Poglejmo si, kako ta pojem razumejo v Evropi, saj je bilo na domačem političnem parketu različno razumevanje le tega, eno pomembnejših gibal razgibanega parlamentarnega dogajanja pretekli teden.
Relativno in absolutno.
Blok Zorana Jankovića je skupaj s predsednikom Türkom dajal tudi v svojih javnih izjavah vedeti, da presenetljivi veliki uspeh Pozitivne Slovenije 4. decembra razume kot prazno menico za relativnega zmagovalca, ki naj bi mu ostale stranke v koalicijo sledile bolj ali manj brez vprašanj ali pogojev, saj da je zaradi tistih dveh sedežev prednosti dobil tako rekoč božansko pravico do odločilnega oblikovanja politike v naslednjih štirih letih. Večina parlamentarnih strank je, ne da bi načelno podvomila v Jankovićevo pravico, da skladno z dosedanjim običajem prvi poskusi sestaviti koalicijo, podpornikom Pozitivne Slovenije in tudi delu predvsem mlajših novinarjev, ki ne ločijo pojmov relativna in absolutna zmaga, pokazala, da je – sploh ob tesnem volilnem rezultatu, kakršen je bil letošnji – možna in legitimna vsaka parlamentarna kombinacija, ki se jo da sestaviti na podlagi volilnega izida. In ena možnih kombinacij in legitimnih kombinacij je na drugo najvišjo funkcijo v državi namesto “pozitivke” Maše Kociper pripeljala Gregorja Viranta. Zato je koristno pogledati, kaj pojem relativne večine pomeni v belem svetu.
Relativna večina je absolutna
Poznam samo eno državo v Evropi, kjer velja za dogmo, da je predstavnik relativno zmagovite stranke vedno predsednik vlade. To je Finska, kjer se omenjenega načela zadnjih dvajset let držijo brez izjeme, celo v primerih hudo tesnih izidov, kakršen je bil tisti iz leta 2003, ko je liberalna Stranka centra socialdemokrate prehitela za pičlih 0,2 odstotne točke (in dva sedeža). Seveda bi bilo zanimivo videti, kaj bi se zgodilo, če bi se do relativne večine kdaj dokopala stranka Pravi Finci, do česar letos ni manjkalo nepredstavljivo veliko. Blizu opisanemu modelu so še Nizozemci, kjer je vlado v zadnjih tridesetih letih vedno sestavil relativni volilni zmagovalec. Čeprav je moral “spesniti” večinsko koalicijo, in če se Mark Rutte po zadnjih volitvah ne bi dogovoril s populistom Wildersom, bi lahko glede na volilni izid (Ruttejevi liberalci dobili 31, socialdemokrati 30 sedežev) mandat po vsej verjetnosti izgubil.
Relativna večina ni (še) nič
Povsem drugače kot na Finskem je v treh drugih skandinavskih državah. Če bi relativni zmagovalec tudi tam imel izključno pravico do sestave vlade, na Danskem, Švedskem in Norveškem sprememba oblasti praktično ne bi bila možna. Na relativno zmago so bili namreč v zadnjih osemdesetih letih tako rekoč abonirani socialni demokrati. Vendar so jih desnosredinske stranke v vladi zamenjale, če so dosegle večino kot blok. V obeh sevwernejših deželah nobeni desnosredinski stranki po vzponu socialnih demokratov v prvi polovici 20. stoletja ni uspelo posamično doseči največ glasov. Po drugi strani se je na Danskem po zadnjih volitvah izrisal nasproten položaj. Desnosredinski liberalci so dosegli posamično zmago, socialdemokrati pa najslabši izid v zgodovini, toda ne glede na to so vlado sestavili slednji, saj je bil njihov blok uspešnejši in si je zagotovil absolutno parlamentarno večino.
Bogate izkušnje z vladami, na čelu katerih ni bilo posamičnih zmagovalcev, imajo nadalje v vseh treh baltskih deželah. Najbolj v Estoniji, kjer je razlog za to kontoverzna figura voditelja vse bolj proruske Stranke centra Edgarja Savisaarja. Čeprav je njegova stranka po letu 1999 zaporedoma dobila trojne volitve, sam ni nikoli postal premier, pa najsi je bila stranka v vladi (kot med 2001 in 2007) ali v opoziciji. Podobno se je zgodilo v Litvi leta 2004, ko je relativno zmago zabeležila Stranka dela poslovneža sumljivega slovesa (znova z dobrimi zvezami v Rusiji) Viktorja Uspaskiča. Stranka je sicer stopila v vlado, vendar je premierski stolček Uspaskič prepustil staremu političnemu mačku z leve Algirdasu Brezavskasu, “litvanskemu kučanu” in vodji tamkajšnjih socialdemokratov. Latvijski primer je najbolj svež. Ker so relativno večino v parlamentu septembra 2011 vknjižili predstavniki levičarske stranke ruske manjšine, so konservativne latvijske stranke oblikovale skupni blok in niti predsednik Andris Berzins, ki je svoj položaj dolgoval glasovom iz vrst zmagovite stranke, ni mogel preprečiti izvolitve desnosredinskega premierja.
Končno bi lahko doslej naštetim državam pridružili še Slovaško. Tam se je že trikrat, po volitvah v letih 1998, 2002 in 2010, zgodilo, da vlade ni sestavil predstavnik stranke z največ glasovi. Omenjenemu pojavu je dvakrat znova botrovala figura kontroverznega voditelja najmočnejše stranke (Vladimirja Mečiarja), enkrat – nazadnje – pa so desnosredinske stranke dosegle tesno parlamentarno večino in ustoličile za premierko krščansko demokratko Iveto Radičovo, čeprav je predsednik iz istega gnezda kot takratni socialdemokratski premier Fico in je Ficova stranka osvojila 62 od 150 sedežev, v desnosredinski koaliciji najmočnejši krščanski demokrati pa zgolj 28.
Niti da niti ne
V večini držav relativna zmaga za seboj resda potegne mesto prve vladne violine, ampak obstajajo pomembne izjeme. Takšna izjema je slovaška soseda Češka, kjer socialdemokratom minimalna relativna zmaga na volitvah 2010 ni pomagala k osvojitvi oblasti. Pridobile so jo znova desnosredinske stranke, saj je imela njihova koalicija pod vodstvom liberalne Meščanske demokratske stranke 118 od 200 sedežev v parlamentu. V Nemčiji, ki je glavni vzor slovenske ustavne ureditve, so se s kanclerji, ki jim volivci niso namenili posamično največ glasov, srečali trikrat: po volitvah 1969, 1976 in 1980. Pri tem je v opozicijo potisnjenim krščanskim demokratom zlasti 1976 le malo zmanjkalo do absolutne večine, toda koalicija socialdemokratov in liberalcev se je obdržala na krmilu. Trenutno se s podobno konstelacijo sil soočajo v dveh nemških zveznih deželah. V Baden-Württembergu in Severnem Porenju-Vestfaliji imajo sicer krščanski demokrati relativno večino glasov in sedežev, toda deželni vladi sestavljajo socialdemokrati in zeleni. Znamenit je hkrati primer s hamburških volitev leta 2001, ko so se socialdemokrati okrepili in krščanski demokrati znatno nazadovali, toda kot prva violina desnosredinske koaliciuje postavili župana, prvega nesocialdemokrata po letu 1954.
Seznam bi ostal nepopoln, če se ne bi spomnili severne sosede Avstrije. Tam so se prvih petinpetdeset let dosledno držali pravila, da postane kancler relativni zmagovalec. Celo takrat, ko so konservativci dvakrat prejeli manj glasov, a sedež več od socialdemokratov. Prelom s prakso se je zgodil pozimi 1999/2000, ko sta si desnosredinski stranki na volitvah pridobili mastno večino skoraj 54 odstotkov glasov in pregnali posamično zmagovite socialdemokrate v opozicijo. Vladni šef je postal prvak šele tretjeuvrščene Avstrijske ljudske stranke Wolfgang Schüssel. Podoben scenarij se je odvil že na deželni ravni na Koroškem leta 1989, ko je ista kombinacija zrušila skoraj polstoletno dominacijo “rdečih”, čeprav so imeli socialdemokrati v deželnem zboru 17 od 36 sedežev.
Prvi ni vselej prvi
Lahko bi povedali še marsikaj, a bi bralci najbrž ne zmogli nositi. Nauk je jasen: v večini s slovenskim primerljivih okolij relativna večina ne pomeni nujno (vsaj ne uspešnega) sestavljanja vlade. Redkejši so primeri, ko niti znotraj koalicije premierski položaj ne pripade najmočnejši stranki. Naštel sem že zglede iz Latvije (kjer so ti posebej številni), Litve, Estonije in Avstrije. Kaj veliko več jih pravzaprav ni. Dodal jim bom samo norveški zgled iz leta 2001, ko so bili v zmagoviti desnosredinski koaliciji najmočnejši konservativci, premier pa je vendarle postal krščanski demokrat Kjell Magne Bondevik, in (ponovno) opozorilo na koroške sosede. Ti so med leti 1991 in 1999 imeli za deželnega glavarja Christofa Zernatta, voditelja Avstrijske ljudske stranke, ki je bila po moči šele na tretjem mestu. Prvič so ga pomagali izvoliti svobodnjaki, drugič socialdemokrati, obojni pa so bili močnejši od njegovih konservativcev.
Če povedano prenesem na naš položaj, je glede na dosedanjo prakso verjetno prav, da presednik države mandat najprej ponudi voditelju Pozitivne Slovenije. Temu bi se dalo morda smiselno izogniti zgolj tako, da bi dovolj (več kot polovica) poslancev že v času konzultacij pri šefu države prispevala svoje podpise (kar je običaj na Hrvaškem) za kakšnega alternativnega mandatarskega kandidata, iz česar bi bilo razvidno, da Janković ne uživa večinske podpore v državnem zboru. V nobenem primeru pa njegova relativna zmaga (v nasprotju s tem, kar bi jim nekateri radi vtepli v glavo) poslancem ne narekuje dolžnosti, da ga za mandatarja tudi res izvolijo.
Foto: Wikipedia
