Ravnanje slovenskega protikomunističnega tabora med okupacijo in revolucijo v času 2. svetovne vojne je bilo vse kaj drugega kot »kolaboracija«.
Pred 70. obletnico konca druge svetovne vojne in zmage komunistične revolucije na Slovenskem je mogoče večkrat slišati in prebrati razočaranje nad dejstvom, da še vedno ležijo med nami ostanki desettisoče nepokopanih žrtev komunističnega nasilja iz tistega časa, pri čemer ni videti, da bi bilo te sramote v doglednem času konec. Očitno je bilo v zadnjih 25 letih demokracije na Slovenskem, ko je mogoče odkrito razpravljati o teh stvareh, nekaj narobe v pristopu sil, ki so naklonjene civilizirani ureditvi tega vprašanja in ki danes izražajo nezadovoljstvo nad aktualnim stanjem stvari. Temeljni razlog njihovega neuspeha je, da so se osredotočile na identifikacijo žrtev komunizma in postavitev grobov zanje, povsem pa so prezrle vračanje dobrega imena žrtvam. Če izvzamemo revijo Zaveza, koliko je bilo v zadnjih 25 letih člankov v slovenskih medijih, ki so pisali o domobranstvu v pozitivni luči? Ne bo veliko pretiravanje, če zapišemo, da bi jih lahko prešteli na prste ene roke. In to po vsej gnojnici, ki jo je komunistična propaganda izlila (in jo še zliva) na njihov račun! Dokler bodo te žrtve v očeh večine ljudi narodni izdajalci, tudi njihovega dostojnega pokopa ne bo. Aktualni predlog zakona o dostojnem pokopu (koga?) pomeni nadaljevanje dosedanjega napačnega pristopa, zato ne bo obrodil želenih sadov. Energijo, potrebno za prepričevanje strank komunističnega nasledstva, da podprejo tak zakon in ga s tem omogočijo izglasovati, bi bilo veliko bolj pametno uporabiti za vračanje časti in dobrega imena tistim, katerim predlagatelji zakona želijo dostojen pokop. Za to ni potrebno biti v vladi in imeti večino v parlamentu. Ko kritična masa slovenskega javnega mnenja ne bo več sprejemala laži in psovk, s katerimi je komunistom uspelo umazati dobro ime domobrancev, bo tudi dozorel čas, ko bodo vsi pobiti domobranci in druge žrtve komunizma dobili svoj grob. In če malo premislimo, kaj je več vredno: od živih priznano polnovredno mesto v vseslovenskem občestvu živih in mrtvih ali pa zapis nekaj najosnovnejših biografskih podatkov na kosu kamna ob večinskem sprejemanju zlagane podobe pokojnega, takšne, kakršno so naslikali njegovi sovražniki? Ne samo, da je prvo vredno več, je tudi, kot je zadnjih 25 let nazorno pokazalo, pogoj za uresničitev drugega; bližnjic tu ne more biti.
Domobrancem je torej treba vrniti čast in dobro ime, če želimo, da bo nekoč uresničena njihova pravica do groba. Pa je to sploh mogoče, se bo verjetno vprašal marsikdo, ki sicer ni privrženec postkomunistične levice in zagovornik prejšnjega režima, a goji neutemeljene predsodke do domobrancev. Je mogoče in ta zapis bo poskušal predstaviti nekaj dejstev ter razbiti nekaj negativnih stereotipov o domobranstvu.
»Sodelovanje z okupatorjem« ni isto kot »kolaboracija«
Osnovni očitek slovenski protirevoluciji, katere najpomembnejši vojaški izraz je bilo Slovensko domobranstvo (in njegove predhodnice vaške straže), je, da je »kolaborirala« oziroma »sodelovala z okupatorjem«, kar naj bi predstavljalo »narodno izdajstvo«. Če se mnogim ljudem na desni zdijo obtožbe o izdajstvu pretirane, pa soglašajo s (post)komunisti, da naj bi domobranci »kolaborirali« in da je njihovo »sodelovanje z okupatorjem« nekaj, kar domobrance omadežuje.
Pa je res tako? Za odgovor na to vprašanje je treba najprej opredeliti pojma »sodelovanje z okupatorjem« in »kolaboracija«. V nasprotju z mnenjem mnogih pojma ne pomenita eno in isto. »Sodelovanje z okupatorjem« je vsebinsko širši pojem, »kolaboracija« pa obsega le en njegov segment. Najprej je treba poudariti, da sodelovanje z okupatorjem ni nekaj vnaprej prepovedanega in nemoralnega, temveč je v določenem obsegu nujno za preživetje in kolikor toliko normalno življenje prebivalstva pod okupacijo. Namreč, tudi v času okupacije se življenje ne more ustaviti in prebivalstvo potrebuje vrsto javnih dobrin (javni red, pravno varnost, infrastrukturne storitve, zdravstvo, šolstvo, pokojnine, socialno podporo, oskrbo), ki jih zagotavlja oblast, v tem primeru pač okupatorska. Za zagotavljanje teh nujno potrebnih dobrin je določeno sodelovanje prebivalstva z okupatorjem nujno potrebno ter pravno in moralno dopustno. Ko ljudje vstopajo v te vrste sodelovanja z okupatorjem, tega ne počno zato, ker soglašajo z okupacijo ali ker imajo namen pomagati okupatorju, ampak zaradi zadovoljevanja lastnih eksistenčnih potreb. Že pojmovno beseda »sodelovanje« ne pomeni isto kot strinjanje, podpiranje ali pomaganje.
Obstaja pa tudi sodelovanje z okupatorjem, ki ni potrebno za (lažje) preživetje okupiranega prebivalstva, ampak je njegov cilj pomagati okupatorju pri doseganju njegovih vojaških in političnih ciljev. Le ta vrsta sodelovanja z okupatorjem je nečastna in le nanjo se nanaša pojem »kolaboracija«.
Samoobramba – vzrok za nastanek domobranstva
Ključno vprašanje v zvezi z domobranstvom je, ali je domobransko sodelovanje z okupatorji (tega, da so domobranci sodelovali z okupatorji, nihče ne zanika) ostalo v moralno in pravno dopustnih okvirjih ali pa jih je prestopilo in postalo to, čemur pravimo kolaboracija. Za odgovor na to vprašanje je treba vedeti, zakaj in kako je nastalo domobranstvo.
Po demokratičnih pravilih sme le demokratično izvoljena oblast zahtevati pokorščino od vsega prebivalstva, tega pogoja pa Komunistična partija (KPS) in njena Osvobodilna fronta (OF) nista izpolnjevali. Kljub temu so komunisti od vsega prebivalstva neupravičeno zahtevali, naj jih uboga in se žrtvuje zanje, ter uporabili silo proti tistim, ki se jim, z vso pravico, niso hoteli podrediti in podpirati njihovega partizanstva, pravilno prepoznavajoč v njem silo, ki se bori za uvedbo komunistične diktature pod krinko »boja proti okupatorju«. Ko je to nasilje postalo neznosno (partizani so v Ljubljanski pokrajini še pred nastankom vaških straž pobili več kot 900 civilistov), so se tisti, ki jih je to nasilje ogrožalo, sklenili organizirano braniti, kar pa je bilo mogoče le, če so jim okupacijske oblasti to dopustile (nobena oblast, še najmanj okupacijska, ne dopusti vojaškega organiziranja ljudi, nad katerim nima nadzora) in jih oskrbele z orožjem, ki ga napadeni protikomunisti sami niso imeli. Okupatorji so na koncu to tudi storili, a pod pogojem, da bodo imeli vrhovno poveljstvo nad protikomunističnimi samoobrambnimi enotami, od protikomunistov pa so zahtevali tudi izkazovanje lojalnosti, nemški okupatorji so celo zahtevali prisego zvestobe. Z vidika okupatorjev je to razumljivo, saj so želeli uporabiti protikomunistično samoobrambo za svoje cilje (protikomunistom niso dali orožja, ker bi jih ganil komunistični teror nad njimi), po drugi strani pa so se želeli zavarovati, da ne bi protikomunisti obrnili orožje proti njim, saj jim niso zaupali.
Poleg tega so komunisti iz oblastniških motivov in nepooblaščeno (brez odobritve pristojne oblasti) napadali okupatorje, čeprav niso bili zmožni zaščititi nedolžnega civilnega prebivalstva, nad katerim so se nato okupatorji znesli zaradi njihovih akcij. Še več, partizani tudi niso želeli zaščititi civilistov pred nasiljem okupatorjev, ker so imeli od tega nasilja korist, saj so ubežnike pred tem nasiljem rekrutirali v svojo vojsko. Med žrtvami okupatorskih represalij in kaznovalnih ukrepov za dejanja komunistov so se tako znašli tudi tisti, ki se s partizanstvom niso strinjali. Poleg samoobrambe pred komunističnim nasiljem so se z oblikovanjem samoobrambnih enot protikomunisti želeli izogniti tudi okupatorskemu nasilju, česar jim ni mogoče zameriti.
Domobranstvo oziroma še vaške straže kot njegove predhodnice je nastalo zaradi samoobrambe pred nasiljem komunistov kot tudi zaradi odvračanja okupatorskega nasilja, povzročenega od partizanov, oboje pa je bilo legitimno. Ti eksistenčni razlogi so bili ključni za nastanek domobranstva, šele pozneje in posredno se jim je pridružil prav tako legitimen politični protirevolucionarni cilj preprečitve vzpostavitve komunistične diktature po odhodu okupatorjev.
»Kolaboracije« slovenske protirevolucije ni bilo
Domobranstvo torej ni nastalo zaradi nudenja pomoči okupatorjem pri okupaciji Slovenije ali celo v svetovnem spopadu, zaradi ideološko pogojene solidarnosti s silami osi, kakor je bilo pri zahodnoevropskih kolaboracionistih, temveč zaradi (samo)obrambe pred nasiljem, neposredno zagrešenim in posredno povzročenim od komunistov in komunistično vodenih partizanov. Ker vzrok za nastanek in cilj domobranstva ni bil pomaganje okupatorjem, ampak olajšanje preživetja Slovencev, ravnanja domobrancev ni mogoče opredeliti kot kolaboracijo. Zavarovanje protikomunistično usmerjenih vaščanov pred roparji in morilci z rdečimi zvezdami in odvračanje okupatorskih kaznovalnih ukrepov od njih – temu ni mogoče reči »kolaboracija«. Če naj bi domobranci kolaborirali, potem so bili kolaboranti tudi vsi tisti Slovenci, ki so kot zaposleni v javnem sektorju in gospodarstvu delali pod vodstvom okupatorskih šefov in bili za to od njih plačani.
Več lahko preberete v prilogi Družine Slovenski čas.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
