O virantovanju in virantovalcih

jansa_virantPo dolgem času sem spet skočil na twitter. Daljša odsotnost mi je omogočila, da sem lahko bolje in z večje distance opazoval nekatere diskurzivne trende. Liki in metafore, ki naseljujejo besedno pokrajino naše levice, so že skoraj dve desetletji bistveno nespremenjene, zato tu ni bilo pričakovati večjih sprememb. Pri desnici je nekoliko drugače: o izvirnosti njene retorike bi se dalo marsikaj reči, vsekakor pa je njen diskurz bolj dinamičen. Da bodo strici, tete in drugi bližnji sorodniki iz ozadja še vedno živi in zdravi, sem pričakoval (o njih bi lahko razpravljali skupaj z izvirnostjo, glede na to, da so se porodili v glavi ministra SD); presenetilo pa me je, da še vedno živahno skaklja okrog »virantovanje«. Glede na to, da se je porodilo iz trenutne politične situacije, sem mislil, da utegne sčasoma izginiti. Toda vse kaže, da bo še nekaj časa med nami. Čeprav nas že osnovna šola humorja uči, da dovtip, ki je smešen prvič, izgubi svojo ljubkost, ko je ponovljen stoprvič.

»Virantovanje« priča o marsičem. Na primer o novodobni, politično transverzalni slovenski navadi, da se kot molilne mlinčke do onemoglosti vrti posmehljive neologizme dvomljive zabavnosti. A priča – če se počasi premaknemo v resnejši register – tudi o globokih medsebojnih zamerah, ki jo je v slovenski desni sredini pustil brodolom druge Janševe vlade. Ker ga uporabljajo skoraj izključno tisti, ki jih je prizadel izstop DL iz vlade, služi kot signal, ki vedno znova opominja na notranjo razdeljenost slovenske desne sredine. Na porazno stanje dialoga med strankami, ki jo predstavljajo. Tu ne mislim le na težaven odnos med DL in pomladnimi strankami, temveč tudi na praske med pomladnimi strankami samimi. Še bolj žalostno je, da se večina – ne le strankarskih predstavnikov, temveč neodvisnih komentatorjev, ki so blizu tej politični opciji – raje gre skrivalnice, kdo je kriv za obstoječe stanje, namesto da bi ga v konstruktivnem dialogu poskušala preseči.

Poleg malenkostnih obračunavanj med strankami pa je tu še nek bolj temeljen problem. Gre za razkol med liberalnim in konservativnim krilom desne sredine, za katera se zdi, da nikakor ne znata priti skupaj. Situacija je pravzaprav paradoksalna: čeprav je konvergenca liberalnih in konservativnih senzibilnosti ena od značilnosti intelektualnega razvoja zadnjih let (predvsem med predstavniki mlajše generacije: spomnimo na heterogeno skupino okoli zbornika Evropska Slovenija), se zdi, da se ta konvergenca ne more in ne more preslikati na polje volilnega konsenza. Kljub padcu podpore Državljanski listi nič ne kaže, da se bo shizma med konservativnejšim in liberalnejšim delom volilnega telesa kaj kmalu zakrpala.

V demokraciji je politika predvsem ustvarjanje družbenih koalicij okoli skupnega programa. Slovenska desna sredina je bila pri tem uspešna le enkrat. (Demosa ne štejem za koalicijo desne sredine, saj so v njem, tako kot v vseh podobnih koalicijah v Srednji Evropi, pomembno vlogo odigrali pripadniki liberalne in socialdemokratske levice, ki so se kasneje, v skladu z logiko sodobne politične diferenciacije, ki prevladuje v Evropi, umestili na levico – iz katere so navsezadnje idejno tudi izhajali.) Njen tedanji uspeh – za katerega sta bila zaslužna predvsem relativna zmagovalka volitev in njen predsednik – je dobršni meri izviral iz dejstva, da je znala konservativno in liberalno kritiko obstoječega stanja povezati v skupen, koherenten program, ki ga je nato, kljub mnogim čerem, tudi dokaj uspešno izvajala.

Dejstvo je, da se je ta strateška os od tedaj skrhala. Iz takšnih ali drugačnih razlogov (morda bom v prihodnje pojasnil svoje poglede nanje) je velik del konservativno-liberalnega in sredinskega volilnega telesa med letoma 2008 in 2011 izgubil zaupanje v SDS. V njem ni več videl svoje predstavnice. Posledica tega – in predvsem tega! – je bila ustanovitev DLGV. Neka skupina je pač videla politično praznino in jo zapolnila. Vse obtožbe o izdajstvu ne morejo zakriti tega preprostega dejstva, ki je posledica osnovne logike demokratičnega političnega procesa.

Medtem se je Virantova stranka, po pričakovanjih, znašla na repu javnomnenjskih anket (nekje v bližini odstotka, ki ga je zadnjem letu svojega parlamentarnega obstoja zasedal Zares), a glej: nič pa ne kaže, da bi stranka, ki ji je, objektivno gledano, nazorsko najbližja, SDS, od tega kaj profitirala. Očitno žaljenje in osebna diskreditacija nekdanjih zaveznikov ni prava strategija za pritegovanje njihovih (bivših) volivcev. Kvečjemu bo to še poglobilo osebne zamere med desnosredinskimi strankami in po nepotrebnem zrušilo še zadnje mostove, ki DL povezujejo s strankami, ki so ji programsko najbližje.

Strategija bi morala biti drugačna. Stranka SDS bi morala resno, temeljito in samokritično razmisliti o razlogih, ki so pripeljali – ne včeraj, tudi ne predvčerajšnjim, temveč v zadnjih petih letih – do postopne odtujitve sredinskega, konservativno-liberalnega volilnega telesa. Gotovo je res, da so dejavniki, ki so vplivali na ta razvoj, v določeni meri izven njenega dosega. A prepričan sem, da bi se našel tudi kakšen, ki izvira izključno iz ravnanja stranke, njene retorike, njenih politik, njenih prioritet; iz dejavnikov, torej, o katerih ima to prednost, da odloča izključno sama.

Stvar je v resnici dokaj preprosta. Dokler bo med pomembnimi (in številčno nezanemarljivimi) segmenti slovenske družbe ostajalo zakoreninjeno prepričanje, da reformistična sredina – to, čemur v Italiji in v Skandinaviji pravijo »zmerno volilno telo« – pri nas nima pravega predstavnika, bo vsaka, še tako besna, kritika »virantovanja« bob ob steno. Dokler največja pomladna stranka ne bo dejansko artikulirala verodostojnega zastopništva, s katerim se bo lahko interesno in čustveno identificiralo tudi to telo (in poudarjam, da ne bom napačno razumljen: tudi to telo, se pravi, ne zgolj to telo, kot pri DLGV), se bodo njegovi volivci vedno znova oprijeli katerekoli bilke, ki jim bo na voljo. Virantova ponudba v primerjavi z novo frfotajočimi metulji raznih gospodarsko-liberalnih strank niti ni bila tako zelo neverodostojna; čeprav je bilo jasno, da bo, iztrgana iz svoje »naravne« umeščenosti v polje desnosredinskega reformizma, obsojena na sedanje vegetiranje. A na vegetiranje, čeprav z višjo podporo, so – če ne bodo temeljito spremenili svoje strategije – obsojeni tudi njeni desni kritiki.

Foto: Reporter