Zgoščen čas je. V soboto sem bil na dveh pietetnih prireditvah. V Ljubljani so se s povorko križev – predstavniki župnij so na Kongresni trg prinesli križe z imeni krajev in številom žrtev povojnih pobojev – spomnili govora maršala Tita, ko je pred sedemdesetimi leti z balkona Ljubljanske univerze napovedal morijo. Zvečer sem se v Crngrobu pri Škofji Loki udeležil pesniškega recitala ‘Pasijonke’, kjer so se mladi Ločani z branjem poezije in petjem žalostink na simboličen in spoštljiv način poklonili spominu na vse žrtve druge svetovne vojne in revolucije. Recital pod arkadami mogočne, tudi z umetnostno-zgodovinskega vidika pomembne romarske cerkve Marijinega oznanjenja, s pogledom na simbolno-razpadajočo bližnjo mežnarijo iz katere so iz Avstrije vrnjene vojne ujetnike zvezane vodili na bližnja morišča, me je pretresel in zabolel. (Več o pobojih: Alojzij Pavel Florjančič – Povojna grobišča v Crngrobu)
Med KT15 in KT16
Po recitalu, na katerem nam ni bilo do bučnih aplavzov, pač pa do dostojanstvenega premišljevanja, sem se pri domačinih pozanimal, kje so crngrobska množična grobišča, kjer so končali po vojni vrnjeni ujetniki. Tudi ženske, ki so jih še prav posebno skrbno zasuli s tonami materiala. Z roko so mi pokazali smer proti bližnji vasici Pevno in povedali, da že ob cesti, ki vodi v Škofjo Loko, stoji križ. Odpravil sem se tja, manj kot 100 m od zadnjih hiš v Crngrobu. Pomolil sem pred križem, malo pogledal naokoli in … se zgrozil.
Vrtača za križem je namreč prvo od petih grobišč*, v katerih ležijo posmrtni ostanki med 200 in 300 ljudi, jaz pa sem na letošnji tekmi Zimske lige v orientacijskem teku med točkama KT15 in KT16, ubral pot preko nje. V tekmovalni vnemi takrat križa nisem opazil. Pravzaprav sem že pred njim zavil v vrtačo. Nevede sem tacal po zakopanih truplih … Groza me je! Kolikokrat sem do sedaj kot orientacijski tekač že tekel preko trupel?
Karte za orientacijski tek so na papir perfektno izrisane podrobnosti na terenu. Na njih z olivno-zeleno barvo označujemo terene preko katerih je prepovedano teči, recimo privatna zemljišča okoli hiš. Da ne delamo škode in da ne motimo ljudi v njihovi zasebnosti. A na njih ni označenih mest, kjer so zakopani ljudje, kjer se iz pietetnih razlogov ne bi smelo teči. Pač pa bi se bilo potrebno ustaviti, zmoliti, pomeditirati, … skratka se zamisliti. Izdelovalci kart seveda takih mest ne poznajo, ker veliko lokacij pravzaprav niti ni poznanih ali pa so znane le poznavalcem. Ali bi bilo treba za slovenske razmere za orientacijske karte izumiti novo barvo za označevanje pietetnih območij, ki bi se jim tekači izognili, da ne bi tacali po truplih, kjer bi se na njih robovih lahko zaustavili, v mislih zmolili, se nekateri pokrižali?
Čas je …
… da pokopljemo vse mrtve. Čas je, da označimo vsa mesta pobojev in vsa grobišča. Na terenu in na kartah. Da nezavedno ne tacamo po pietetnih območjih. Čas je, da se zamolčano izjoče, čas je, da izjokano pride tudi v našo kolektivno zavest. Čas je, da nas močno zaboli, da se zamislimo.
Čas je, da začnemo proces, dolg proces odkritega in raziskovalnega bližanja resnici z vseh strani. Čas je, da se proces nadaljuje v odpuščanje, ki bo skozi sočutno v človeku počasi, počasi vodil do sprave, da – kot je rekel mladenič na Pasijonkah – “ob kaki novi priložnosti spet ne podivjamo, da zgodovinskim dejstvom dovolimo, da nas izučijo”.
*Vir: Lokacije prikritih vojnih grobišč (seznam, oznake na zemljevidu Slovenije – Geopedija)
Foto: Aleš Čerin
