Ventilatorji za pandem(on)ijo[1]
Ko sem dr. Jožetu Dežmanu pred sedmimi leti prvič pripovedovala o idejah za pobudo Vseposvojitev, me je posvaril:
»Vsakogar, ki se ubada s problematiko naše polpreteklosti, čaka vloga gladiatorja. Sam se moraš boriti z najrazličnejšimi krvoločnimi nasprotniki, množica pa vse skupaj opazuje in niti s prstom ne migne.«
Točno to smo gledali, denimo, predlansko poletje ob pogromu proti dr. Jožetu Možini zaradi televizijskega pogovora z dr. Jožetom Dežmanom. Tistih nekaj deset pisem, ki sta jih »strašna Jožeta« dobila v podporo, pač ni bilo dovolj, da bi se sprožil zdravilni proces refleksije naših totalitarnih usedlin.
Vlada v gladiatorski areni
Danes v gladiatorski areni gledamo slovensko vlado. Že minuto po prisegi se je morala z vso silo spoprijeti z neznano in smrtonosno epidemijo koronavirusne bolezni 19. Grozeče krivulje eksponentne rasti prizadetosti so zaradi sprejemanja učinkovitih ukrepov, požrtvovalnega truda in sodelovanja na vso srečo ostale položne. Pričakovali bi, da se bomo skupaj veselili, ker smo ušli najhujšemu, da bomo zadovoljni in hvaležni za modro vodenje in za ljudi, ki so dali vse od sebe za obvladovanje nevarne situacije. To bi bilo normalno in zrelo, saj bi pokazali, da prepoznamo in cenimo skrb za skupno dobro. Hkrati pa bi si z osredotočenostjo na točke uspešnosti nabrali prepotrebnih moči za spopad z morebitnimi novimi valovi epidemije in za premagovanje neslutenih ekonomskih problemov.
A žal ni tako. Vlada se mora zdaj na življenje in smrt boriti na gladiatorski sceni, ki jo aranžirajo spretni netilci sovraštva, neštetih afer in strupenih zdrah. Množica pa se vkopava v dve nasprotujoči si bojni liniji.
So bremena preteklosti primerno odložena?
Nakazujejo se strašljive zgodovinske paralele. Ugibamo lahko, kako drugače bi bilo pri nas in kaj vse bi nam bilo prihranjeno, če med drugo svetovno vojno ne bi bili udarjeni še z revolucijo. Slovenci ne bi bili tako zelo razklani. Lahko bi ostali složni v odporu proti okupatorju. Ne bi imeli razlogov za bratomor. Takrat je oblastiželjna manjšina z dobro organizirano propagando zmanipulirala trpeče množice in se z zvijačami in terorjem prikopala do oblasti. Vseh žrtev še do danes nismo pokopali. Nepredelane posledice zločinskega režima in utopičnih idej so kot nepopuljene patološke korenine, ki se spet in spet razraščajo. Morda se že izpolnjuje zlovešča napoved, da smo mi, ki se nočemo spominjati svoje zgodovine, obsojeni na njeno ponovitev.
Skrajno aktualno je svetopisemsko svarilo, da bo »vsako kraljestvo, ki se razdeli zoper sebe, opustošeno in nobeno mesto ali hiša, ki sta zoper sebe razdeljena, ne bosta obstala« (Mt 12,25).
Grešni kozel ne prinaša trajne rešitve
Na kratko se pomudimo pri mehanizmih za uravnavo medčloveških razmerij, kakor jih razlaga francosko-ameriški antropolog in filozof René Girard.[2] V kriznih časih, ko nakopičeni problemi z drsenjem v vsesplošen kaos ogrožajo obstoj določene družbe, se sproži arhaičen rešilni pojav, ki ga Girard imenuje mehanizem grešnega kozla. Naključno izbrana žrtev je določena, da prevzame nase vso krivdo za krizo, kar skupnosti prinese pomiritev. Zaradi fenomena grešnega kozla, ki se kot rdeča nit vleče skozi vso zgodovino človeštva, skupnosti ne izginjajo v vrtincih nasilja. Za preseganje družbene krize so nujne žrtve.
Mehanizem grešnega kozla deluje, dokler so preganjalci prepričani, da imajo prav, da je izbrana žrtev resnično kriva. Kolikor manj je to prepričanje racionalno, tem trdnejše je. Do spretnega žrtvovanja nedolžnih ljudi lahko pride, če imajo manipulatorji na voljo množice, ki so pripravljene verjeti v grešnega kozla. Celotne družbe se lahko ujamejo v ječo svojih lastnih utvar o žrtvi.
Demonizacija žrtev je štartna točka vseh lovov na čarovnice, genocidov in totalitarnih regresij, trpljenje grešnih kozlov pa krvavi davek na arhaične pomiritvene strategije.
Evangeliji: Žrtev je nedolžna
Novo paradigmo reševanja problemov so nam prinesli evangeliji z veselo novico, da je žrtev vendar nedolžna. S tem je razdrta gonilna moč preganjanja. Prepoznavamo mehanizme »grešnega kozla«, in ko jih prepoznamo, ne morejo več delovati. Človek ni več ujetnik slepih sil, ki izbirajo nedolžne ljudi, projicirajo vanje vso svojo nesrečo in si s sproščanjem nasilja nad njimi zagotavljajo preživetje. Evangeliji postavljajo človeka v nov odnos do bližnjega.
Modrost in srce, da ne bo nasilja
Razliko med arhaično in novo kulturo Girard ponazori ob svetopisemski zgodbi o Salomonovi sodbi. Dve ženski sta se sprli, katera je otrokova mati, in vsaka je trdila, da je otrok njen. Salomon je rekel: »Prinesite mi meč!« Ko so prinesli pred kralja meč, je kralj rekel: »Presekajte živega otroka na dvoje in dajte polovico eni, polovico pa drugi!« (1 Kr 3,25–26) Prva ženska je sodbo sprejela, druga pa jo je odklonila in se je svojemu otroku raje odpovedala, samo da bi ga rešila. »Kralju je rekla – kajti zaradi sina se ji je trgalo srce: »O, moj gospod, dajte njej živega otročička in nikar ga ne umorite!« Druga pa je rekla: »Ne bo ne moj ne tvoj, presekajte ga!« (1 Kr 3,27)
»Arhaična« žena nasilje premaguje z nasiljem. »Nova žena« se nasilju izogne s sprejetjem žrtve nase. Razdalja med njima, med žrtvovanjem drugega za mene in žrtvovanjem sebe za drugega, je neskončna, piše Girard.
[1] Ta odlični izraz za našo dvojno ogroženost je v Slovenskem času št. 121 zapisal ddr. Igor Grdina.
[2] René Girard: Grešni kozel, Ljubljana, Teološka fakulteta, 2011.
