Velika noč, vera, upanje in ljubezen

Spomladi se prebuja in brsti vsa narava, kristjane pa nas v novo življenje dvigne On, ki se je rodil, trpel, umrl in vstal za nas, ki nas ob padcih znova dvigne, da z upanjem in ljubeznijo potujemo skozi življenje. In to je Vstajenje, je Velika noč! Aleluja!

Še tako vztrajnim preganjalcem kristjanov od Njegovih časov pa do današnjih dni ni uspelo z zemlje izbrisati Kristusove Cerkve, ki jo je po Njegovem naročilu, na trdne temelje resnice in ljubezni, postavil Njegov apostol sv. Peter. Cerkev je Luč, ki nam sveti na poti dobrega in slabega, skozi svetle in temne dni življenja vse do smrti.

Tisti, ki smo drgnili šolske klopi še pod ‘patronatom’ komunističnih ideologov – učiteljev vemo, da so nam že v osnovni šoli vtepali v glavo, da je vera zgolj izmišljotina, da Boga ni in da Jezus nikoli ni obstajal, kaj šele, da bi vstal od mrtvih. To je le mit »farjev«, so nam govorili in se norčevali.

Vendar so bili to še tisti časi, ko smo otroci bolj verjeli besedam staršev, kot učiteljem. Vsaj večina: to se je še posebno odražalo po vaseh in na podeželju. Otroci smo radi obiskovali verouk, kjer smo se učili in poslušali božjo besedo o Bogu in njegovem sinu Jezusu. Takrat je še večina staršev, ne oziraje na komunistično propagando, redno hodila k svetim mašam otroci pa k verouku, da smo prejeli vse cerkvene zakramente s katerimi smo odšli po svetu. Nekateri smo temu nauku ostali zvesti, drugi pa so začeli bolj verjeti v materialne dobrine in da je komunizem novi čas enakosti in blagostanja za vse narode in ljudi.

Ko smo odšli od doma in se razkropili po svetu in v šole ali na delo, so številni, zaradi življenjskih lagodnosti svojo vero zatajili in pristopili k marksističnemu nauku, ki ni imel moralnih zavor kaj šele duhovnih vrlin, brez katerih življenje postane pusto, zgolj hlastanje po tuzemskih dobrinah, ki kaj hitro izpuhtijo v nič. Saj so brez notranjega bogastva in ljubezni, ki nam daje spoštovanje in moralne vrednote do življenja samega. Ne glede na komunistične ponudbe in pritiske smo številni ostali zvesti cerkvi in vztrajali ter se opirali na resnico, ki je bila in je za nas edina in zveličavna.

Velika noč je čas ‘spovedi’. Temu pa naj sledijo veseli in blagoslovljeni prazniki, da bi na slovenskem namesto komunistične ideologije znova ‘vzbrstele’ vera, upanje in ljubezen, resnica in ljubezen do vseh ljudi na zemlji.