Človeštvo se vkrcava v nov poskus gradnje babilonskega stolpa. Projekt se imenuje »rešimo planet«, ki ga s svojim delovanjem uničujemo. Modni in potrebni zeleni val so že zajahali rdeči socialdemokrati, družbo jim pa delajo Levica in skoraj vse druge stranke. Sam pa mislim, da iz te moke ne bo kruha.
Vse »zelenkasto-rdeče« kombinacije, ki se nam obetajo, ne bodo rešile planeta, bodo pa, po znamenjih sodeč, spet povzročile hude rane človeku. Planeta pa ne bodo rešile, ker svoj poskus spet začenjajo brez Boga in proti njemu.
Nihče ne more zanikati, da človeško delovanje na naš planet nima enosmernega učinka. Včasih nam uspe naravo povzdigniti, npr. pogozditi kakšno puščavo, drugič, večkrat, nam naravo uspe nepopravljivo uničiti. Pomislimo le na Aralsko jezero. Že kmalu po začetku namakalnega projekta, ki je reko Don speljal proč od jezera, so ugotovili, da usiha. Dovolj bi bilo, da KP Sovjetske zveze ukaže ukinitev zalivanja bombažnih polj v Kazahstanu, pa bi jezero – sicer nekoliko manjše – bilo danes še tam. Pa se ni zgodilo, ker ni bilo politične volje, kljub spoznanju, da pomanjkanje dotoka vode neizbežno vodi v izginotje jezera. Podoben proces se dogaja z Mrtvim morjem in se je že zaključil v Boliviji z jezerom Poopojem.
Z močjo tehnike se veča tudi učinek človeka na naravo
Ne le človeštva, temveč človeka, enega, posameznika oz. zelo majhne skupine. Še bolj pa se veča moč posamezne države na lastnem teritoriju. Ker pa države delujejo v skladu z mentaliteto njenih ljudi, predvsem njenih voditeljev (kar bi levičarji imenovali »elite«, čeprav največkrat sami sodijo vanje), je malo verjetnosti, da se bodo odpovedovale svojim ciljem v korist drugih, kajti na meddržavni ravni, kar žrtvuje eden, pridobi drugi. Zato tudi ni pričakovati, da bodo zahodni voditelji sledili svojim zelenim v njihovih skrajnih zahtevah, saj te največkrat pomenijo nazadovanje v moči in vplivu, pa tudi blagostanju, česar pa si ne morejo privoščiti, saj bi potem izgubili volitve.
Po atomski nesreči v Fukušimi je Nemčija vrat na nos izstopila iz atomske energije. Zaprli so vse svoje jedrske elektrarne in se furiozno usmerili v obnovljive energije. Danes pa že poročajo, da ni vse zlato, kar se sveti. »Zelena energija« prinaša kup novih problemov in ekoloških katastrof, ki prej niso bile očitne. Torej bo kar držala misel, da človek težko predvidi vse posledice svojih dejanj. Drži tudi, da je modrost »hiti počasi« ali »ne delaj vsega, kar zmoreš«, dobra pot, da se izognemo novim in novim katastrofam.
Človeštvu je dana zemlja, da na njej živi
Vse je tako, kot mora biti, da smo lahko tukaj doma. Dovolj pameti imamo, da bi z danim umno gospodarili. Ampak imamo pa tudi dovolj sebičnosti, pohlepa, ležernosti, hrepenenja po udobju, brezbrižnosti itd., da nam je malo mar za druge. »Za menoj potop« ni bil le vzklik francoskega kralja, je moto mnogih ljudi vseh stanov, ras in položajev.
Nekateri menijo, da bomo ekološke probleme rešili s tehniko oz. znanostjo. Pri tem spregledujejo, da mnoge katastrofe koreninijo prav v tehniki in znanosti in da biti znanstvenik ne odvezuje od biti človek. Zato ker so znanstveniki ljudje, so podvrženi istim slabostim, zlorabam in samovolji, kakor smo vsi ostali. Tudi znanstveniki bi radi bili bogati in se zato prodajajo najboljšemu plačniku.
Nova ekološka, zelena vera pa ne bo prinesla rešitev, ker se druži z levičarstvom
Nova ekološka, zelena vera pa ne bo prinesla rešitev. Tudi zaradi tega ne, ker raste na napačnih antropoloških temeljih. Marsikdaj se zdi, da prav sovraži človeka. Zeleno se druži z tistim, kar zaznamuje rdeča barva, torej levičarstvom. Levičarstvo pa je okuženo z napačno antropologijo, kar je lepo zapisal že Janez Pavel II dolga leta nazaj. Danes bi dodali tem nove zaveznike, ki se ujemajo z antipatijo do človeškega in naravnega, t.j. do normalnega. V mislih imam teorijo spola, kot zadnji proizvod človeške neumnosti o samem sebi. Namesto o dejstvih, se pogovarjamo o željah. Množitvi spolov, kjer se zamenjuje software (obnašanje) s hardware (moški-ženska biološkim vzorcem/telesno) in posiljevanje družbe s čedalje bolj totalitarno zakonodajo na to temo, ne more obroditi dobrih sadov. Slabo drevo pač prinaša slabe sadeže.
Če k tej koaliciji dodamo še LGTB agendo, ki v imenu strpnosti uničuje prav strpnost, pa tudi svobodo govora, mišljenja, druženja in vnaša preganjanje normalnih kot družbeno pravilo, in ekstremiste kot so vegani, ki preganjajo vsakega, ki se normalno prehranjuje, potem je toliko bolj jasno, da zelena ideologija tudi ne bo prinesla sprememb. Vsi našteti so se skupaj zarotili, da bi uničili človeškost ljudi, saj uničujejo življenje (splav, evtanazija), uničujejo biološko stvarnost (spol), uničujejo družino (ločitve, poroke istospolnih, ipd.) in zanikajo preprosta dejstva. Skupaj bodo povzročili še eno veliko frustracijo človeštvu. Zahtevali bodo žrtev zdaj v imenu daljne, svetle prihodnosti. Žrtve pač morajo biti, pravijo, a s podtonom »drugi naj se žrtvujejo«. Podobno kot nekoč komunizem. Očitno je, da se iz zgodovine nič ne naučimo, ker so zgodovinopisje okupirali levičarji, ki jim je resnica pač deveta briga.
Zelena vera ne bo rešitev, je nova reciklaža propadlih ideologij
Ne, po zeleni poti ne bo šlo, ker ves ta poskus gradi brez Boga. Graditi in živeti brez Boga se izkaže za jalovo početje. Izkaže se za nov babilonski stolp, ki je nekoč končal v ruševinah, ker so gradili iz napuha. In tudi v sodobni enačici je podobno. Veliko bodo torej govorili, modrovali in se dogovarjali. Malo se zmenili. Malo naredili. Vsak zase samo toliko, kolikor
Zelena vera ne bo rešitev, ker je pravzaprav nov ateizem, nova reciklaža propadlih ideologij. Kdor veruje ve, da v ideologiji ni rešitve zato Cerkev očiščuje svoje poglede, učenje in drže vsake ideološkosti. Napreduje počasi, vendar v prepričanju, da se je nekaj naučila. Svet ji ne sledi. Vedno znova poskuša na novo z istimi starimi stvarmi.
Ker ne moremo zamenjati človeštva, je rešitev ekološkega problema v spreobrnjenju človeštva. Spreobrnjenje pa ne pride za ukaz, z zakonom ali drugo državno prisilo, temveč od znotraj s silno velikim naporom in Božjo pomočjo. Sprememba srca je najtežja stvar, zanj je potrebno, da nekdo plača ceno. Kristjan ve, da jo je Jezus na križu plačal z lastnim življenjem, zato upa, da bo od tam dobil potrebno pomoč in spodbudo. In šele, ko se bomo spreobrnili k Bogu, bomo našli dovolj argumentov, ki bodo presegali apokaliptični strah o »koncu planeta« iz katerega se napaja vsa zelena nova vera, da bomo s primerno odpovedjo postavili meje našim grehom: napuhu, lakomnosti, požrešnosti, lenobi, ki tako usodno vplivajo na okolje.
Na ekološke probleme moramo začeti gledati človeško in ne tehnično. Problem je človek, ki se ne boji Boga in ljubi svoj greh. Greh pa se zrcali potem v uničenju človeka in sveta. Dokler ne bomo gledali celostno in v tej dimenziji, ne bo šlo. Kljub vsej zeleni retoriki, veri, ideologiji, modnosti in državni, medijski in javnomnenjski prisili.
