Ustavni sodniki so zavrnili ukinitev subvencij do priznane neprofitne najemnine za najemnike stanovanj. Odločitev ustavnih sodnikov se nanaša na domnevno neskladnost 25. člena zakona za uravnoteženje javnih financ občin z ustavo. S tem členom je vlada odpravila subvencije do priznane neprofitne najemnine, ki so bile dodeljene v 28. členu zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev.
Postavlja se vprašanje, ali je lahko nek člen nekega zakona, ki spremeni nek drug člen nekega drugega zakona in odpravi s tem členom zajamčene dohodkovne prejemke neustaven? V institucionalni ekonomiji velja načelo, da se ekonomske pravice, ko so te enkrat zakonsko določene, le stežka odpravi. Osebno sicer nisem strokovnjak za ustavno pravna vprašanja, niti ne poznam ustavno pravnih norm in etičnih zavez, ki jih morajo ustavni sodniki spoštovati. A v tem konkretnem primeru gre za ukinjanje nekih obstoječih zakonsko določenih ekonomskih rent. Tukaj ni pomembno dohodninsko ozadje neke skupine prejemnikov, niti tedaj ne, če gre za socialno ogrožene skupine. Reševanje socialno ogroženih skupin je stvar politike transferjev iz blagajne ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. V tem primeru odločitve ustavnih sodnikov gre za načelno vprašanje o tem, ali so sodniki ustavnega sodišča lahko določevalci ekonomskih rent ali ne.
Če ustavni sodniki zakonsko predpisano dodeljevanje in spreminjanje višine ekonomskih rent razlagajo preko ustavnih norm, se s tem spuščajo na področje razlagalcev dohodkovne pravičnosti in ne varuhov ustavnega reda. Krivičnost delovanja zakonodajne in izvršne veje oblasti ne moreta biti stvar odločanja na ravni (ne)ustavnosti pravnega okvirja, temveč se o teh vprašanjih in o vprašanjih socialne politike in reform odloča preko demokratičnega političnega procesa na volitvah. Vprašanje, na katerega so ustavni sodniki odgovarjali, je namreč v tem, ali je pravično te subvencije ukiniti ali ne. Po tej logiki bi lahko ustavni sodniki zavrnili vsak najmanjši poskus spreminjanja zakonodajnega reda v naši državi in preprečili uvajanje denimo uvedbe enotne davčne stopnje, ki bi jo s pomočjo ustavno-pravne kreativnosti opredelili kot kršenje načela enakosti oziroma česa podobnega, saj bi sprememba dohodninske zakonodaje do neke mere spremenila dohodninska razmerja v državi in določene skupine naredila med seboj manj dohodninsko enake, določene pa bolj dohodninsko enake. Ustavni pravniki me bodo gotovo popravili, če se slučajno pri tem sklepanju motim.
Kot ekonomist, ki se ukvarja s teorijo ekonomike zakonodajnega okvirja in z razvojem institucionalnih okvirjev držav, trdim, da je moč marsikatero vprašanje krčenja socialnih prejemkov z malce pravniške spretnosti zapeljati v vprašanje ustavnosti neke domnevne kršitve domnevno ustavno zajamčene domnevne človekove pravice. V zadnjem stavku sem namerno večkrat uporabil besedo domnevna, in sicer na mestih, kjer so mogoča različna tolmačenja in se pušča prostor arbitrarnosti.
Izvorno vprašanje pri ustavni presoji o ukinjanju subvencije, o katerem so tokrat odločali ustavni sodniki, ni v kršenju neke pravice, temveč v tem, ali je stanovanjska subvencija sploh lahko ustavno zajamčena človekova pravica? To pa ni vprašanje za ustavne sodnike, temveč za državljane. Institucionalna ekonomija pravi, da je lahko, če se s tem strinja super večina državljanov, ki mora biti najmanj dvotretjinska, zaželeno pa je, da je večja od 80% vseh opravilno sposobnih odraslih državljanov. Morda še pomembnejše vprašanje, ki ga sproža odločitev ustavnih sodnikov, je v tem, ali je stanovanjska subvencija v Sloveniji v resnici izvedena ustavno zajamčena človekova pravica, ki je izvedena kot človekova pravica iz neke druge z ustavo zajamčene človekove pravice? Če je in če ustavni sodniki pri tolmačenju ustave v resnici lahko upoštevajo tovrstne izpeljave človekovih pravic, pod-pravic, pod-pod-pravic itd., potem je teoretično in z nekaj pravniške spretnosti mogoče prav vsako spremembo zakonodaje, ki nekomu nekaj odvzame, pretolmačiti preko kršenja neke z ustavo zajamčene nad-pravice.
Odločitev ustavnih sodnikov, da zavrnejo odpravo stanovanjske subvencije in torej uspeh pravniške spretnosti ekipe varuhinje človekovih pravic, ki je vložila ustavno presojo tega vprašanja na ustavno sodišče, lahko da krila podobnim manevrom ob praktično vsakem znižanju subvencij oziroma ob ukinjanju še kakšnih podobnih privilegijev. Tovrstno odločanje ustavnih sodnikov bi v resnici bilo samo po sebi neustavno, saj bi ustavni sodniki postali razsodniki v razdeljevalni pravičnosti, kar ni v njihovi pristojnosti. Postali bi določevalci pravičnosti in ne razsodniki o ustavnosti zakonov. O ustavnosti zakonov bi morali odločati ne glede na to, ali so zakoni pravični ali ne. Pravičnost ne sme postati neformalna ustavna kategorija, saj lahko pripelje do stanja, kjer politike razdeljevalne pravičnosti ne bi izvajala z volitvami pridobljena večina preko političnega procesa, temveč ozka skupina elitnih pravnih strokovnjakov ustavnega sodišča. Morda pa bi veljalo razmisliti in na tak tribunal vložiti pobudo za presojo razdeljevalne pravičnosti dohodninskega zakona, ki je, vsaj po mojem dojemanju pravičnosti, izrazito razdeljevalno nepravičen in neskladen z drugim členom ustave, ki pravi, da je Slovenija socialna država. Kako bi se ustavni sodniki opredelili do meje med socialno državo in med pravično državo?
Pa še retorično vprašanje za konec: bi ustavni sodniki z upoštevanjem teh istih ustavnopravnih norm, ki so jih upoštevali ob preklicu ukinitve stanovanjskih subvencij do cene priznane neprofitne najemnine, kot neustavno zavrnili zaplembo zasebnega stanovanja zaradi nekaj sto evrov zapadlega neplačanega dolga? A ne gre v tem primeru za kršenje lastninskih pravic, ki so ustavno zaščitena kategorija? Subvencije to prav gotovo niso.
Mitja Steinbacher, Fakulteta za poslovne vede pri Katoliškem inštitutu