Prenos vere v družini v luči VELIKEGA TEDNA

Bližajoči se veliki teden terja od nas resen premislek in pripravo.
Bližajoči se veliki teden terja od nas resen premislek in pripravo.

Bližajoči se veliki teden terja od nas resen premislek in pripravo. Marsikdo bi se s premislekom strinjal, a se vprašal zakaj priprava?  Ali ni sam veliki teden višek priprave na veliko noč? Ali ni bil ves postni čas priprava na praznik naše vere? Vse to je res. A veliki teden je pravzaprav velik didaktičen pripomoček, ki ga lahko družine izkoristijo za prenos največjih resnic naše vere. Četudi vsega ne bodo znali obrazložiti, četudi vsega ne moremo razumeti, velikokrat že sama prisotnost pri obredu nagovori. Zato imamo obrede v naših življenjih in zato so obredi velikega tedna nekaj posebnega. Seveda pa nas, kot vedno, lahko nebistveno oddalji od bistvenega.

Cvetna nedelja – Jezus trka na vrata družine …

Slovesni Jezusov prihod v Jeruzalem obeležujemo s cvetno nedeljo, na katero blagoslovimo zelenje. Že zaradi tega, pa tudi pasijona, ki ga beremo med mašo, je liturgija drugačna. Za razliko od ostalih postnih nedelj je maša bolj slovesna. Na tem mestu je modro ozavestiti, da gre za velike skrivnosti naše vere. Kristus, ki prihaja v Jeruzalem, kjer se bodo odvile največje skrivnosti, pravzaprav vstopa v naše domove, da bi le-te zaživele tam. Kot pravi papež (AL 318), Jezus trka na vrata, da bi vstopil. Jeruzalemčani so ga sprejeli z zelenjem in vzklikanjem. To simbolizira našo, velikokrat pretirano, navdušenost, ob zavedanju, da smo s tem, ko grešimo, tudi mi v tisti množici, ki bo vpila: »Križaj ga!« A ta dvojna razsežnost svetosti in grešnosti je vsakodnevna drama našega duhovnega boja, pri čemer je lepota cvetne nedelje v tem, da je bolj bistvena svetost, da je bolj pomembno, da Kristus vstopi v ta naš neodrešeni Jeruzalem. Iz njega se bo na Golgoto odpravil s križem naših grehov in težav …

Veliki četrtek – … da bi z njo obhajal evharistični obed …

.. še pred tem pa bo z nami obedoval. Veliki četrtek je najbolj znan po »zadnji večerji«. Ne morem povedati, kako neprimeren mi je ta izraz. »Zadnja« večerja ne izraža bistva večerje, ki jo je naš Odrešenik obhajal z dvanajsterimi. »Večerja usmiljenja« (saj je pri njej učencem umil noge), »Večerja ljubezni« (saj jim je s tem izkazal ljubezen do konca), »Večerja darovanja« (saj jim je dal svoje Telo in Kri), »Večerja odrešenjskega spomina« (saj je rekel, naj to učenci delajo v njegov spomin), ali preprosto Gospodova večerja, Kristusova večerja, večerja življenja. Vse to bi veliko bolj izražalo bistvo večerje, kot pa pridevnik »zadnja«, ki kaže samo in zgolj na to, da je Jezus takrat zadnjič jedel. Z učenci je sicer obhajal pashalno večerjo, torej večerjo, ki je bila in je za Jude ob prazniku pashe bistvena. Ne da bi se preveč spuščali v judovske običaje, se lahko od njih naučimo tega prenosa vere. Sestra Rebeka Kenda me je nekoč navdušila, da bi delček »evharistije« obhajali doma. Ponekod je to možno preko kruhkov, ki jih zlasti otroci, prejmejo pri maši velikega četrtka. A dovolj bo že, če bomo ozavestili, da je naše družinsko življenje, življenje usmiljenja, saj s tem ko odpuščamo, s tem ko sprejemamo drug drugega v tem kar smo, pravzaprav obhajamo »večerjo usmiljenja«. Kako lepo bi bilo, če bi bilo življenje ljubezni ozaveščeno na veliki četrtek. V mnogih družinah, to ni mogoče in prav je, da ozavestimo to tam, kjer to je možno. Bog je vstopil in vstopa v življenje družine in to lahko praznujemo na ta dan, da bo naša družina živela življenje spomina. Skratka Bog trka na vrata, da bi z nami obhajal evharistični obed, torej, da bi bil z nami, za nas, med nami …

Veliki petek – Zaveza, ki jo je Bog s človeštvom zapečatil na križu

V družbi, kjer je vse lepo, kjer ni staranja, ni umiranja, ni težav, v tej družbi govoriti o trpljenju ni lahko. Zato so toliko zelo pogumne družine, ki svoje otroke soočijo z realnostjo. Na drugi strani, so družine, ki otroke silijo v realnost, saj mnogi otroci zaradi razmer v katerih živijo prezgodaj odrastejo. Za oboje more biti križ znamenje Kristusove solidarnosti z nami. Na poti križa srečamo različne ljudi, v različnih situacijah. Naslednji citat tako rad uporabljam zato, ker sem ga izkusil na lastni koži in ker vem, da more biti zavedanje, da je Bog z nami v najtežjih trenutkih, pravzaprav najbolj odrešilna bilka našega življenja:

Bolečine in bojazni doživlja družina v povezanosti z Gospodovim križem in njegov objem omogoča, prenašati najhujše trenutke. V grenkih dnevih se poveže z zapuščenim Jezusom, kar lahko prepreči zlom družine. (AL 317)

Križ je tisto mesto, kjer zremo v neizmerno ljubezen Boga do nas. Zaveza, ki jo je Bog z nami zapečatil na križu, zaveza od katere ne odstopa. Dan velikega petka, more, ob vsej svoji žalosti, biti na nek način notranje vesel dan, saj že zremo proti odrešenju, saj nas ni strah, ker vemo, kaj temu dnevu sledi …

Velika sobota – dan groba

Vmes pa nas čaka poseben dan preizkušnje, dan »Božje tišine in odsotnosti«. V zadnjem času sem imel večkrat možnost opazovati starše, ki so svoje otroke pripeljali na pogreb oz. v vežico, kjer je ležalo truplo pokojnika. Občudoval sem njihov pogum, saj so svoje otroke soočili z resničnostjo, pred katero svet beži. Vsi radi bežimo pred resničnostjo, ki se ji reče odsotnost: odsotnost ljubezni v naših življenjih, odsotnost sprejetosti, predvsem pa odsotnost bližnjega in Bližnjega. V primeru odsotnosti bližnjega nas nagovarja že veliki petek, da se oklenemo križa. V primeru odsotnosti Bližnjega pa je nagovarjajoča velika sobota. Molitev ob Božjem grobu nas navaja, da bomo vztrajni tudi v težkih trenutkih, ko ne bomo čutili Božje prisotnosti. Umanjkanje le-te največkrat čutimo ravno pri izgubi ljubljenih. In zato sem omenil pogum staršev. Ker je tudi Božji grob dejstvo, ker je tudi tišina Boga v naših življenjih realnost. Tišina, da bi mogla Beseda še bolj v polnosti spregovoriti na dan vstajenja …