Papež Frančišek je v govoru poslancem Evropskega parlamenta, ki so ga ti večkrat prekinili z aplavzom, pozval Evropo k zaščiti človeške osebe. Hkrati je želel evropskim državljanom vliti upanja, da se Evropa otrese podobe ‘utrujene in izmozgane babice’.
Papeža Frančiška je v veliki dvorani Evropskega parlamenta v Strasbourgu sprejel predsednik Martin Schulz, ki se je ob tej priliki spomnil govora Janeza Pavla II na istem mestu in ga opisal kot mejnik na poti padca železne zaveze in združevanja Evrope. Ocenil je, da je med posledicami krize v Evropi tudi ogromen padec v zaupanju institucijam. Spomnil se je zgodovine družine Jorgeja Bergoglija, ki je zapustila Evropo, zdaj pa se njihov sin kot papež vrača v Evropo, da bi prenovil Cerkev in njene vernike. Poslance Evropskega parlamenta je povabil, da prisluhnejo besedam papeža, ki prinašajo usmeritev in modrost v času zmede.
Tudi papež Frančišek se je najprej spomnil govora predhodnika in številnih sprememb, ki so sev vmesnem času zgodile po svetu. Vse večja medsebojna prepletenost sveta ima za posledico tudi manjšo ‘evrocentričnost’. Kljub okrepljeni Evropski uniji daje Evropa vtis postaranosti in izžetosti in je šibkejši protagonist, na katerega svet gleda s skepso in včasih nezaupanjem.
Papež je z govorom želel vsem državljanom Evrope podati sporočilo upanja, da bi premagali strahove, s katerimi se trenutno soočamo. Želel je spodbuditi vrnitev k trdnemu prepričanju očetov Evropske unije, ki so se zavzemali za povezovanje. Verjame, da je bilo v središču teh prizadevanj zaupanje v sposobnosti človeka, obdarovanega s transcendentnim dostojanstvom.
Pomen dostojanstva je bil ključnega pomena pri obnovi po drugi svetovni vojni in pri dolgotrajnem procesu utrjevanja človekovih pravic. Danes je za papeža promocija človekovih pravic in s tem pospeševanja človekovega dostojanstva glavno poslanstvo EU, ker so ljudje še vedno razumljeni kot predmeti, ki se jih lahko odvrže, ko niso več uporabni, ker so šibki, stari ali bolni. Pri tem je papež poudaril, da dostojanstvo rušijo vse oblike diskriminacije pri izpovedovanju vere, zaradi pomanjkanja hrane in drugih sredstev za preživetje ali če ljudje nimajo dela, ki daje dostojanstvo.
Papež je v govoru opozoril tudi na, po njegovem, napačno razumevanje človekovih pravic oz. zlorabo koncepta, ki izhaja iz individualističnega pojmovanja, ko je človek iztrgan iz socialnega in antropološkega konteksta. Tako človekove pravice prevladajo nad povezanostjo z dolžnostmi in skrbjo za skupno dobro. Zato je ključno, da se razvija kulturo človekovih pravic, ki povezuje personalni vidik človekovih pravic in skupno dobro. V nasprotnem primeru se lahko pravice posameznikov pričnejo razumeti kot brezmejne in postanejo izvor nasilja.
Transcedentna narava človeka je za papeža razumevanje človeka, ki ni absolut, ampak je bitje v odnosu. Ena največjih bolezni Evrope je danes osamljenost, ko ni povezav z drugimi, in jo je ekonomska kriza še okrepila. Posledica krize je tudi izguba zaupanja v institucije Evropske unije, ki se zdi kot ‘babica’, ki ni nič več rodovitna in živahna. Evropa je izgubila svojo privlačnost in jo nadomestila z birokratskimi metodami. Hkrati s tem smo v Evropi priča življenjskemu stilu, ki ni več znosen, posebej do revnih in drugih obrobnih, ki lahko postanejo zgolj kolešček v stroju. Ko pa se človekovo življenje ne zdi več vredno za ‘stroj’, ga zavrže, kot v primerih na smrt bolnih, ostarelih ali otrok, ki so ubiti, preden se rodijo.
Veliko napako delamo, če dovolimo, da tehnika prevzame kontrolo, s čimer se razvija kultura »stran metanja«. Prav skrb za vsakega posameznika vrača dostojanstvo, upanje v prihodnost in samozavest za ideale evropskega povezovanja. Papež je prepričan, da je prihodnost Evrope odvisna od ohranitve povezave med transcendentno dimenzijo in konkretnostjo. Spomnil je tudi na nevarnost, da Evropa izgubi dušo, če izgubi transcendentalno dimenzijo, v središču katere je človeška oseba, ki se lahko izraža v svoji individualnosti in ustvarjalnosti.
Krščanstvo za papeža ni grožnja sekularni državi, ampak obogatitev, pri čemer je poudaril pripravljenost na dialog z evropskimi ustanovami. Če bo Evropa spoštovala svoje duhovne korenine, se bo tudi lažje spoprijela z različnimi ekstremizmi. Papež je spomnil tudi na preganjanja verskih manjšin po svetu, še posebej kristjanov, s katerimi se ravna barbarsko, ob sokrivdi številnih, ki molčijo.
Ob zaključku govora je papež še poudaril ustvarjalni potencial Evrope ter njeno zavezanost skrbi za ekologijo. Človeka razume kot del narave, govori o človeški ekologiji, o spoštovanju do človeka, ki je skrbnik in ne oblastnik nad naravo. Papež je še poudaril, da je potrebno vračati dostojanstvo delu z vračanjem dostojanstvenih razmer za delo. Spomnil je tudi na številne migrante v Evropi in pozval k skupni skrbi za njih, saj ne moremo dovoliti, da postane Sredozemlje veliko pokopališče.
Ob koncu je papež poslance Evropskega parlamenta pozval k gradnji Evrope, ki se ne vrti le okrog ekonomije, ampak gradi na svetosti človeške osebe in ponovno odkriva svojo identiteto. Čas je za Evropo, ki pogumno sprejema preteklost in pogumno zre v prihodnost, za Evropo, ki ni bojazljiva in zatopljena vase, ampak Evropo, ki spodbuja voditeljstvo, razvija znanost, umetnost, glasbo, humanistične vrednote in tudi vero. Evropo, ki brani in ščiti človeka, vsakega moškega in vsako žensko.
