Zgornji naslov, ki ga poznamo iz razsodb sodišč v času prejšnjega sistema in žal, tudi v letih po osamosvojitvi, je tudi naslov gledališke igre o življenju in delu dolgoletnega ljubljanskega škofa dr. Stanislava Leniča. Igro so pripravili njegovi rojaki iz župnije Cerklje ob Krki pod vodstvom tamkajšnjega župnika Janeza Žaklja. Gre za slike, ki simbolizirajo Leničevo življenje, ki je bilo polno težkih preizkušenj. Dejstvo, da je bil v času druge svetovne vojne tajnik tedanjega ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana, ki ga je komunistično zgodovinopisje skupaj s šolstvom ter mediji močno demoniziralo in ga še vedno demonizira, ga je potisnilo v zelo nehvaležen položaj, saj ga je imela komunistična oblast prav zato še posebej na piki. V zaporu je preživel osem let, od tega dve leti v samici. Podobno usodo je delil tudi dr. Jože Pučnik, intelektualec, ki je prihajal iz sekularnih krogov, ki pa je prav tako predstavljal pasivni odpor proti nasilju komunistične oblasti, njegova disidentska drža ter vizija pa sta ga pripeljali do položaja očeta slovenske pomladi.
Avtor teh vrstic si je igro o škofu Leniču ogledal samo nekaj dni pred »usodnim« osmim februarjem, namreč v nedeljo, 3. februarja, v Stari Loki (sedež pražupnije pri Škofji Loki). Slike iz Leničevega življenja so prikazovale škofa v njegovem težkem otroštvu, preiskušnjah v času preganjanja Cerkve, nato v času, ko je postal ljubljanski pomožni škof. Že težko bolan je dr. Lenič dočakal plebiscitni dan (23. december 1990), osamosvojitve Slovenije pa žal, ne več – umrl je nameč 4. januarja 1991. Toda njegova drža je izžarevala služenje, ne samo Bogu in Cerkvi, pač pa tudi slovenskemu narodu in slovenstvu nasploh. Ne glede na nazorsko in celo politično usmerjenost. Na njegov narodno-zavedni značaj je še posebej vplival profesor na teološki fakulteti dr. Lambert Ehrlich, ki je bil, kot je znano, umorjen leta 1942.
Čas nujnih administrativnih ukrepov
A tisto, kar najbolj bode v oči, je to, da so bili ne samo Lenič, pač pa številni duhovniki in kristjani nasploh, preganjani in obsojeni »v imenu ljudstva«. Se pravi, partija je bodisi preko sodstva bodisi preko administracije izrekala kazni »sovražnikom ljudstva« in to v njenem imenu. Znani komunistični funkcionar Mitja Ribičič ni zastonj dejal, da je bil to »čas nujnih administrativnih ukrepov«. A bodimo iskreni: komunistična oblast se je imela za demokratično, saj je bila vendar postavljena po »ljudski volji«. V tem primeru ni šlo za parlamentarno demokracijo, pač pa za t. i. ljudsko demokracijo, kjer je ljudstvo dejansko eno telo. Kajti marksistična in nasploh socialistična antropologija ni priznavala dostojanstva človeka kot osebe, pač pa človeka le kot del nekega širšega kolektiva. To pomeni, če je posameznik odstopal od mišljenja te celote, ga je bilo treba odstraniti. Pri tem je lahko »avantgarda delavskega razreda« kot kolateralno škodo žrtvovala tudi povsem nedolžne ljudi, ki so se znašli ob napačnem času na napačnem kraju. In države s totalitarno oblastjo so sebe poudarjeno imenovale za »demokratično« in »ljudsko« republiko, pa naj bo to Kitajska, Severna Koreja ali pa nekdanja Nemška demokratična republika. Vsem je bilo skupno to, da se je oblast identificirala z ljudstvom kot celoto, medtem ko so bili »razredni sovražniki« zgolj izvržek tega istega ljudstva. Zato ni naključje, da je grafit na Zaloški cesti v Ljubljani znova pozval h klanju kristjanov, ki so jih že v rimskem imperiju obtoževali »brezboštva«, ker niso hoteli častiti cesarja kot Boga.
Ostanite v suženjstvo zakleti…
Zdi se, da ima prav tovrstna mentaliteta »ljudske demokracije« v naši domovini še vedno veliko pripadnikov, kar se je pokazalo prav v dneh okoli letošnjega kulturnega praznika, ko je Ljubljana na istem prostoru, vendar ob različnem času, gostila dva različna shoda. In kaj smo brali in poslušali s strani večine medijev? Da je bil shod Zbora za republiko namenjen zgolj provokaciji, da se je tam zbralo predvsem tistih ubogih petnajst odstotkov, ki še podpira Janševo vlado, medtem ko se je »ljudstvo« (brez petnajstodstotnega »izvržka«) zbralo na popoldanski vstaji. Avtor teh vrstic se je udeležil obeh dogodkov, čeprav je drugega spremljal resda bolj od daleč (vseeno pa ga je v svoj objektiv ujel znani mariborski novinar) in za kratek čas. Kar se tiče shoda Zbora za republiko: zdi se, da je veliko ljudi kljub zaskrbljenosti zaradi dogajanja v državi ohranilo dobro voljo, predvsem pa je bil ganljiv pogled na zelo veliko število slovenskih in evropskih zastav – brez enega samega totalitarnega simbola. Tu in tam se je našel tudi kakšen kritičen transparent, ki bi po diskurzu skoraj bolj sodil na shod vstajnikov. Na popoldanskem shodu pa slovenskih zastav ni bilo opaziti, je pa nekdo prinesel slovensko trobojnico s peterokrako zvezdo, opaziti je bilo mogoče tudi najmanj dve »internacionalni« rdeči zastavi. Sam pa sem imel v rokah manjšo slovensko zastavo in nisem mogel spregledati srepih in na trenutke mračnih pogledov nekaterih mimoidočih, ki so očitno uganili, kam spadam. Češ, kdor nosi slovensko zastavo, ta ni »naš«, ta je zagotovo »janševec«. Levičarska mentaliteta je namreč v svojem jedru strogo »internacionalna«, razen takrat, ko je potrebno obujati »svetle tradicije« NOB, ki dejansko označuje razredni boj in ne boja proti okupatorju. Seveda jim ne moremo in ne smemo odreči legitimnosti takega stališča – v demokratični družbi lahko vsakdo svobodno izraža svoje mnenje in si misli, kar hoče (dokler seveda ne poseže v svobodo drugega). Problem pa nastane, ko je nekdo zaradi drugačnega mnenja, kot ga goji »mainstream«, diskvalificiran kot sovražnik. Takšno mentaliteto pa zastopajo predvsem pristaši t. i. »ljudske demokracije«, ki si jemljejo monopol nad zastopstvom »ljudstva« in terjajo celo odpravo političnih strank, češ odloča naj ljudstvo in ne stranke. Ali to ne pomeni povratka v neke mračne čase, ko smo imeli »pluralizem samoupravnih interesov« znotraj SZDL, nad vsem pa je držala dežnik partijska avantgarda? Si res želimo vrnitve teh časov?
Svoboda misliti drugače
Publicist klasično-liberalne usmeritve Tomaž Štih, sicer nekdanji programski tajnik Državljanske liste, je na zadnji januarski dan za spletni portal Siol.net med drugim dejal, da bodo osmega februarja »protestniki soočeni z dejstvom, da niso nobeni vseslovenski vstajniki, ampak obstaja še druga polovica Slovencev, ki razmišlja drugače«. In verjetno je prav to dejstvo sprožilo tako številne diskvalifikacije na račun Zbora za republiko. Kajti uspešna izvedba shoda, ki niti ni bil protest, prav tako tudi ne nek tipičen »miting resnice« v podpori Janezu Janši, je očitno zelo močno razkurila (neo)komunistične demone, ki so v tem primeru resnični »strici iz (duhovnega) ozadja«. Že ob prvi najavi shoda Zbora za republiko so namreč zagnali vik in krik, ker so se očitno zavedli dejstva, da se jim je nekdo – pa čeprav pasivno – postavil po robu. In s tem tudi razbil »idilo«, ki jo še najbolj ponazarja razvpita nacionalsocialistična triada ein Reich, ein Volk, ein Führer, ki jo sicer tako radi projecirajo v drugače misleče, a s tem kažejo predvsem na lastno šibkost. Verjetno so pozabili na tisti znani stavek marksistično usmerjene nemške političarke Rose Luxemburg, da je svoboda »vedno le svoboda tistega, ki misli drugače«. Verjetno bi privrženci vstaje dodali še prvi del njene misli, da svoboda le za privržence vlade, le za člane ene stranke ni prava svoboda. To seveda drži. Toda sedanja slovenska vlada ni nikomur odrekla svobode delovanja. Dejstvo, da se nekdo prišteva med »nepolitično« opozicijo vladi, pa še ni alibi za to, da bi moral sebe prištevati za zastopnike vsega ljudstva, drugače misleče pa vnaprej diskvalificirati. Zato bi veljalo ob tej priliki sicer pogosto uporabljen (in zlorabljen) pojem »fašizem« nekoliko razširiti – fašizem ni samo stvar Države (da, Države z veliko začetnico) in oblasti, pač pa tudi razgretih glav tistih, ki ljudi dojemajo in obravnavajo zgolj po razredni pripadnosti, s tem pa jim odreka osebno individualnost. Mar to ne ponazarja že sam izvor besede »fašizem«, ki ima isti koren kot »fascikel« (kar v našem jeziku označuje večjo pisarniško mapo z zloženimi dokumenti, ki pač sodijo skupaj)?
Glejte, človek!
Skratka, razmere v Sloveniji so očitno resno opozorilo, da bo treba ponovno prebuditi zavest, za kaj smo se pravzaprav borili v času slovenske pomladi. In ni dvoma, da se lahko vsak, ki se je udeležil shoda Zbora za republiko, na nek način poistoveti tudi z nekaterimi zahtevami, ki so jih postavili vstajniki. Na to dejstvo je v svojem nagovoru opozoril tudi predsednik Zbora za republiko dr. Lovro Šturm. Državljan, ki mu je kaj mar za vrednote slovenske pomladi in za krščanski etos, bo vedno dopuščal različnost mišljenja, ne glede na svoje (ne)strinjanje s tem ali onim. Demokracija zahodnega (in ne »ljudskega«!) tipa pač predpostavlja možnost sobivanja različno mislečih v enem in istem družbenem prostoru. Civilna družba pa je tista družbena sfera, kjer se srečujejo različna mnenja, tudi politična, zato je to tudi prostor za razreševanje družbenih konfliktov, o čemer je veliko pisal tudi pokojni češki disident in državnik Vaclav Havel. Toda prvo potezo moramo narediti najprej mi sami s stalnim procesom notranjega spreobračanja. Nazorska in politična razdeljenost sama po sebi ni problematična, lahko pa to postane, ko se človeka kot takega razčloveči in se mu odreče temeljno dostojanstvo. Navsezadnje je tudi Poncij Pilat v svojem poskusu, da bi se izognil obsodbi Jezusa iz Nazareta, slednjega dal, na zahtevo nahujskane množice, prebičati, nato pa je pokazal nanj z besedami »Glejte, človek!« A otrdelih src s tem ni mogel nagovoriti, nahujskana množica je hrumela naprej in šla v svoji zaslepljenosti do bridkega konca. Tako kot so se mnogi veselili ob sodnih procesih proti duhovnikom, tudi proti dr. Stanislavu Leniču. In navsezadnje: oba prej omenjena shoda sta bila na slovenski kulturni praznik, ob katerem se spominjamo predvsem našega največjega slovenskega poeta dr. Franceta Prešerna, ob katerem se lahko Slovenci poenotimo ne glede na politično pripadnost. Zato velja to razmišljanje zaključiti s Prešernovimi verzi iz Sonetnega venca: »De bi nam sŕca vnel za čast dežele, / med nami potolažil razprtije, / in spet zedinil rod Slovenšne cele! / De b’ od sladkôte njega poezije / potihnil ves prepir, bile vesele / viharjov jeznih mrzle domačije!«
