovale izgubo v vseh teh letih, tako da se je vlada Mira Cerarja lani odločila odobriti dodatno (!) finančno injekcijo v višini 135 milijonov evrov (!!!) za 15 pomembnejših bolnišničnih ustanov. Razsipavanje se je dogajalo v času, ko je bil Fakin na čelu zavoda, ki financira javno zdravstvo. Koalicija sicer v osnutku programa omenja “vzpostavitev enotnega in centraliziranega sistema nabave materialov ter opreme, ki bo temeljil na primerjavi cen s tujino in v največji možni meri izključeval posrednike”. Če jim bo to uspelo, bo velik dosežek. Marže posrednikov in pomanjkanje ustreznih primerjav z boljšimi praksami v tujini so bili namreč tisti dejavniki, ki so napihovali cene za medicinsko opremo.
Pa še eno opozorilo s tega področja. Fakin bo, kot že povedano, v tesnih stikih z Urlepom in Bertoncljem. Oba sta bila nekdaj zaposlena pri podjetju Kemofarmacija. Urlep je bil tam predsednik uprave med letoma 2000 in 2007. Gre za eno od družb na farmacevtskem področju, za katere je Agencija za varstvo konkurence ugotovila, da so v obdobju od 2007 do 2013 ustvarile kartel na slovenskem trgu. Skratka, kartel naj bi nastajal sočasno z Urlepovim odhodom iz podjetja in se razbohotil šele potem, ko njega ni bilo več v podjetju. A vseeno gre za alarmni zvonec za Fakina.
Cenzurirane čakalne vrste
Sklenili bomo s čakalnimi vrstami, ki so zdaj najbolj razvpita težava slovenskega zdravstva. Med zadnjimi predlogi odhajajoče vlade Mira Cerarja je bila razporeditev 35 milijonov evrov presežka iz blagajne ZZZS za krajšanje čakalnih vrst. Je to dober začetek za novega ministra za zdravje? Lahko bi bil … a kaj ko samemu slovenskemu zdravstvu ni jasno, kako dolge so te čakalne vrste. Nacionalni inštitut za javno zdravstvo, ki sicer te podatke objavlja mesečno, že od aprila ni posodobil podatkov o čakajočih pacientih in čakalnih dobah, ker da so odkrili nekaj odklonov pri nekaterih storitvah. In to naj bi bilo najpomembnejše vprašanje, s katerim se mora soočiti vlada? Naj razume, kdor more.
Prispevek je bil 6. 9. 2018 objavljen v Novem Glasu.