V. Vasle, Reporter: Aksiom mrtvih Spomenke Hribar

Prolog. Nekateri menijo, da je ignoriranje pamfletov Spomenke Hribar najboljši način, da se je ne jemlje resno. A kot je že ona rekla –je teta iz ozadja, to ozadje pa ima številne privržence, ki s škornji tacajo po osamosvojitvi in po ostankih tistega, kar je sploh še demokratično. Hribarjeva pa to mirno gleda, je zraven. Je več kot simbol vsega, kar se nam dogaja.
Drama. Kmalu potem, ko je v času mojega direktorovanja na Radiu Slovenija skupinica programskih svetnikov – med katerimi je bila tudi Spomenka Hribar – protestno odstopila zaradi nekega nastopa Zmaga Jelinčiča v oddaji Piramida – sem v radijski avli srečal zakonca Hribar, ki sta čakala na intervju na prvem radijskem programu. Rokovanje in vprašanje, kaj pa vidva, in Hribarjeva pravi, da sta prišla na neki radijski pogovor, če bom seveda to dovolil.
Pripombo sem razumel kot žalitev, a Hribarjeva po moje nikdar ni imela občutka za pravo mero in tudi mojega vprašujočega in malo začudenega pogleda ni razumela! Ne samo da je vedno rada pretiravala, ampak zna tudi izvrstno sovražiti. In se sprenevedati. Je mimikrija svojega ne do konca doživetega odnosa do komunizma in razmerja s partijo, kar skuša nadomestiti na stara leta. V letu 2013 deluje smešno in v resnici pomilovanja vredno. Hribarjeva  je po novem izumiteljica aksioma o potrebi po novi ideologizaciji pomorjenih.
Kaj je z njeno čustveno inteligenco, ki so ji jo nekateri prepisovali še takrat, ko je nastopila s svojim spisom o Krivdi in grehu, v katerem je razmišljala o narodni spravi in poboju domobrancev? Je takrat resno mislila, kar je napisala? Danes se sprašujem, čemu je takrat to napisala, kakšno in čigavo spodbudo je dobila za tisto dejanje, ki je takrat veljalo celo za malo herojsko? Če je resno mislila, kar je napisala,  kako je lahko leta kasneje, natančneje trideset let pozneje napisala besedilo z naslovom Z domobransko prisego proti rdeči zvezdi? Besedilo, ki v je v bistvu oster napad na njen tekst Krivda in greh in obračun s Hribarjevo, kakršna je bila pred tridesetimi leti. V zadnjih nekaj letih se je dokazala kot izvrstna demagoginja, ki po potrebi (vseeno ali notranji ali zunanji) zaustavlja mračne sile desnice, pri čemer ne skriva že malo patološkega sovraštva do Janeza Janše. Zdaj je »začutila potrebo«, da bi zaustavljala domobrance in domobranstvo, torej tiste, ki so jih 98 odstotkov pomorili v Hudi Jami, Kočevskem rogu in po drugih številnih moriščih Slovenije.
Svojevrstno ideološko zombijevstvo. V resnici njeno zaustavljanje domobranstva s prstom kaže na sorodnike pomorjenih – njih je treba zaustaviti, da ne bodo delali neumestnih in nesprejemljivih proslav s prav takšnimi simboli. Hribarjeva bo o tem odločila. Po katerem navodilu? S kakšnimi nameni? Ona je teta iz ozadja nekakšnega dokončnega ideološkega obračuna z desnico, a tudi s svojo narodno spravo, ki jo je zdaj pospravila na smetišče in jo simbolično zažgala na grmadi sovraštva. Pri čemer ji koristijo vsa kvazispontana vseslovenska vstajniška gibanja, katerih del je tudi nekakšna njena socialna civilna družba.
Kaj je Hribarjevo tako zelo izzvalo, da v letu 2013 zaustavlja domobranstvo in brani rdečo zvezdo? Spet polemizira z domobransko prisego in njenimi apologeti, kot piše, nič pa ne reče o rdečih bakanalijah v Stožicah, kjer se je prepevalo hujskaške pesmi, in nič še o marsičem drugem, a o tem naprej. Piše o škofu Rožmanu, o njegovem pokopu v stolni cerkvi, o izdajalcih in podobnem. Vse to iz enega samega razloga: izvedela je, da je bila 30. junija letos v Šentjoštu spominska slovesnost, ki je, mimogrede, vsako leto kot spomin na umorjene v komunističnem nasilju, letos pa so k temu dodali še obletnico obiska škofa Rožmana v tem kraju. V zaustavljanju domobranstva v letu 2013 najbolj kriči zaradi dveh v domobranski uniformi prisotnih posameznikov, pri čemer se sprašuje, ali domobranske uniforme spadajo v pietetno spominjanje na mrtve! Prav toliko, Hribarjeva, kot rdeča zvezda na državne proslave, ki jo v nadaljevanju besedila z razmislekom o NOB in partizanskem boju proti okupatorju popolnoma rehabilitira kot sprejemljivi simbol. Ne glede na boljševistično, stalinistično in bolj »sodobno« zlorabo tega simbola v takratni Jugoslovanski ljudski armadi, zaradi katere je umrlo na milijone ljudi.
Spomenka Hribar bi po svoje v letu 2013 rada bila nekakšna Antigona vstajniškega gibanja, to je pokazala tudi na tribuni v Cankarjevem domu 31. januarja letos. In kasneje na Roški, kjer se je sprehajala skupaj s sodrugi iz Odbora za pravično in socialno družbo, v imenu katerega zdaj njen ud Jože Pirjevec dela stranko. Kakšno je to vseslovensko vstajniško gibanje, kakšna je njegova »spontanost«, je malodane jasno že skorajda vsakomur. Gre za načrtno spodbujeno in organizirano obliko v resnici zelo nasilnega prevrata, ki je imel generalko v Mariboru, ko je bilo treba odstraniti župana Kanglerja, da bi premierno nastopil v prestolnici kot upor ponižanih in razžaljenih. Ti so bili lahko samo zlorabljeni, krivda in greh Spomenke Hribar kot novodobne »matere revolucije spontanih vstaj« pa je prav v tem, da je celo akter tega vstajništva, ki mu pripisuje humane namene, čeprav jih nikdar ni imel. Namen je bil vreči vlado Janeza Janše in nič drugega. In to z veliko uličnega nasilja in sovražnosti, kar vstajniško gibanje približa Spomenki Hribar. Tudi ona sovraži JJ in desnico, mrtve domobrance in njihove potomce.
Spomenka Hribar veliko govori in piše, še več pa zamolči. Ona nima mnenja o obešanju lutk z obrazi živih ljudi pod mariborski most. Ona molči, ko udarne enote mariborskih vstajnikov nekaznovano hodijo od vrat do vrat in zastrašujejo mariborske svetnike, ki nočejo odstopiti. Ona molči, ko na ljubljanski premieri zastrašujoče in povedno sežigajo fotografije posameznikov, molči, ko enoumje, ki ga v takšni obliki vsaj trideset let ni bilo na javni RTV, preplavlja to hišo. Ona je molčala, ko so letele granitne kocke, kajti »vstaja je dala novo upanje, toda zdaj je treba stopiti korak naprej, artikulirati cilje, združevati različne skupine v smislu iskanja kompromisov, tkanja vezi za skupno dobro«, kot je januarja rekla na tribuni v CD.
Hribarjeva molči o Zoranu Jankoviću in o vsem, kar je povezano v zadnjih letih z njim. Ni je sram reči, da je Kučanov novi partijski adut iz slaščičarne Zvezda tudi njen, čeprav je še včeraj to bil Janković. Doktor Hribarjeva molči o malomarnem magisteriju predsednice slovenske vlade Bratuškove. Nič ni rekla o »etiki« demokratičnega parlamenta, v katerem sedi vsaj en uradno znani udbovski sodelavec Mitja Meršol. V zadevi Patria je lani zmogla samo to, da je Janšo obtožujoče in brez dokazov pozivala, naj pove, kje je denar, ona pa živi od privilegirane pokojnine, ko se je tako rekoč še pred abrahamom upokojila, verjetno zaradi revolucionarnih zaslug. Janšo obtožuje trgovanja z orožjem, s katero naj bi se okoristil, in ponavlja naučene mantre o zgodbi, za katero nikdar ni bilo – ne glede na debele književne pravljice – niti enega samega dokaza.
Več: Reporter