Nedvomno se je moč strinjati, da je šestdeset let domala neprestanega vojskovanja pustilo močne odtise na obrazu izraelske države in izraelske družbe. Pot, ki sta jo slednji ubrali in jo bili prisiljeni ubrati leta 1948, je vojno za veliko Izraelcev in zlasti za veliko izraelskih vojakov že zdavnaj spremenila v drogo. Kar je pojav, ki ga na precej nedodelan način, a vendarle sugestivno tematizira zmagovalni film letošnjih oskarjev.
Po sledeh Juda Makabejca
Tak razvoj z ozirom na potek judovske zgodovine ni bil samoumeven. Vendar je grozljiva izkušnja v Auschwitzu poosebljenega holokavsta postavila pod vprašaj marsikateri aksiom preteklosti izvoljenega ljudstva. Ko je – pač pod močnim vtisom še nedavno delujočih plinskih celic – slednje dobilo svojo državo v Palestini, se je bilo odločeno za njen obstoj boriti na drugačen način, kot so se praktično vse od časov Juda Makabejca in samomorilskih herojev z Masade bojevali Judje preteklih stoletij. Tem bolj, ker je kaj kmalu postalo jasno, da tako imenovana mednarodna skupnost, s katere blagoslovom je država Izrael nastala, isti državi kajpak ni sposobna zagotoviti obstoja sredi sovražnih arabskih sosed, kot pravzaprav prej in pozneje ni bila sposobna zagotoviti še marsičesa drugega.
V petindvajsetih naslednjih letih je sledila vrsta vojn, ko je bila vsaj spočetka ohranitev države tu in tam tudi na nitki. Še pozneje je Izrael velikokrat posegal po taktiki “preventivne” vojne, kjer je bil pa – vsaj v Libanonu – precej manj uspešen. Vse dogajanje je seveda sčasoma privedlo k vedno večji militariziranosti celotne družbe in k prevladi surove vojaške miselnosti. Ob hkratnem ohranjanju demokratičnih struktur navznoter so postala divjaštva, ki so v demokratičnih okoljih milo rečeno neobičajna, nekaj vsakdanjega. Žalostno spričevalo za pravkar zapisano trditev sta predvsem obe večji vojaški operaciji iz zadnjih petih let, libanonska leta 2006 in tista v Gazi konec leta 2008.
Tega pa niso storili, ker bi jim bili mar ubogi
Ob brutalnem obračunu s posadko ladje MV Mavi Marmara torej noben razumen človek ne more kakor koli opravičevati nesorazmerne uporabe sile in omalovaževati žrtev. Pri tem ni pomembno, kako natančno se je napad začel in ali je bilo žrtev devet, šestnajst ali morda celo več. Ta izraelski izbruh namreč ni osamljen primer in se vključuje v kontekst opisane vse večje prevlade vojaške logike v izraelski javnosti, kar je lahko razumljivo, a ni zato nič manj zaskrbljujoče. Tista točka, na kateri se kopja lahko lomijo in se nedvomno bodo lomila, je vprašanje, kako ocenjevati akcijo, ki je izzvala poseg izraelske vojske. Je šlo res zgolj za nesebično humanitarno operacijo v prid v nemogoče razmere od sveta odrezane Gaze ujetega palestinskega življa?
Glede na podatke, ki so nam na razpolago, si drznem v zadevo podvomiti. Ne gre navsezadnje pozabiti, da so organizatorji male, v Gazo namenjene flote, zavrnili izraelsko ponudbo, da bi deset tisoč ton humanitarne pomoči odložili v izraelskem pristanišču Ašdod in jo nato po kopnem prepeljali v Gazo. Najmanj, kar lahko človek ob tem reče, je, da je šlo človekoljubom iz flote v prvi vrsti za politični ekshibicionizem.
Kunderovska scena
Zahodnjaškega humanitarnega nastopaštva ni nihče bolje karikiral kot Milan Kundera v svoji Neskončni lahkosti bivanja. Prav na čredo Zahodnjakov ob vietnamsko-kamboški meji sem se spomnil, ko sem prebiral o smetani, zbrani ob ognjišču operacije Free Gaza. Odličnemu piscu kriminalk Henningu Mankllu seveda ne podtikam, da ga ne boli srce zaradi nepopisnega trpljenja prebivalstva v nesrečni enklavi. Ob nemških radikalnih levičarjih, ki imajo z obstojem Izraela od nekdaj težave, sem že nekoliko bolj skeptičen. Predvsem pa se je velikokrat izkazalo, da so zahodni pravičniki vseh vrst v svojih prizadevanjih za boljši svet presneto nekritični pri izbiri zaveznikov. Postavimo se na stališče, da je Izrael v zgodbi o Gazi zares “temna stran” brez olajšav in ostanka. Je potemtakem v boju zoper njegovo početje smiselno mobilizirati vsako, še tako sumljivo silo? Sam menim, da ne. A kaže, da so zahodni pravičniki z ladjevja za boljši svet naredili prav to. Hkrati so zavestno v celoti ignorirali dejstvo, da bi imel od njihovega ekshibicionizma, če bi se po naključju končal kaj manj tragično, koristi v prvi vrsti in daleč pred palestinskim ljudstvom Hamas, ki ga ne glede na vse simpatije do Palestincev ni mogoče šteti za pozitivno gibanje. Po mojem mnenju gre pri njem za skupino nihilističnih preračunljivcev, ki vešče izkoriščajo obupni položaj ljudi v Gazi, za kar jim pride – kot sestrskemu gibanju Hezbolah – prav tudi selektivno igranje s socialnimi storitvami in s humanitarno pomočjo.
Intimna sovražnika
Kot mnogokrat v podobnih položajih je paradoks kajpak v tem, da z vojaško logiko vse bolj obsedeni segmenti izraelske družbe, naravnost potrebujejo Hamas, kot slednji potrebuje izraelsko zaporo in stalni pritisk, da se po eni strani legitimira pred vojaškim demokracijam izrazito nenaklonjeno demokratično svetovno javnostjo in po drugi strani z verskimi in osvobodilnimi parolami zakamuflira nihilistično naravo svoje oblasti pred svojimi podaniki. Gotovo brezizhodnost položaja dobro misleče ljudi po vsem svetu spravlja v obup. Ampak vprašanje je, ali lahko – velikokrat ekshibicionistična – nekritična podpora enemu od obeh intimnih sovražnikov zares spremeni stvari na bolje. Nazadnje se je v Zimbabveju (in prej še marsikje) pokazalo, da zna biti osvobajanje od osvoboditeljev precej daljši proces kot osvoboditev sama. Če nič drugega, je humanitarni ekshibicionizem lahko precej draga igra.
Foto: SXC
