Kako so smešne vihrajoče zastave, ki poveličujejo komunizem, saj so prazne. Obenem pa nosilce tega dogajanja prav domišljava miselnost pravičnega zmagoslavja vodi v propad. Tako duše, ki je že itak otemnela, kakor telesa, ki bo razpadlo in razpadalo!
Nesporno je zlo po Jezusovi zmagi obsojeno na poraz. V pesmi slednici, ki se bere v liturgiji Cerkve na velikonočno nedeljo pred evangelijem, stoji: »Smrt in življenje sta se borila v prečudnem dvobôju: Gospod življenja je umrl, zdaj kraljuje živ.« Dinamika boja med smrtjo in življenjem je prav fantastična. Iz smrti tolikokrat vzklije življenje, medtem ko je življenje tolikokrat prinašalec propada, praznine in niča, bede in laži. Prav v torek, 8. maja letos, je v Cerkvi odmevala Jezusova beseda o Svetem Duhu, ki bo, ko pride, »prepričal svet o grehu, o pravičnosti in o sodbi; o grehu, ker vame ne verujejo; o pravičnosti, ker grem k Očetu in me ne boste več videli; o sodbi pa, ker je vladar tega sveta obsojen« (Jn 16,8-11). Iz zadnjega nauka je jasno razvidno, da »vladar tega sveta« sploh ni dominantna oseba, sploh ni voditelji in sploh ni zmagovalec. Pač pa je revež, ki je obsojen na poraz. Privid, ki sedaj vlada, je samo privid, kajti stvar se bo drastično spremenila. Zmagovalec je namreč obsojen, poraženec pa bo rehabilitiran. Saj to, da je poraženec, sploh ni pravi zorni kot, s katerim ga vrednotimo.
Dogajanje na slovenskem otoku ateizma
Nesporno je ta dinamika prisotna tudi na slovenskem ozemlju. V teh dneh, ki smo polni spominjanja na zmago nad okupatorjem, se bohoti zmagovalna opcija, ki hoče vladati. Opcija, ki ne prenese, da bi ne bila prva. Ki hoče biti na oblasti in drugim diktirati, kako naj gledajo, kako presojajo in vrednotijo. Je opcija, ki edina velja za zmagovalko preteklega obdobja, ki je zmagovita danes to želi ostati tudi v prihodnje.
Govorim o revolucionarnem sistemu, ki je pri nas istoveten z rdečo zvezdo, s komunizmom in s totalitarizmom. Naši arhitekti družbenega življenja, ki so to delali, so najbrž vedeli, zakaj so vselej preprečevali in onemogočali javno identificiranje komunizma s totalitarizmom. Zato pri nas komunizem ni javno in jasno enačen s totalitarnim družbenim redom.
Okrnjeno spominjanje
Prav zanimivo je, kako kratek in enostranski spomin imamo. Zmago nad fašizmom in nacizmom je res treba proslaviti; toda: Z odpravo starih krivic – kar sta slednja dva režima gotovo bila – smo ustvarili, povabili in ustoličili novo krivico. Stare krivice so zasedle nove krivice. Komunistični totalitaristični sistem, ki propagira enakost, bratstvo in svobodo, je ustvaril nove oblike razdeljenosti. Nastala je nova razdelitev družbe na razrede. Uveljavilo se je dirigirano mišljenje, od katerega se ne tolerira odmikov, se jih ne sprejema in se jih načrtno onemogoča. Tudi je znano, da so naši graditelji komunističnega sistema vse do 22. junija 1941, ko je Nemčija napadla Sovjetska zveza, vsaj posredno paktirali z nacisti, kasneje pa so pogosto sodelovali z okupatorjem, ker jim je to koristilo v boju za oblast.
Iz osvoboditve v novo zavojevanost
Zato praznovanje osvoboditve od zavojevanosti, ki ji je sledila nova zavojevanost, nima pravega smisla. Kako moremo imeti za osvoboditelje tiste, ki so nam vsilili novo zavojevanost, novo odvisnost, novo diktaturo. »Brezrazredno družbo«, razdeljeno na razrede, ki ljudi spoštuje le toliko, kolikor ji je pripaden. Družbo, ki spoštuje in ceni samo tiste, ki se ji dajo pokorno in ponižno voditi, ki ne ceni človekove svobode, ceni pa tiste, ki ji svojo svobodo žrtvujejo.
Nove krivice na prostoru starih
Ker si pri nas dediči komunizma, ki so pri nas dejansko izrinili fašizem in nacizem, lastijo zmago nad tema dvema, hkrati pa so sami zastrupili in naredili defektno družbeno življenje – ki samo iz sebe nima prihodnosti, saj je ideološko zaprto –, je takšno praznovanje zmage malce nerodno; obenem pa zmagovalna krivica, ki izrine drugo krivico, tudi nima razloga za praznovanje, saj je sama v sebi zla, pokvarjena in nezadostna v dobrem (to pa pomeni: tudi v njej je nekaj dobrega, vendar premalo, da bi bila upravičeno in utemeljeno sprejemljiva in v življenju človekovemu dostojanstvu primerno izvršljiva).
Deklarirana zmagovalnost
Končno pridemo do tega, da pri nas deklarirani zmagovalci nad fašizmom in nacizmom niso vedno zmagovalci. Še posebej, če jih presojamo z vidika krivičnega družbenega reda in lažnivega ideološkega sistema, ki so ju uvedli in vzdrževali. Takšna zmagovitost je kratkoročna, na dolgi rok oz. dokončno in nepreklicno pa je obsojena na poraz. Šteje pa to, kar bo obveljalo za dokončno.
Povabilo k resnici in odgovornosti
Ker je »vladar tega sveta obsojen«, ker so mu šteti dnevi, ker in če vlada z ropanjem, uboji in lažjo; ker so »krivični zmagovalci« oz. vladarji prav tako na poti oz. v pričakovanju izvršitve sodbe: iz tega sledi, da je tak »vladar« oz. so taki »zmagovalci« dejansko poraženci! In kar delajo ti, delajo to bolj iz obupa kakor iz veselja; bolj iz sovraštva kakor iz dobrohotnosti. Ne morejo namreč uiti poslednji besedi, ki jih bo sodila dokončno in jim dala mesto, ki jim pripada – razen, če se spreobrnejo in spokore, če bodo sprejeli resnico in odgovornost!
Pravi poraženci in zmagovalci
Kaj pomeni biti zmagoviti poraženec, če si nekaj časa – pri ljudeh – res zmagovalec, končno pa pristaneš in zaključiš v porazu! In to delajo nekateri, ki jim ni mar za čast, resnico in pravico. Bolje je biti navidezno »poražen zmagovalec«, to pomeni, da te imajo družbeni pogledi (ali tudi individualni) za poraženca, v resnici pa si čist, brezgrajen in transparenten pred dobro vestjo. Saj je konec takega in takšnega »poraženca« zmaga, ki več ne utone, ki je nič in ničesar več ne bo moglo spremeniti, zmanjšati ali razvrednotiti.
Zato so smešne vihrajoče zastave, ki poveličujejo komunizem, saj so prazne. Obenem pa nosilce tega dogajanja prav domišljava miselnost pravičnega zmagoslavja vodi v propad. Tako duše, ki je že itak otemnela, kakor telesa, ki bo razpadlo in razpadalo!
