Pogovor z Urško Faller, dušo festivala Femme Feminite
Urška Faller, ženska v vsem svojem bitju, podobi, telesu in duši, enostavno živi to, kar je, živi iz srca za ljubezen, mir, milino, spoštovanje, razumevanje, sodelovanje, za vse dobro. Po izobrazbi je etnologinja in kulturna antropologinja. O sebi pove: „Čas študija je bil zelo lep del mojega življenja in neskončno sem hvaležna gospe Jasni Sok, ki me je usmerila v študij etnologije. Žal je ni več med nami, a preden je odšla, je napisala, dokončala in izdala svoje življenjsko delo, disertacijo z naslovom Družina skozi življenjsko zgodbo: Pričevalnost gradiva s Kozjanskega, ustroj ženske na Kozjanskem. To je bilo njeno poslanstvo in za to je živela. Verjamem, da sem jaz oseba, ki bo njeno delo nadgradila in popeljala naprej, v širše sfere. Obožujem tišino, mir, knjige, pesem, naravo in ljubezen. Hvaležna sem za tako lepo življenje, kot ga imam, in lahko bi živela večno.“
Idejna pobudnica in vodja festivala FemmeFeminite, ki ima namen „vračati ženskam ženstvenost“, s čimer je močno razburila slovensko feministično sceno.
Na spletni strani organizacije Femme Feminite, ki pripravlja od 26. do 28. marca v Cankarjevem domu v Ljubljani Festival ženstvenosti, si v vabilu zapisala: „Ženska v zadnjih dveh desetletjih, bolj kot je emancipirana, bolj je izkoriščana in zasužnjena. Nič več ni boginja, ki nosi v sebi novega potomca človeštva, ga rodi in vzgaja. Ni več boginja partnerstva, ki razvaja in neguje svojega moškega … Pod pretvezo ‘močne, samostojne in neodvisne’ ženske, kakršne si jo želi družba oziroma tisti, ki jo oblikujejo, ni več prostora za čustva, spoštovanje, mir in ljubezen, družino, partnerstvo, ni več prostora za srce.“ Od kod ideja in navdih za Festival ženstvenosti?
Od kod navdih, ne vem. To si razlagam kot mojo pot življenja, in prišlo je točno takrat, ko je moralo. Ko sem končala 13-letno delo osebne asistentke, sem začela z gradnjo vizije iz misli na papir, iz papirja v svet. In danes sem oziroma smo mesec pred velikim „pokom“, pred festivalom, ki pa je veliko več kot samo to.
V zadnjih letih je bilo v javnosti pogosto zastavljeno vprašanje: „Kje so moški? Kje so očetje?“ Po tvoje tudi ženske izgubljate svojo ženstvenost, pomeni žensko identiteto? Torej svoje bistvo?
Moški, očetje – varnost, mir, spoštovanje in še kaj. Ženske – milina, ljubezen, rojevanje, krhkost. Vse to je zatirano in porinjeno oziroma, bolje, izrinjeno iz družbe. Danes smo vsi enaki, vsi močni, vsi enakopravni, vsi samostojni in popolnoma izgubljeni, utrujeni z gnezdom srda in bolečine v sebi. Ne čutimo, ne slišimo, ne jočemo, ne ljubimo in ne vidimo. Smo velika globalna vas brez osebnosti, smo le številke, katerih vrednost se ceni in oceni po debelini denarnice oziroma materialnega imetja.
Vse to je odlično za rast in tako imenovani napredek na področju potrošnje, gospodarstva, ekonomije. Na drugi strani nam ta lepo svetleč zlati paket sodobnosti prinaša popoln razpad človeštva, razpad tega, kar je naravno in podprto s strani vseh naravnih zakonov.
Bistvo in bit izgubljamo vsi – moški, ženske, narava, svet.
Kako, v čem se to po tvojem kaže?
To se kaže v tem, da ne znamo več komunicirati med sabo. Ne znamo komunicirati z besedami, kaj šele s srcem, z energijo ljubezni. Vse, kar je naravnega v nas, se poskuša na vsak način ubiti – tako z mediji, sistemom in vsem nenaravnim, kar nam dajejo oz. predstavljajo kot nujno potrebno, vsakdanje, normalno in prav (predelana prehrana, kemijski preparati, pravila, norme, način življenja ….).
Enaindvajseto stoletje. Ljudje se počutimo sodobno, sedanje. In utrujeno, kot praviš … Kako se počutite ženske?
Večina žensk se počuti ogroženo, zatirano, doživljajo strah in nelagodje. Vsa naša energija ter bogastvo, vsa naša bit se v procesu izobraževanja oziroma v procesu izoblikovanja osebnosti ter odraščanja zatre v kali. „Izurijo“ nas v močne, brezčutne, avtomatizirane, trdne, brezosebne in brezsrčne „vojake“, ki so sposobni slediti navodilom in „pravilnim“ odločitvam.
Zakaj smo, ko pridemo domov, najsi bo zvečer ali kadarkoli, utrujeni, ne moremo nič več, ne ljubi se nam nič, sploh ne vemo, ne kdo smo ne kaj bi radi ne zakaj? Zame najbolj enostavna razlaga je, da je naš um kot opica. Nenehno skače sem ter tja, od enega do drugega, ki ji pokaže banano. Še ko je na mestu, poskakuje in ne da miru. In tako se počutimo v telesu – v nas je nemir, nenehni boji in tekmovanje, skrbi in spomini. Pozabljamo pa, da živimo tukaj in zdaj. Ujeti oz. osedlati želimo uspeh, za katerega sploh ne vemo, kaj to je. Nihče pa nam ne pove, da je uspeh sreča, s katero jadramo skozi življenje, da se je vredno ustaviti le tam, kjer sta ljubezen ter srce, da se napolni in poleti še višje. To opico, ki nas sprehaja, je najbolje ujeti, jo trdno zvezati ter pustiti daleč stran v kotu za nekaj dni. Ko in če to naredimo, se v nas ne zgodi le boj, ampak mesarsko klanje. Ne podivjajo le misli oziroma glava, telo fizično zblazni oziroma je to podobno fazi odvajanja od raznih substanc. Ko in če pridemo čez to oz. nad to – šele tedaj se začne življenje. Melita Zupančič (Plamen Srca) bi temu rekla, da se drugič rodiš. Urban Urbanc pa, da najdeš svojo luč in zasvetiš v vsej svoji lepoti. Od tod dalje je vse lepo, enostavno, drugače in dogaja se tako hitro, da niti ne dojemaš, kar je namen tega – se samo prepustiš.
Kakšna je tvoja vizija sodobne, uresničene ženske?
Moja želja, moja vizija in moje poslanstvo je, da v družbi na novo ozavestim pojem uspešne ženske. To je ženska, ki deluje iz srca, ki živi ljubezen in to predaja naprej. Želim, da so spoštovane vse ženske. Tako tiste, ki so se odločile za pot kariere, kot tudi te, ki so se odločile za pot srca. Želim, da se prav te ženske počutijo mogočne, močne, vredne spoštovanja. Zame osebno ni normalno, da mora ženska, ki deluje iz svojega bitja, iz svoje energije, nenehno kloniti in poslušati, kako bi lahko bila bolj uspešna, bolj samostojna, bolj neodvisna in kako resnično ne potrebuje nikogar, da bi preživela oziroma – jaz temu pravim – živela. Želim, da začne družba enačiti besedo uspešnost z ravnijo sreče, ki jo je oseba dosegla, in ne s plačilnim razredom, titulo in s tem, koliko teorije ali materiala je že prebavila. Vse spremembe bolijo, ta pa bo bolela najbolj od vseh, ker gre za preskok oz. za skok nazaj v srce.
Ženske podpirajo tri vogale hiše, pravi naš pregovor. Ženska je tudi žena in mama.
Za vsakim uspešnim moškim stoji ženska z močno vizijo. In teh moških je danes na svetu malo. Visoki sloji družbe se tega močno zavedajo – ženske izbirajo zelo previdno, na podlagi energije in ženstvenosti, ki jo ženska premore. Ker večina izmed nas nima vpogleda v te sloje družbe oziroma je to zelo nezaželeno, ker – ali si predstavljate, da bi vsi delovali in živeli tako?! Nekateri sistemi bi se nemudoma sesuli in vzcvetela bi družba odnosov, spoštovanja, miline, ljubezni. Gospodarstvo in vse z njim bi cvetelo do neba, edino, kar ne bi in ne bi dobilo kisika, je vse, kar človeštvo izčrpava. To slednje si lahko predstavljamo plastično kot javne službe. Zato manj ko je „javnega“, bolje je za sam narod, državo. To velja tudi za zdravstvo, šolstvo, denar itd. Seveda nas je strah in vse, kar ni javno, dojemamo kot slabo, negativno, zločinsko. A to ni res. Tako dojemanje je samo eden od modelov obvladovanja, nadzorovanja in ustrahovanja. Več ko je zasebnih šol, zdravstvenih centrov, bank, prevozov, takšnih in drugačnih družb, bolj je v ospredju kvaliteta, možnost izbire, odločanja in svobodnega razmišljanja. In več ko je tega, večje je povpraševanje, manjša je cena, manj smo „zasužnjeni“.
Kako vidiš današnje moške?
Taja Abolena lepo razlaga, kako smo ženske kot svetilnik, ki je vedno na enem mestu, a s svojo močno lučjo, ki prebije vse meglice in vse ovire, vedno sije in sije v neskončnost, varuje, usmerja in privablja. Koga? Mornarje. Moške. Ti sveto zaupajo v svetilnike in se vedno ravnajo po njih, ker jih vedno varno pripeljejo v pristanišče, domov. Si predstavljate, kaj bi bilo, ko bi svetilniki dobili noge in bi neprestano tekali, sem, tja, levo, desno. Večina mornarjev bi se ubila, vsi drugi pa ne bi več zaupali svetilnikom in bi poiskali novo pot. Prav to se je zgodilo z družbo. Tisti, ki vedo zakaj (za lažji nadzor in sistemsko oblikovanje družbe), so ženske poslali v svet, v dir in boj ter tako kastrirali moške in sterilizirali ženske. Moški so se izgubili (že tako smo popolnoma drugačne, saj smo z Venere, kar moške privlači), ker smo postale grobe, hladne, brezčutne, brez globine, brez srca, postale smo stroji. Z njimi nismo hotele več sodelovati in delovati vzajemno, ampak smo začele z njimi boj. Saj veste – pametni se vedno umakne. In so šli. Odšli. A nečesa sem vesela – pravi moški še vedno lahko najde pravo ženko ter živi z njo v simbiozi. Seveda, to ni v družbi najbolj spoštovano in sprejemljivo. A ti pari, te ženske in moški, se ne ozirajo na to, ker vedo, da je ljubezen oziroma srce močnejše od vsega.
Kakšni naj bi bili moški v odnosu do žensk? Kaj kot ženska želiš in pričakuješ od svojega moškega?
Kot ženska želim in pričakujem od moškega varnost, gotovost in ljubezen. V njem vidim nekoga, ki me bo vedno branil, nudil meni in družini potrebno obilje in ljubezen. Jaz kot ženska ga bom z vso energijo in ljubeznijo podprla, spodbujala, ga spoštovala, občudovala, bom njegova boginja in muza. Hkrati razvijam, negujem ter spoštujem sebe, sledim sebi, kajti ženska brez ženstvenosti, ki je v bistvu njena notranja srčna svoboda ter spokojnost, v eni besedi milina, ne zmore podpreti pravega moškega. Partnerstvo – in s tem tako moški kot ženska – lahko vzcveti le, če pride do te srčne povezave. Današnje zveze in partnerstva, tudi mnogo družin, so bolj kot ne nekaj površinskega. Malo ironično – „zveze brez veze“.
Več ko je te srčne bolečine, ker ne najdeš povezave s partnerjem, lažje si vodljiv, lažje te je robotizirati in sprogramirati. A to počasi izginja in prihaja v ospredje srce, milina, ljubezen. Vsa ta zmedenost tako ljudi kot gospodarstva – z drugo besedo „kriza“ – ni nič drugega kot „boleč“ proces preoblikovanja družbe in s tem celotnega sistema. In ker v ospredje vedno bolj vstopajo naravni zakoni, sploh ni vprašanja ali dvoma, da se spremembe ne bi zgodile. Odpadlo, razpadlo, spremenilo se bo vse, kar ni v skladu s tem. Kljub bojem, uporom, grožnjam in še čemu bo to razpadlo, se razkrojilo in iz tega bo zrastlo novo. Preprosto, a resnično.
Tvoje razmišljanje o vlogi in identiteti ženske je, milo rečeno, tuje v zadnjih letih prevladujočim konceptom, stereotipu emancipirane ženske. Dregnila si v osje gnezdno slovenskih predstavnic feminizma, ki so s pismom celo pozvale Cankarjev dom v Ljubljani, ki bo gostil Festival ženstvenosti, naj dogodek – odpove. Festival naj bi, kot pravijo, nagovarjal ženske „na način, ki v sedanjem času sicer zveni groteskno, vendar je zato ne moremo preprosto obiti, saj je njen namen delovati javno“. Po njihovem mnenju je organizacija tega festivala tako „grob poseg v pridobljene pravice žensk, njihovo dostojanstvo in težko pridobljen status, da bi ga morale javne ustanove preprosto zavrniti“. Kako si to razlagaš? S čim bi festival lahko posegel v dostojanstvo in „težko pridobljen“ status žensk? In od kod toliko ženskih mišic na – ženski strani?
Ko je prišlo pismo profesorice s Fakultete za socialno delo, gospe Vesne Leskovšek, v direktorat Cankarjevega doma, h gospe Uršuli Cetinski, je zavladala velika panika v Cankarjevem domu. Sama sploh nisem takoj dojela, zakaj so bili vsi tako prestrašeni – bolj ko so mi razlagali, manj sem razumela. V njih je bil takšen strah, da mi niso zmogli v dveh stavkih povedati, kaj je tukaj tako nesprejemljivega in kaj je na stvari. Vse, kar sem poslušala, je bilo, da naj nemudoma spremenim koncept, popravim zapise, se opravičim in spremenim program tako, da vse te ženske vključim. Ko sem v miru in sama prebrala pismo, sem se samo nasmejala in si rekla: „To je to.“ Resnično se globoko in neskončno zahvaljujem za takšno neverjetno reklamo. Z nobenim denarjem, verjetno še z zlatimi palicami in dragimi kamni ne, si ne bi mogla kupiti tako vrhunske reklame in medijske pozornosti.
Prosili so me, naj stopim v kontakt z gospo Vesno. Ker me je to prosila oseba, ki jo visoko cenim in globoko spoštujem, sem to tudi naredila. V pismu sem ji izkazala spoštovanje in razumevanje ter jo povabila na festival. A vse tiho je bilo. S strani Cankarjevega doma so se zgodile spremembe. Za en dan smo popolnoma izginili iz njihovega programa in spletne strani, skrajšali so nam zapis na svoji strani oz. osnovno predstavitev ter nas iz rubrike „festival“ dali v rubriko „humanizem“, na koncu smo pristali pod rubriko „družabnost in več“, s čimer so nam dali oznako „kruha in iger“. Spremenilo se je tudi naše sodelovanje. Na svojih tiskanih medijih (programski list) so nas skrili, kolikor se le da, in o dogovorjeni napovedi s fotografijo ni več ne duha ne sluha. Takšne poteze s strani gospe Uršule Cetinski nisem pričakovala oziroma je ne razumem in sem zelo začudena. Ne razumem, kako lahko oseba na vodilnem položaju največjega kulturnega centra deluje tako subjektivno in hkrati izvaja pritiske na tiste v svoji hiši, ki ta festival podpirajo.
Ne razumem tudi, kako tako močna in spoštovana ženska, kot je gospa Vesna Leskovšek, ne zmore toliko moči, da bi stopila predme in mi povedala svoje videnje, želje in razloge za dvom. Jaz sem resnično verjela, da sistema nekih tajnih kanalov obveščanja in nadzorovanja, kot je bila recimo UDBA, ni več. A nekateri kljub vsemu svojemu bogastvu v znanju in titulah očitno živijo v pretekliku.
Tega pisma ne jemljem kot nekaj slabega, ampak je to nekaj najboljšega, kar se nam je zgodilo. Te ženske popolnoma razumem, ker jih opica (um) sprehaja sem ter tja, so utrujene, izčrpane, hočejo biti to, v kar jih sili družba, po drugi strani pa si ne upajo priznati in povedati svetu, kako neznansko si želijo ljubezni, toplega objema, pogleda, lepih besed. Svojo milino in vso lepoto skrivajo daleč v zaklenjenem srcu in se bojujejo z velikimi notranjimi bitkami, z bitkami srca in uma. Globoko verjamem, da bodo – ko si bodo dopustile, da jih bo vodilo srce – še bolj čudovite in neponovljive ženske, kot so že. Rada jih imam, saj brez njih danes in zdaj ne bi bila tu, kjer sem, in tudi festival ne bi bil to, kar je zdaj.
Kar me veseli, je to, da se je usul plaz tako tistih, ki bi radi bili razstavljavci, ker razumejo, da ženska, ki je zadovoljna s seboj in življenjem, ki je sproščena in neobremenjena, išče drugačne in kvalitetne izdelke in storitve. Delavnice festivala se polnijo, kot da bi karte delili brezplačno, vsi, ki pa vidijo sebe v konceptu, prosijo za sodelovanje, a jih moram, žal, večino zavrniti, ker CD nima možnosti izvedbe toliko delavnic, kot bi jih lahko realizirala. Delavnice sem ustavila na številki 92 – ko bi sprejela vse, bi bili že pri številki 150. Trenutno smo v oblikovanju spremljevalnega programa ob sami sejemski ponudbi, kamor bo vstop prost, in magazina Femme, ki bo v vseh pogledih velika novost. Na samem festivalu ga bo možno dobiti v slovenski različici, kasneje pa tudi v angleški in ruski. Vse, kar lahko rečem, je, da toliko energije in podpore še nisem čutila, je nisem bila deležna nikoli. Takoj ko sem dobila v roke „pismo“, sem se zavedla, da je mogoče vse in da se dogajajo čudeži. Hvala vsem in vsakomur posebej.
„Obudimo, za začetek, tisto pravo žensko, samo za nekaj dni. Samo toliko, da v ženskah in družbi zopet zaveje veliko čustev, veliko ljubezni, veliko lepote, veliko nasmehov, mehkih gibov, veliko srca – da v družbi zaveje in počasi vzklije zopet ženstvenost v vsej svoji milini,“ si zapisala v vabilu na festival. Če prav razumem, je festival namenjen ne le ženskam, ampak tudi moškim, parom.
Seveda, namenjen je vsem. Moj namen je, da dam družbi več, kot si lahko sploh predstavljam, a toliko, kolikor vsako noč sanjam. Vse se začne v sanjah. Želim pokazati, da ni omejitev – da ni „lahko“ ali „moraš“, „prav“ in „narobe“, „težko“ in „lahko“. Je, kakor želiš, da je. Seveda, če le prihaja to iz srca. Nisem hči aristokratske družine z veliko lastnine. Sem hči dveh čudovitih in srčnih, preprostih oseb, katerim sem najbolj hvaležna na tem svetu, da sta mi dala življenje. Hvala mojemu atiju Viktorju za vso ljubezen ter spoštovanje do moje zlate mame Marjance. Hkrati hvala za njegovo ime, ki napoveduje zmago – Urška Viktorjeva Faller. Vse je „na ključ“.
Za konec osebno vprašanje. Verjetno je ta mesec pred festivalom zate naporen v organizacijskem in ideološkem smislu. Zakupiti za tri dni cel Cankarjev dom in se hkrati srečevati z ideologijo etabliranega, da ne rečem sovražnega feminizma, ni mačji kašelj. Kaj ti osebno, zase, pričakuješ od festivala Femme Feminite?
Če bi rekla, da je naporno, bi se zlagala. In ker ni naporno, to pomeni, da grem in gremo v pravo smer. Začela sem iz sebe, priključilo se mi je nekaj neverjetnih oseb; naj poudarim, da vse delamo volontersko, vlagamo svojo energijo, čas in znanje, sodelujemo, si pomagamo. Tim je nastajal počasi, eni so prišli in tudi odšli, eni so ostali in prišli so še novi. Oblikovali smo se, dokler nismo našli tiste intonacije, ko smo skupaj iz sebe dali za družbo nemogoče. Denar je res nekaj velikega, je nekaj zelo lepega in pozitivnega, a vseeno, takšnega tima, takšne energije in takšne vsebine ne bi mogla kupiti z nobenim denarjem.
Cankarjev dom sem izbrala, ker sem želela žensko – z njo pa družino, ljubezen, milino, spoštovanje, partnerstvo in vse dobro – povzdigniti daleč nad vse norme in ji izkazati spoštovanje ter zahvalo, ker je, ker obstaja. Hkrati sem jo želela spodbuditi, da naj vztraja, in ji reči, da je prav, da je ženska oziroma da je to, kar je. Tu nismo pomembni mi kot tim in jaz, ampak družba in na prvem mestu ženska. Če bi kovali načrte, kako in koliko bomo zaslužili, bi se naša zgodba že končala. Ker pa tega nimamo v mislih, letimo v nebo in še dlje. Tako je pač to.
Zame osebno vse skupaj pomeni moje življenje. To sem, to diham in to živim. V bistvu je festival že za mano, jaz sem že med Moskvo in St. Petersburgomu, kjer se naša zgodba nadaljuje in ne tudi konča. Iz tima, ki oblikuje in riše smernice in je srce dogajanja v Sloveniji, se bo po festivalu izoblikovala lokomotiva, ki bo vodila Woman Life Academy na področju Slovenije in vse do Beograda (tu nas lahko obiščete leta 2017). Del tima bom vzela s seboj v Rusijo, kjer bo drugi festival. Potekal bo hkrati tako v Sloveniji (lokacije še ne izdam, a vam povem, božanska in edinstvena je) kot tudi v Moskvi. V Sloveniji boste lahko gledali dogajanje v Moskvi in nasprotno. Vsako leto dodamo eno lokacijo, s tem pa ustvarjamo energijo in kritično maso, ki spreminja, ki ima moč in je tisto, kar je moj edini cilj. V nastajanju je tudi muzej Ženska in raziskovalni inštitut, ki bo žensko raziskoval z vseh vidikov (znanstvenih, kulturnih, duhovnih), ki jih poznamo. Vizija je postavljena za 35 let, trenutno jo prehitevamo, kar pomeni samo, da nam je vse naklonjeno in zadeve tečejo hitreje, kot sem upala misliti.
Foto: Femme Feminite.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
