Avtor: Tino Mamić. Vir: Muoja besejda. Tudi če bi človek doktoriral na sloviti rimski Urbaniani, bi ljubljanske Urbane brez dodatnega učenja ne doumel.
Ljudje smo se že navadili, da imamo v Sloveniji v vsakem kraju povsem različne parkomate. Vsak ima svojo lastno logiko: lastne tarife, samosvoj način plačevanja, eni vračajo denar, drugi ne, tretji delujejo samo na določene tipe kovancev ali kartic in tako dalje in tako dalje. Imajo pa eno skupno lastnost: avtomati so vsi tako dragi, da celotna pobrana parkirnina nekaj let služi samo odplačevanju nakupa avtomata. Spominjam se, ko so v Kopru za plastično strehico z ogrodjem nad parkomatom odšteli milijon tolarjev, kar je danes 4000 evrov. Človek bi mislil, da so kupovali avto. Parkomati so torej velikokrat le sami sebi namen.
Ljubljanska Urbana, sistem za plačevanje mestnih avtobusov, je narejena v povsem isti maniri. Ali glihi viži, kot bi rekel Trubar. Ko pride preprost podeželan iz daljne Istre v njeno veličanstvo metropolo Slovensko, doživi ob avtomatu za prodajanje vozovnic mestnega avtobusa kulturni šok. Najprej mora ugotoviti, da so samo določene postaje opremljene z avtomati za nakup vozovnic. Samo s kovanci namreč plačilo na avtobusu sploh ni možno. Ko tako prepešačiš nekaj postaj, da najdeš avtomat Urbane, se moraš najprej poglobiti v branje zapletenih navodil. Na srečo mi je tašča že dan prej pojasnila, da moraš najprej kupiti kartico, jo potem napolniti in nato registrirati na avtobusu.
Med večkratnim branjem sem z občutkom, da sem polpismen, slednjič vložil v avtomat petaka. In se takoj udaril po glavi. Mašina! Mašina namreč ne vrača denarja. No, ja, ukrade ga tudi ne, saj ti naloži dobroimetje na kartico Urbana.
Nadaljevanje: blog Muoja besejda