Odzivam se na komentar, ki ga je delno objavil Časnik in je v celoti napisan na spletnem portalu Kritika konservativna, opisuje pa nesrečno stanje na ti. desnici, ki da je izgubila mlado urbano generacijo, medtem ko poskuša preprečiti še en v vrsti porazov starejše generacije. Sam bi poskusil ta komentar samo dopolniti in sicer v več smereh.
Prvič, starejša generacija je generacija zmagovalcev, kot pravi zgodovinar Jože Dežman; toda tega si ni mogoče pripisati kar na slepo, ampak šele takrat, ko se bodo nosilci te borbe dojeli kot junaki, ki so premagali jezo, zamero in sovraštvo, ki jim je bilo podtaknjeno. Ko se ne bodo več enačili z žrtvami in ne bodo hoteli na silo vsem dopovedati svoje resnice. Ko bodo v svojih srcih premagali laž, ki jih je prizadela, in spoznali, da laž in zlo nimata zadnje besede. Drugače je res, kot pravi komentar, da lahko postanejo samo še ena generacija zagrenjenih starcev, ki ne morejo biti za nikogar privlačni.
Drugič, glede poimenovanja oz. razvrščanja strank in usmeritev v slovenskem političnem prostoru. Večkrat je bilo že poudarjeno, da sta oznaki levica in desnica sicer praktični, toda hkrati zavajajoči. Sta frontni oznaki, oznaki razrednega boja, stari več kot sto petdeset let, in veliko vprašanje je, kaj sploh pomenita v razmerah današnje družbe. Nič. Še najbolj uporabni sta seveda v besednih dvobojih in delitvah, ko je treba stvari poenostaviti zaradi boljšega učinka. Takrat rečemo npr., da je Slovenijo zadolžila in uničila levica. Ali pa slišimo, da je treba ustaviti desnico. In takoj smo vsi jezni in vsi »vemo, za kaj gre«. Res?
Tisto, česar pri uporabi teh oznak in poimenovanj ne opazimo takoj, je, da se pojavijo večinoma v načinu govorjenja, ki je jezen ali že kar sovražen, pa tega ne izreče neposredno. Druga značilnost je ta, da se v tistih trenutkih, ko slišimo tako izjavo in že sprejmemo jezo, ki jo vsebuje, tudi sami alarmiramo in začnemo jeziti. In tretja značilnost je, da se nam takrat zdi uporaba teh oznak primerna in objektivna. Kar z drugimi besedami pomeni, da smo ne samo pristali na poimenovanje, ki ga je sprožila neka prikrita jeza, ampak da smo to jezo sprejeli za svojo in da se bomo z njo še dolgo otepali. Posel političnih in medijskih gurujev je namreč v tem, da s spretnim poimenovanjem dogodkov preusmerjajo tok jeze v smer svojih političnih nasprotnikov, ki se morajo potem te jeze braniti in so večkrat nemočni, da bi jo poslali nazaj. Ampak ko enkrat jeze v javnem prostoru ni več, sploh ne vemo, kaj smo hoteli s pomočjo teh oznak v resnici povedati, ker ti dve oznaki takrat ne pomenita ničesar konkretnega. Ni več zmagovalcev niti poražencev. Ni fronte, ni linij. Ni idealnih herojev niti stoodstotnih barab. Ni junaških borcev za svobodo in ni izdajalcev domovine. Vsi smo lahko sinovi domovine, vsi zmagovalci, s pogojem seveda, da razumemo odpravljanje jeze in vzrokov zanjo v javnem prostoru kot svojo skupno zmago. Takrat je čas za delo in ustvarjanje.
Tretjič, vloga političnih glasnikov slovenske pomladi. Kar velja za nas vse, velja tudi zanje. Človek ima pravico, da se brani pred krivicami in podtikanji, toda to ne sme postati njegova edina prepoznavna politična drža. Sploh pa je teh glasnikov premalo, kar samo nakazuje, da se večina še vedno drži v ozadju, se trese za svojo službo ali kak drug privilegij in računa, da bo eden, ki se ne boji, opravil vse delo. Ne bo.
In četrtič, dopolnitev, ki se tiče vključevanja mladih v družbene in miselne procese. Tega vključevanja zdaj ni, razlogi za to pa so navedeni v prvih treh točkah: prostor je zaseden z jeznimi ljudmi, ki vlečejo svoje fronte zdaj v eno, zdaj v drugo smer, in uporabljajo jezik jeze in podtikanja jeze in branjenja pred podtikanji. Toda če imamo pri nas vsaj nekaj izkušenj s tem, kako se ubraniti krivic, kako pokazati na zlorabo, nasilje, zlaganost, npr. prek literature, pa nimamo nobenih izkušenj, kako kljub krivicam živeti polno in ustvarjalno življenje. To je umetnost zdravih družb, ki zmorejo kljub delitvam in napetostim najprej sanjati, nato izpeljati pot mimo delitev, jeze in dokončnega poraza ene strani. Slovenci smo zmagovalci, ker komunistična ideologija ni uspela poraziti drugače mislečih ljudi in ni uspela utemeljiti svoje z lažjo in nasiljem pridobljene nadvlade. Pika. Bomo zdaj temu porazu posvetili preostanek življenja? Ne. Bomo zdaj živeli v stanju stalnih izrednih razmer? Ne. Bo zdaj vsaka kritika »naših« morala počakati na boljše razmere, ki jih za nekatere tako ali tako nikoli ne bo? Ne.
Petič, nujna bo ustanovitev nove stranke, ki ne bo stranka za parlamentarne boje in izredne razmere, ampak prostor ustvarjalnega dialoga brez jeze. Samo taka stranka lahko odpre prostor javnosti za mlado generacijo, ki noče prevzeti stare frontne drže, starih delitev in stare jeze in sovraštva.
Dr. Tomaž Erzar je sodelavec in soustanovitelj Študijsko-raziskovalnega centra za družino v Ljubljani, ki skupaj z ustanovo Memores za leto 2015 pripravlja niz dogodkov in dejavnosti v zvezi z obeleženjem sedemdesetletnice konca druge svetovne vojne pod skupnim imenom “Resnica in sočutje 1945-2015”.
