Vodenje, vrednote in smisel

DVA OBRAZA ENE SAME RESNICNOSTIKrizni časi so poseben izziv za menedžerje in druge voditelje. Ne le zaradi težavne in odgovorne naloge, kako uspešno krmariti podjetje mimo čeri in pasti časa, ampak tudi zato, ker krizni časi razgalijo strokovnost in etičnost menedžerjev.

Vodenje temelji na etičnosti

Kriza sodobnega časa izvira pretežno iz krize vodenja. Pri tem imam v mislih tako strokovne in upravljavske kompetence voditeljev kot tudi – ali predvsem – njihove etične drže pri vodenju, njihov lastni notranji odnos do vodenja. Kaj je večji problem, je na prvi pogled na videz težko oceniti. Toda zdi se, da je prav nekompetentnost in nedoraslost voditeljskim nalogam na področju etike tisto – seveda ne vedno –, v čemer temelji spirala pogroma, ki smo mu priča.

Prvo, izhodiščno etično dejanje na področju vodenja je odločitev, če in pod kakšnimi pogoji vodstveno vlogo sploh sprejeti. Če človek dvomi vase, da bo vodstveno nalogo sposoben kompetentno opravljati zaradi strokovne nedoraslosti, ali če ve, da iz kakršnega koli razloga ni primeren za določen vodstveni položaj v gospodarstvu (ali v politiki, bančništvu, Cerkvi, …), je to najprej vprašanje lastne etične drže in doslednosti: ni namreč etično sprejeti nalogo, ki te prerašča v smislu strokovnega znanja in kompetenc ali za katero posameznik ve, da zaradi nekaterih osebnih zadržkov, ki so lahko konec koncev poznani samo njemu, za konkretno vodstveno funkcijo preprosto ni primeren.

Da je prav vprašanje etičnosti vodenja ključno vprašanje (dolgoročnega) uspeha podjetij in da tako opevana uspešnost dejansko temelji na etiki, dokazujejo tudi številne zgodbe iz slovenske realnosti. Vzemimo za primer gradbeni sektor. Do pred nekaj leti je veljalo, da so direktorji gradbenih podjetij res izredno sposobni menedžerji, ki obvladajo svoj posel in uspešno ter učinkovito dokončujejo najzahtevnejše projekte. (Spomnimo se samo hvalnic, ki so jih bila deležna podjetja ob res kakovostni izgradnji – tako pravi stroka – nadvse zahtevnega viadukta Črni Kal.) Konec koncev pa niti danes, roko na srce, v večini primerov nihče ne odreka strokovne kompetentnosti nekdaj mogočnemu gradbenemu sektorju. Toda ko so začele v javnost curljati informacije o nadvse spornem etičnem ravnanju gradbenih baronov (s spornim načinom pridobivanja poslov, s kartelnim dogovarjanjem, z izsiljevanjem države za dodatna plačila, s prelivanjem denarja v davčne oaze, s ponižujočim in nečloveškim ravnanjem z delavci …), se je mogočni in uspešni gospodarski sektor številnim zavidljivim referencam navkljub razblinil kot pena na morski obali.

Ključ za uspeh je torej – vsem navideznim bližnjicam navkljub – še vedno etika, vrednote: če in ko le-te v konkretnih odločitvah vodilnih premaga zgolj in izključno kapital, je rakava pot razkroja neizbežna. Etika na področju gospodarstva torej ni samo nekaj, o čemer se je lepo in prijetno širokoustiti, ampak tvori samo jedro, srčiko uspešnosti. Empirično nam je bilo dokazano, da je uspešnost brez etike votla – torej zgolj navidezna uspešnost, samo lupina brez jedra. Uspešnost podjetja je rezultat številnih dejavnikov, nikakor pa ne more biti edini in osnovni cilj poslovanja.

Pomanjkanje ali odsotnost etike v poslu (lahko) pripelje ne le do razkroja gospodarskih sistemov, ampak tudi do osebnostnega razkroja nekdaj mogočnih posameznikov. Barantanje z etiko je zato tudi z osebnega vidika nevarno in tvegano početje. Človeka lahko pripelje do tega, da izgubi vse – dobro ime, ugled, družino, denar – in na koncu tudi samega sebe.

Vodenje razkriva vrednostne sisteme

Vodenje, posebej v kriznih časih, torej odpira temeljna etična vprašanja in tako spodbuja k razmisleku o vrednotah, na katerih dejansko sloni oziroma naj bi slonel vsak menedžment. Vrednote, kot so poštenost, pravičnost, odgovornost in spoštovanje osebe vsakega človeka, s katerim se srečamo v poslu, se pokažejo v novi luči. Kljub neizprosni ekonomski in tržni logiki morajo biti vtkane v delovanje gospodarskih sistemov, kajti delujejo kot nevidno vezivo, ki povezuje v smiselno celoto različne procese znotraj kakega podjetja ali kakšnega drugega sistema. Tudi političnega konec koncev.

V tem smislu so zanimive izkušnje in spoznanja, ki sem jih pridobil kot mediator – že nekaj let namreč izvajam gospodarsko mediacijo v okviru sodnim postopkom pridružene mediacije. Na mediacijah, v katerih poskušajo vpleteni gospodarski subjekti s pomočjo mediatorja rešiti nastale konflikte na način, ki bi znotraj kategorij realnega in možnega zadovoljil sprti strani, pride močno do izraza ne le osebnostni slog vodenja posameznega direktorja, ampak tudi ozračje, duh, ki vlada v določenem podjetju. Kadar zaznam, da je na eni strani močno poudarjena aroganca, nastopaštvo, kazanje mišic, nepripravljenost na poslušanje in pogovor, postane hitro jasno, da bo težko priti do dogovora. Slepo prepričanje v absolutnost lastnih stališč in brezkompromisno vztrajanje pri svojem težko pripelje do kakršnekoli rešitve. Tak način vodenja pogovora v krizni situaciji hkrati govori tudi o odnosu do partnerja: ta je manjvreden, nekompetenten, pogosto nima niti pravice povedati svojih stališč in pogledov.

Takšen način komunikacije nehote kaže na temeljno filozofijo, ki se preko tako usmerjenega menedžerja prenaša v podjetje: brezkompromisnost, despotstvo, nepopustljivost, vztrajanje pri principih, četudi so majavi (ali celo napačni). Mislim si, da je tudi v matičnem podjetju, torej zunaj konteksta mediacije, odnos vodilnega do svojih zaposlenih v grobih obrisih podoben. Da je vrednostni sistem, s katerim se operira na mediacijskem srečanju, le zunanji izraz in načina udejanjanja tistih vrednot, ki tudi sicer krojijo vsakdanjost podjetja v vseh segmentih njegovega delovanja. Prav krizne situacije namreč najbolj očitno pokažejo na vrednote in etične drže, ki narekujejo ravnanje posameznega voditelja.

Na mediacijah se seveda srečajo tudi poslovni partnerji, med katerimi se razvije veliko iskrene komunikacije in skupnih naporov v smeri iskanja rešitve. Take mediacije so navadno uspešne, če pa zaradi objektivnih razlogov ni mogoče najti rešitve, se ljudje kljub temu, da spor ni bil rešen, navadno razidejo s stiskom rok.

Vodenje odpira vprašanje smisla

Vsako rušenje sistemov, ki so vedno tudi posledica napačnega ali neetičnega vodenja, pripelje tako družbo in posledično posameznike prej ali slej do v absurdne, nesmiselne situacije. Vprašanje načina, kompetenc in etičnosti vodenja zato konec koncev vedno odpira vprašanja smisla.

Kaj pravzaprav je smisel? Dr. Anton Trstenjak in dr. Jože Ramovš pravita, da je smisel „notranja strukturna povezanost stvarnosti v ekološko celoto“[1]

Z drugimi besedami, struktura stvarnosti je smiselna, če in ko vsebuje neko pametno zamisel (za-misel – smisel) in je vredna. Vrednote so torej imanentni del smisla. Izraz „notranja“ hkrati nakazuje, da je smisel vedno utemeljen v posamezniku: individuum je tisti, ki povezuje svojo nótranjo in zunánjo (objektivno) stvarnost v celoto.

Uspešno in učinkovito vodenje je sad velikih in majhnih pametnih odločitev, utemeljenih na vrednotah. Samo tako postaja vodenje smiselno v najširšem pomenu besede. Na tak način smisel(nost) odločitev, ki so jih vodilni kadri v podjetju poklicani in dolžni izvajati, še zdaleč ne sega samo na poslovno in finančno področje, ampak se razprostira tudi na odnos do zaposlenih, na etičnost odločitev – nenazadnje na osebno življenje. Odsotnost pamet(n)i(h) odločitev ali odsotnost vrednot prej ali slej pripelje podjetje v polje nesmisla. Enako velja seveda tudi za vsa druga področja človekovega družbenega in – nenazadnje tudi osebnega življenja.

V človeški družbi in v človekovem življenju se vse veriži. Svobodi podaja roko odgovornost. Svoboda ni brezmejna, je zakoličena z etiko, z odgovornostjo, z občutkom za skupnost, z občutjem bližnjega, skupnosti. Smisel ni zgolj individualen, ampak mora – če hoče biti smisel! – konec koncev postajati smisel za vse. Prav to spoznanje odpira prostor novim razmislekom o tem, kako pripravljati in usposabljati vodilne kadre na način, da bodo lahko celostno odgovarjali na izzive sodobnega vodenja. Prihodnost gospodarstva bodo tlakovali ljudje, ki bodo razumeli imanentno povezanost med kapitalom, procesi in vrednotami ter imeli pri tem tako srčno moč, da bodo te tri stebre ohranjali v ravnovesju.

[1] Frankl, Viktor. 1994. Zdravnik in duša. Mohorjeva družba Celje. Ljubljana, str. 307.

Pripis uredništva: Martin Lisec je strokovnjak za logoterapijo, mediacijo, izobraževanje. Več: stopinje.si

Foto: Patricija Belak, mlada umetnica, ki vse lepo, kar ujame v svoj objektiv, objavi na prenovljenem foto blogu Articija.