Pišem v času, ko se na Ljubljanskem kongresnem trgu zbira množica za “5. vseslovensko vstajo”. Marsikdo je napovedoval, da bo po menjavi vlade takoj konec s podobnim početjem. Sedanja vstaja to zanika – in s tem pridobi precej kredibilnosti. Strah pa me je, ker je takorekoč stalnica vseh teh protestov nezgrešljiva “revolucionarna” nota. Kot da se nam pripravlja novi val komunizma.
Rdeče zvezde, socialistične zastave, marksistične parole, populistično pravičništvo – iz otroških let se še toliko spomnim zatohlosti jugoslovanskega totalitarizma, da sem zbegan in prestrašen, ko se spet pojavljajo po ljubljanskih ulicah. Zbegan, ker mi ne gre v glavo, kako hitro so ljudje pozabili na vrednote naše samostojnosti, hkrati pa zvesto vztrajajo pri “tekovinah revolucije”. Kot da bi bila jugoslovanska svoboda res toliko več vredna od slovenske. Kljub temu, da je bila jugoslovanska svoboda to samo na papirju, v resnici pa je bila prvovrstna strahovlada. Ne morem razumeti, od kod se je vzelo takšno oboževanje “starih časov” – in kako so lahko ljudje v tem tako iracionalni. Spominjajo se služb za vse, pozabljajo pa na vrste za osnovne življenjske potrebščine. Spominjajo se učinkovitosti policijskega nadzora, pozabljajo pa na krivice, ki jih je prizadejal. Spominjajo se velikih idej, pozabljajo pa na konkretno gorje, ki so ga prinesle mnogim. Spominjajo se bratstva narodov, pozabljajo pa, kako smo bili Slovenci v njem zatirani in zapostavljeni.
Prijatelji teorij zarot vidijo v tem poskus restavracije totalitarnega sistema, krmiljen iz ozadja. Sam pa stvari, sploh ker vstajništvo traja tudi pod vlado, ki naj bi bila “rdeča”, razumem nekoliko drugače. In vprašanje, če ne še bolj tragično, ne gre za kakšen organiziran poskus ponovne totalitarizacije naše družbe, pač pa so dolga leta “rdečega suženjstva” ljudem tako oprala možgane, da se na krivico in korupcijo pač odzivajo na takrat priučeni način – z agresivnostjo, korakanjem in revolucionarnimi parolami. Premeten politik da ljudem občutek, da lahko s kričanjem po trgih kaj spremenijo. A v resnici psi lajajo, karavana pa gre dalje. Največja zborovanja (organizirana ali pa tudi ne) so ravno v državah, kjer je največ korupcije. V demokraciji ne kričiš po ulicah, ampak za to uporabljaš medije in volitve.
Zvijača totalitarizma je v tem, da ljudem daje navidezno zelo veliko svobodo, ko jih spodbuja k “izživljanju” na ulicah. Ampak energija se potem potroši v skandiranju in korakanju, namesto da bi jo ljudje uporabili, da bi po majhnih korakih v svojem življenju uveljavljali spremembe. Kapitalistični “nagobčnik”, potrošništvo, je seveda še bolj učinkovit. V obeh primerih ljudi “zaposliš” z nečim drugim, samo da ne ugotovijo, da lahko s svojo konkretno življenjsko prakso dosežejo zelo velike spremembe. Ampak seveda je bolj prikladno stigmatizirati nekakšno kasto politikov kot glavnih krivcev za sedanje stanje (malo manjka, pa bi si podobno stigmo pridobila še Cerkev) in se počutiti žrtev.
Lažje je skandirati kot vzeti usodo v svoje roke. Pa ne z nasiljem, temveč s konstruktivnimi dejanji, ki morda niso tako visokoleteča in korenita, so pa precej bolj učinkovita. Vstajniki zahtevajo nekakšne anarhične in praskupnostne družbene preobrate, kakor si je že marksizem domišljal, da je za družbeno pravičnost dovolj korenita zmeda (ki jo je poimenoval revolucija). Pa bi bilo dejansko verjetno čisto dovolj, da bi v okviru trenutnih mehanizmov (ki so preverjenopač v tem prostoru in času učinkoviti) dosledno razumno ravnali. Ljudje se pritožujejo čez nepoštenost politikov, zraven pa sami ne živijo kaj bistveno bolj pošteno – razlika je bolj ali manj samo v velikosti goljufije. Velikan ukrade podjetje, proletarec pa škatlo vijakov. Morda bi si vse skupaj celo lahko razlagali kot nevoščljivost, ker “tajkunu” uspeva tako na veliko krasti. In če bi sedanji protesnik prišel jutri na oblast, verjetno ne bi ravnal bistveno drugače kot sedanji tajkun. Zato je vsemu korakanju in skandiranju navkljub treba doseči najprej spremembe na “mikro” ravni, namreč na ravni demokratične kulture državljana. Da bomo presegli otročjo držo: “zakaj pa on lahko dela svinjarije, če jih jaz ne smem?” Ker bomo vedeli, da “svinjarije” niso v dolgoročnem interesu nei mene, ne moje skupnosti-države.
Foto: Aleš Čerin, z ljudske vstaje v novembru 2012
