Ne, niso vsi glih. Resda obstajajo zgodovinski trenutki, ko nobena politična stranka ali struja ni kos nalogam, ki jih prednje postavlja zgodovina: a ta ugotovitev je lahko le posledica premisleka, ki mora pri sebi razčistiti, kaj je tista naloga, ki ji stranke niso kos. In to že samo po sebi implicira politično stališče. Načelna kritika elit in strankarskih struktur je lahko upravičena: gre pač za višjo raven abstrakcije, ki nad razlikami poudarja strukturne podobnosti. A je napačna, v kolikor zapade v pavšalne obtožbe, kjer splošna kritika »noči, v kateri so vse krave črne« prevlada nad trudom po ugotavljanju razlik, konvergenc in divergenc, strukturnih vzorcev ipd.
Včasih je potrebna tudi radikalna »kritika vsega«, čeprav je pri tem potrebno vedno paziti, da ne zdrsnemo, kot je na primeru političnih tekstov Simone Weil rad opozarjal argentinsko slovenski katoliški filozof Milan Komar, v nerealistični idealizem, iz perspektive katerega je vse obstoječe tako globoko pokvarjeno in degenerirano, da ni mogoče najti nobene zdrave točke, na katero bi se mogla opreti konstruktivna reformistična akcija. Takšna perspektiva vodi bodisi v leve in desne revolucije bodisi v slonokoščeni stolp moralne večvrednosti: in ni mogoče spregledati tesne povezanosti obojega.
Zgodi se, tudi v demokratičnih in liberalnih državah, da postane celoten politični sistem disfukcionalen, da se strankarstvo sprevrže v prazno formo, ki ni več sposobna predstavljati dinamične raznolikosti družbenih interesov. To se je v zgodovini pripetilo pogosteje, kot si mislimo: ZDA pred nastankom Republikanske stranke ali v času pred veliko depresijo, Španija v obdobju »restavracije« v drugi polovici 19. stoletja, francoska tretja republika, Nemčija v zadnjih letih weimarske republike, Italija – no, Italija skozi večji del svoje zgodovine. Napetost, ki jo ustvarja takšna situacija, pogosto privede do vzpona avtoritarnih populizmov ali se izteče v raznorazne diktature. A ne nujno. Ne vem, ali smo se tudi mi, tukaj in zdaj, znašli na tej krhki brvi med »pogosto« in »ne nujno«; vem pa, da je vsegliharstvo – pa naj se kaže kot dremež ali kot delirij – utež, ki jo moramo čim prej odvreči.
Vsegliharstvo je namreč del mentalitete, ki pomaga vzdrževati stanje politične disfunkcionalnosti, včasih skozi dolga obdobja: povojni italijanski politični sistem je desetletja životaril prav po zaslugi cinizma, ki je omogočal njegovo reprodukcijo. Niti izvrstna satira strankarskega karnevala, ki je cvetela na njegovih robovih, tega ni mogla spremeniti. In velika državljanska prebuja, ki je spremljala tožilsko akcijo »čistih rok« med leti 1992–1994, se je nazadnje iztekla v še bolj disfunkcionalno »drugo republiko«. Deloma prav zato, ker se je ustavila pri moralnem ogorčenju, ki je sicer zmoglo zrušiti stari strankarski sistem, a brez vsakršne vizije, kako dalje. Ni čudno, da je na njegovem pogorišču kmalu vzniknil karizmatični postmoderni avtoritarizem, ki je Dragu Jančarju služil kot ena od spodbud za znameniti pojem »cinična distanca« (Egiptovski lonci mesa, 1995). Prepričanje, da »so vsi enaki« je na široko odprlo vrata nekomu, ki ni bil enak ostalim: imel je namreč širši nasmešek, globljo denarnico in bil, na splošno – mnogo slabši. Novi obraz, pač, »mičkin, lušken, zlat« … Edina sprememba, ki jo je vsegliharstvo zmožno, je vžig motorja, ki poganja spiralo negativnega razvoja.
Če se poslužim nekoliko oguljene besedne zveze: vsegliharstvo nikoli ni del rešitve, je del problema. Je sam temelj, na katerem sloni problem. Če podremo temelj, se bo omajal tudi problem. Kladiva v roke!
Opomba: besedilo je nadaljevanje prispevka z naslovom Zrušimo vsegliharstvo.
Pripis uredništva: Luka G. Lisjak je urednik revije Razpotja.
