Oko za oko

Zločinsko nasilje in maščevanje med ljudmi je verjetno tako staro, kot človeštvo samo. Vsakdo, ki doživi neko krivico, si bo prizadeval to krivico odpraviti ali si zagotoviti zadoščenje pri povzročitelju. Povzročitelj lahko to uvidi in prizna, lahko pa tudi ne. Zato so ljudje v vseh kulturah in verah poskušali izdelati pravila, ki bi naj uravnavala medsebojno življenje. To je bilo nujno potrebno, saj obstaja vedno velika verjetnost, da bodo povračilni ukrepi hujši od prvotnega dejanja. Tako je nastal znani rek po Mojzesu iz stare zaveze: »Oko za oko, zob za zob«. S tem je bilo rečeno, da povračilni ukrepi ne smejo biti hujši kot prvotno zlo dejanje. Torej, za izgubo enega očesa, ne smemo nasprotniku iztakniti dva, ampak samo enega. Za en zob, se ne sme izbiti vsa čeljust.

Te zadeve, ki zgledajo v medsebojnih človeških odnosih pregledne in enostavne, postanejo zelo zapletene in težko rešljive, ko gre za velike konflikte med narodi in državami. Pri takšnih konfliktih pogosto sprte strani iščejo opravičila za svoje dejanje tudi v utemeljitvah, ki ne odgovarjajo resnici, pa  tudi v zgodovinskih dogodkih, ki ležijo že daleč nazaj in nimajo z realno situacijo nič skupnega.

Trenutno je svet zaposlen z dvema takšnima slučajema: vojno v Ukrajini in izredno napetim položajem v Izraelu. To sta dva problema, ki se pa med seboj zelo razlikujeta. Vojna v Ukrajini spada v tisto skupino, v kateri je problem zelo jasen in se ga da enostavno pojasniti. Suverena država Ruska federacija si je v sosednji državi, s katero ima mednarodno priznano državno mejo, leta 2014 protipravno prisvojila del ozemlja in leta 2022 vojaško napadla celotno državo. Če ne upoštevamo rusko propagando, s katero želi svojo agresijo upravičiti, je to jasen akt sovražnosti proti sosednji državi, saj Ruska federacija tudi ni nikoli pri OZN prijavila kakšnih problemov z Ukrajino, za katere bi iskala rešitev z mednarodno pomočjo in s pogajanji. Zato je demokratični, svobodni del zahoda odločno podprl Ukrajino v vojni proti močnejšemu agresorju.

Ravno v tej vojni je postala očitna razlika med Rusijo in tistim delom sveta, ki Ukrajino brezpogojno podpira. Namreč ocena te vojne v Rusiji sami je podvržena Putinovemu narativu, o obrambi velike Rusije pred grozečim zahodom z Natom in ZDA na čelu, za katere je Ukrajina le odskočna deska. Kritika ni dovoljena in je tudi kazniva. Kritični Rusi se lahko oglašajo le iz eksila. Popolnoma drugače je na svobodnem zahodu. Tu lahko nekaznovano in popolnoma svobodno ljudje izražajo svoje mnenje, tudi prijazno do Putina in nasprotujoče uradni politiki držav, podpornic Ukrajine.

Popolnoma drugačen značaj pa ima izraelsko-palestinski problem. Mnogi po krivici iz nepoznavanja faktov obtožujejo danes Izrael kot agresor, celo kot apartheid in kot sovražnika Palestincev, katerega je potrebno uničiti. Zato je moj namen v tem prispevku mnoge napačne trditve postaviti na pravo mesto.

Začetki priseljevanja

Priseljevanje Judov v Izrael se je zgodilo v petih valovih in sega nazaj v osemdeseta leta 19. stoletja. Med leti 1882 do 1903 se je priselilo okoli 25.000 izseljencev iz južne Rusije in Romunije. Palestina je bila takrat zelo redko naseljena in gospodarsko zelo zaostala. Drugi val je sledil od 1904 do 1914. Ta val je obsegal okoli 40.000 Judov iz Rusije. Boljševistična revolucija je povzročila tretji val beguncev med 1919 in 1923. Okoli 35.000 priseljencev je prišlo iz Rusije, oziroma Sovjetske zveze in deloma iz Poljske. Od leta 1924 do 1931 se je število priseljencev povečalo na 80.000. Največ jih je priselilo iz Sovjetske zveze zaradi novega režima, mnogo pa tudi iz Poljske, ker so se tam počutili zapostavljeni. Pa tudi v Izraelu se je na ozemlju priseljencev razvila infrastruktura in kvaliteta življenja se je izboljšala. Največji val priseljencev je dosegel Izrael med letoma 1932 in 1939. Zaradi nacističnega nasilja nad Judi v Nemčiji se je izselilo okoli 200.000 Judov, v letih od 1939 do 1945 pa še 70.000. Leta 1930 so se priselili tudi Judje iz Iraka in Jemena. Zanimivo je, da so se, verjetno zaradi izboljšane infrastrukture, pričeli v Palestino priseljevati udi Arabci iz sosednjih področij. Do tega časa ne moremo govoriti o izrinjanju domačega prebivalstva in preganjanju Palestincev, četudi je že leta 1920 prišlo do posameznih nemirov zaradi delitve zemlje. Tako je pred ustanovitvijo izraelske države bilo na tem področju okoli 600.000 Judov in 400.000 Palestincev.

Posebno po koncu vojne, ko so bila osvobojena koncentracijska taborišča in so se preživeli Judje, ki so želeli v Palestino, ki je bila takrat še pod angleško upravo, znašli zopet za bodečo žico angleškega zbirnega taborišča na Cipru, je razumljivo, da je bila želja Judov po lastni državi, kjer bi lahko nemoteno živeli, zelo močna.

Tako je novembra 1947 nastal pri OZN delitveni načrt Palestinskega ozemlja na judovsko in arabsko državo. Temu je sledila uradna proglasitev države Izrael 14. maja 1948. Temu je sledila nepremišljena poteza okoliških arabskih držav, ki zaznamuje dogajanja v Palestini do danes. Namreč, Libija, Sirija, Jordanija, Egipt, Irak in Libanon so naredile Palestincem medvedjo uslugo. Že dan po razglasitvi države Izrael so ga družno napadle. Ta, tako zvana palestinska vojna, je trajala eno leto. Vsaka stran je imela po 6.000 žrtev. Kot vemo, ja Izrael slavil kolosalno zmago in osvojil poleg vse Palestine še Sinaj. Izrael je osvojil 40 % arabskega ozemlja. 24. februarja 1949 je sklenil Egipt z Izraelom mir, Libanon je nekaj pozneje storil isto. Le za Palestince se nihče ni več brigal, posebno ne za neko pametno ozemeljsko rešitev. Razumljivo je, da so po tej zmagoviti vojni vedno preganjanim Judom zrasla krila. Naenkrat so bili nepremagljivi. Kot zmagovalci so pokazali malo razumevanja za 800.000 Arabcev, ki so izgubili svojo domovino. Nekateri Izraelski intelektualci celo danes gledajo kritično na takratno absolutno zmago, ker je zmanjšala pripravljenost Izraela, da bi z večjo intenzivnostjo iskal rešitev za nastalo situacijo. Kljub temu pa ne moremo Izraelu očitati, da ni pokazal dobre volje. Ko so se Palestinci razšli na vse vetrove – največ, 450.000, jih je ostalo v Gazi, 70.000 jih je šlo v Transjordanijo, 75.000 v Sirijo, 100.000 v Libanon, nekaj pa tudi v Irak in Egipt – jih je 150.000 ostalo v Izraelu in so prejeli izraelske potne liste. Iz tega je do danes naraslo število na 1,4 milijona tako imenovanih izraelskih Arabcev.

Je tako postal Izrael okupator?

O tem se razdvajajo mnenja po svetu in tudi ravno te dni se ta očitek pogosto sliši, tudi v Ljubljani. Jaz se odločno pridružujem tistim, ki to tezo zavračajo. Napad arabskih držav 15. maja 1948 na Izrael, je imel samo en cilj: uničiti Izrael in Jude pregnati. To bi bil drugi holokavst. Da so se napadalci všteli, je njihov problem. Seveda pa je ta sramotna kapitulacija pred Izraelom segla Arabcem do genov. Tako so se s svojimi maščevalnimi napadi na izraelsko državo diskvalificirali kot zanesljivi pogajalci, ki bi lahko našli z Izraelom neko rešitev za obstoj dveh držav. Iz te prve ogrožajoče izkušnje je postalo tudi Izraelcem jasno, da je za njihov obstoj življenskega pomena stalna vojaška pripravljenost. Marsikateri obiskovalec, ki obišče Jeruzalem, se čudi sproščenemu življenju na cestah in na plaži, saj je Izrael v stalni vojni s Palestinci. Ampak to sproščeno življenje je znak zaupanja v svojo vojsko. Če je obravnavanje Palestincev s strani Izraela, tako kot ga vidijo Palestinci sami, krivično ali ne, mi težko presojamo. Nedvomno so Palestinci v podrejenem položaju. Če pa pogledamo podrobneje vse spopade med Izraelci in Palestinci, ugotovimo, da je pri vseh incidentih Izrael tisti, ki se mora braniti.

Leta 1959 je Jassir Arafat ustanovil gverilsko organizacijo FATAH, ki si je zadala nalogo uničiti Izrael. Leta 1993 je FATAH po dogovoru v Oslu sicer priznala Izrael, a bombni napadi na Izrael so se nadaljevali in leta 2011 se je celo povezala s Hamasom. Fatah je v PLO najmočnejša frakcija, a sestaviti vlade jim ni uspelo.

5. oktobra 1967 je izbruhnila šestdnevna vojna Izraela s Sirijo, Egiptom in Jordanijo, ker je Egipt izsili odhod modrih čelad in je blokiral morsko pot do pristanišča Tirana. Izrael je ponudil mir v zameno za priznanje države Izrael.

6. oktobra 1973 sta sosedni državi Egipt in Sirija napadli Izrael. Izrael je napade odbil.

7. septembra 1978 je Egipt v Camp Davidu priznal Izrael.

Leta 1989 je bila edina vojna, ki jo je pričel Izrael proti Libanonu, ker je od tam Hamas napadal Izrael, da je Izrael lahko ustvaril varnostno cono. Leta 2000 je Izrael zapustil Libanon.

8. 12. 1987 je izbruhnila Intifada, ki je trajala do 1991.

Po letu 1993 se situacija po razgovorih v Oslu pričela umirjati, PLO je izrazil željo po lastni državi. Arafat, Peres in Rabin so prejeli celo Nobelovo nagrado za mir. Popustljivost Rabina je šla celo ekstremistom v Izraelu predaleč in so leta 1995 na njega izvedli atentat s smrtnim izidom.

Namesto ustanovitve države je leta 2000 izbruhnila druga Intifada, ki je trajala do leta 2005.

Leta 2006 je zopet izbruhnila vojna z Libanonom zaradi stalnih napadov Hezbolaha.

8. julija 2014 je Izrael izvedel ponovno vojaško operacijo zaradi napada Hamasa. 26. julija sklenjeno premirje je prekinil Hamas 7. oktobra 2023, posledično je bilo 1200 umorjenih Izraelcev.

Torej je bil napad Hamasa 7. oktobra na Izrael sicer zadnji v verigi stalnih napadov. Poleg teh izstopajočih napadov ne smemo pozabiti na skoraj dnevne napade z raketami na Izrael. Še po tem zadnjem, najbolj brutalnem napadu, in po ostri reakciji Izraela, še vedno letijo rakete Hamasa nepretrgano na Izrael.

Ta zadnji napad, ki je zahteval številne žrtve, tudi način, kako je bil izveden, pove vse o namenih palestinskih terorističnih organizacijah. Na vprašanje, kako je bil tako obsežen napad ob najboljši vojaški sili na Bližnjem vzhodu sploh mogoč, bo morala odgovoriti izraelska vlada sama. Razprtije po zadnjih volitvah so gotovo slabile obrambno moč v tej smeri, da je upadla visoka pozornost na stalno pretečo nevarnost s strani Hamasa. To je verjetno opazil tudi Hamas sam in izkoristil to okno, ki se mu je odprlo.

Pri vsem zapletu je najbolj zaskrbljujoče to, kako svetovna javnost, posebno določen tisk in drugi mediji, obravnava dogajanja. Ravno iz tega razloga sem poskušal tukaj navesti čim več dejstev, da bo vsak bralec lahko sam presodil, kdo je tukaj storilec in krivec za vse, kar bo temu sledilo. Verjetno so zopet aktivni takšni zavezniki Palestincev, ki so jim že leta 1948 »priskočili na pomoč« in jim prinesli le veliko nesrečo. Od takrat pa do danes so se seveda razmere moči in vpliva na Bližnjem vzhodu znatno spremenile. Na eni strani Izrael, ki se bori za svoj obstoj, in njegovi zanesljivi zavezniki ZDA in Evropa, na drugi pa Rusija in Iran v Siriji, Libanon, ki je iranski protektorat, in Gaza, ki je iransko oporišče.

Ko se je zgodil 7. oktober, sem na X (tweeter) zapisal: »Sedaj je dobil Izrael priložnost, da se reši za vselej Hamasa«. Ne vem koliko imam somišljenikov. Slišal sem že glasove evropskih novinarjev gotovih smeri, ki vidijo v preostri reakciji proti terorju Hamasa nevarnost za demokracijo, češ s tem se pogojuje dvig pomena avtoritarnih vlad. Mnogi pač zamenjajo odločnost s totalitarizmom. Sedaj bi moralo biti vsakemu jasno, kam pelje nekontroliran priliv migrantov iz problematičnih področij: Problemi njihovih dežel pridejo z njimi. Tako nam danes vračajo gostoljubje in nudenje političnega zavetja s kamenjem in molotovkami na policiste. In tisti, ki me boste sedaj napadli, da sem rasist in širim fobijo, naj si vzamejo za vzgled Izrael, ki nudi streho vsem rasam sveta in ki predstavlja Noetovo barko človeštva. Zato ne bomo dovolili, da se potopi.