Družbena kriza v Republiki Sloveniji se je začela z globalno gospodarsko krizo. V njej pa so se razkrile tudi vse slovenske anomalije: tržnemu gospodarstvu neustrezna zakonodaja, nedosledno upoštevanje principov poštene konkurence, slabo vodenje in upravljanje v gospodarstvu in drugih družbenih podsistemih ter posledično prekomerno zadolževanje in prelaganje dolgov na naslednje generacije. Zato kriza ni samo gospodarska, temveč smo soočeni tudi s krizo človeških virov, trajno politično krizo in širšo družbeno sistemsko krizo. Kriza človeških virov je najbolj razvidna iz števila in strukture brezposelnih, ko na številnih področjih ni usposobljenih ljudi, da bi zasedli prosta delovna mesta.
Trajna politična kriza se kaže kot dokončanje mandata dveh zaporednih vlad ter nezmožnost izvedbe nujnih strukturnih reform, ki bi v državi ustvarile pogoje za nadaljnji razvoj. Strukturna kriza je razvidna iz slabega delovanja treh osnovnih družbenih podsistemov: zdravstva, pravosodja in izobraževanja, kar govorijo mednarodna poročila o konkurenčnosti in delovanje posameznih podsistemov. Vse tri pojavne oblike krize se med seboj prepletajo in zaradi ne ukrepanja poglabljajo!
Nevzdržno razmerje med ustvarjenim ter porabljenim je mogoče izboljševati korakoma in na obeh delih hkrati! S sprejetjem »zlatega fiskalnega pravila«, je bil storjen šele prvi vsekakor potreben korak k konsolidaciji javnih financ v državi. V sedanjem trenutku znaša razmerje med Bruto domačim proizvodom (BDP) in javno porabo oz. izdatki sektorja država v Sloveniji 59,5 % BDP, kar je nevzdržno in vodi v prekomerno zadolževanje in prelaganje finančnih bremen na naslednje rodove in s tem v odvisnost države od finančnih centrov (Maastrichtska zahteva skupne zadolženosti države je < 60% BDP, Slovenija je trenutno zadolžena 82,1% BDP).
V Nemčiji je razmerje med BDP in javno porabo 44, 3%, v Sloveniji pa rekordnih 59, 5%.
Razmerje je nujno potrebno občutno znižati v naslednjem kratkoročnem obdobju (najkasneje do naslednje globalne krize) na ciljno vrednost 44% BDP s postopnim povečevanjem BDP in hkratnim postopnim zniževanjem javne porabe. To bi moral postati glavni cilj ministrstva za finance pri pripravi uravnoteženega proračuna z razvrstitvijo računskih postavk po prioritetah glede na potrebe državljanov in gospodarstva ter njegovo optimizacijo in ne pobiranje davkov (davčne blagajne).
S tem ukrepom bi morali tudi formalno dopolniti “zlato fiskalno pravilo” ter tako ustvariti fiskalno osnovo za izboljšanje konkurenčnosti države in možnosti za rast slovenskega gospodarstva ter posledično blaginjo državljanov!
Kako več ustvariti, da bo možno več porabiti za blaginjo državljanov?
Predlogi temeljijo na primerjavi ključnih kazalnikov konkurenčnosti in ekonomske svobode Slovenije in primerljivih držav EU. Za prelom, ki ga potrebujemo, je potrebno odpraviti največja nesorazmerja. Tako je najprej potrebno dvigniti učinkovitost gospodarstva. Najbolj poteben ukrep je dvigniti učinkovitost in s tem mednarodno konkurenčnost slovenskega gospodarstva (po poročilu konkurenčnosti Svetovnega gospodarskega foruma je učinkovitost gospodarstva okoli 80 mesta, enako kot javnega sektorja) ter zagotoviti njegov trajnostni razvoj s prožnejšo zaposlitveno politiko (ki povečuje stopnjo zaposlenosti), z uvajanjem sodobnih orodij upravljanja, s kadrovanjem na vodilna delovna mesta po načelih strokovnosti (iskanje vodilnih mednarodno z mednarodno uveljavljenimi kadrovskimi agencijami in s povabilom – Executive Search), s privabljanjem multinacionalk (kot gospodarstva Poljske, Češke, Slovaške in Madžarske, ki imajo bistveno večji porast BDPja kot Slovenija) ter z zmanjšanjem obremenitev slovenskih podjetij, primerljivih z obremenitvami njihovih najpomembnejših konkurentov. Učinkovitejše gospodarstvo bo lahko začelo nov razvojni cikel, tudi z boljšim sodelovanjem z ustanovami znanja in prezaposlitvijo strokovnjakov v gospodarstvo, povečalo bo dodano vrednost izdelkom in storitvam (Slovenija v povprečju 37.000 € na zaposlenega, Škotska pa 79,000 €) s tem dvignilo BDP, povečalo prilive v proračun in s tem omogočilo znižanje davkov in prispevkov ob večji donosnosti in ob večji zaposlenosti ter ustvarilo nova, boljša delovna mesta za blaginjo svojih državljanov.
Kljub pozitivnim trendom slovenskemu gospodarstvu v svojem zelo velikem delu še ni uspelo opraviti prehoda iz državnega v družbeno odgovorno tržno gospodarstvo. Za ta podjetja je značilen prevelik delež države v lastniški strukturi, ki vodi v slabo upravljanje in posledično v prenizko donosnost, izgube in uničenje nekoč uspešnih podjetij. Zato je nujno potrebno lastninsko strukturo narediti primerljivo lastniški strukturi gospodarsko uspešnih članic EU. Potreben je strateško načrten umik države iz lastninske strukture vseh tistih podjetij, kjer se izkazuje kot slab gospodar oz. tam, kjer ne dosega mednarodno primerljive rezultate, posebno mednarodno primerljivo donosnost. Ta podjetja morajo dobiti takšne lastnike, da bodo podjetja uspešneje vodili, tesneje povezali z uspešnimi gospodarstvi v Evropi in svetu. Kot rezultat takšnega pristopa bo intenziviran prenos znanja, tehnološkega in upravljavskega ter bolj stimulativna delitev dela na skupnem evropskem trgu. Zgled strateškega partnerstva je lastniški vstop Renaulta v Revoz, kar je imelo pozitiven vpliv na celotno Dolenjsko, potrjeno s priznanji za poslovno odličnost, ki jih je prejel najprej Revoz, potem pa še njihov dobavitelj TPV, lokalna bolnišnica in upravna enota. Privatizacija s strateškimi partnerji bi istočasno pospešila izvoz slovenske tehnologije in znanja v evropski in svetovni prostor.
Nujno je potrebno povečati donosnost državnih podjetij (trenutno ničelna, kar je manj kot obrestna mere depozitov v bankah) skladno s cilji zapisanimi v strategiji upravljanja državnih naložb (letošnji cilj je 6% donosnost) za ustrezne prilive v proračun za nemoteno delovanje javnega sektorja ob hkratni njegovi optimizaciji ter izbranim povečati vrednost za uspešno prodajo.
Nujna je uskladitev izobraževanja in potreb trga dela. Soočeni smo z velikimi nesorazmerji v izobraževalnem sistemu, ki imajo za posledico veliko brezposelnost predvsem med mladimi, kar je nesprejemljivo. Dobršen del generacij, ki končujejo šolanje je nezaposljiv – njihova izobrazba ne ustreza zahtevam trga dela ali svojih študijev ne zaključijo (začnejo delati zaradi nižjih stroškov za delodajalce preko študentskih servisov – fiktivni študentje)! Ob tem pa ostajajo predvsem v gospodarskih panogah, ki so kritične za zagon novega razvojnega cikla številna delovna mesta nezasedena. Za njih enostavno ni ustrezno izobraženih posameznikov, kar kaže na sistemske napake v slovenskem izobraževalnem sistemu.
V Sloveniji se ~75% generacije vpisuje v terciarno izobraževanje v primerjavi z ne več kot 40% v drugih tehnološko in industrijsko najrazvitejših državah. Pri tem vpisu so preveč zastopani družboslovno-humanistični programi. Njihovo razmerje s tehniško-naravoslovnimi je 2,2-2,8 : 1. V referenčnih državah je to razmerje 1:1.
Zato je nujen osnovni ukrep na tem področju uskladitev izobraževalnega sistema s sedanjimi in pričakovanimi, bodočimi potrebami trga dela s ciljem zaposljivosti dijakov in študentov in ne profesorjev. V tem smislu je potrebno objektivnejše informiranje staršev in mladih o poklicih, ki zagotavljajo zaposlitev na eni strani in o poklicih, kjer je zaposljivost majhna ali nična ter za prilagoditev vpisa v vse stopnje izobraževalnega sistema potrebam trga dela in ponovno vpeljavo dualnega sistema izobraževanja (vključno z vajeništvom). Izobrazbena struktura mladih, ki bo prilagojena potrebam trga dela, bo pomembno prispevala k konkurenčnosti in rasti slovenskega gospodarstva, ki bo ustvarjalo nova, kvalitetna delovna mesta ter jim tako omogočila dostojno življenje. Hkrati pa je potrebno omogočiti prezaposlitev vseh tistih, ki so trajno nezaposljivi!
Inštitucije znanja je nujno tesneje vpeti v gospodarski razvoj in tehnološki napredek. Bistveno za optimalno delovanje gospodarstva in družbenih podsistemov je dotok ustrezno izobraženih ljudi (prenos znanja je najbolj učinkovit direktno preko ljudi), vnos znanstvenih spoznanj in inovacij.
V Avstriji en doktorand ostane v akademski sferi, dva pa gresta v gospodarstvo.
Predpogoj za to je urejen prenos intelektualne lastnine v gospodarstvo ter učinkovita navezava na podporno okolje za podjetništvo. Ko govorimo o močnejšem sodelovanju znanstvene sfere z gospodarstvom na učinkovitem trgu znanja, govorimo tudi o novih partnerskih modelih, ki prinašajo bistveno večje dodane vrednosti za vse sodelujoče, torej o prehodu iz popolnega nesodelovanja z gospodarstvom in v najboljšem primeru iz »outsourcing« modela do sodelovanja na področju licenciranja, patentiranja ter ustanavljanja skupnih podjetij (kapitalsko povezovanje) ali celo ustanavljanja skupnih raziskovalnih laboratorijev na področju perspektivnih tehnologij. Učinkovito delovanje trga znanja pa je pogojeno tudi z možnostjo prodaje tega »znanja« oziroma dela ali celote podjetja. Možne menjave lastništva na trgu znanja so poznane. Govorimo o treh tipičnih izhodih in sicer: (a) izhodu na borzi, kjer se preko borze zamenjajo solastniki in/ali dokapitalizira podjetje, (b) združitvah in prevzemih, kjer običajno podjetje, ki ima strateški interes prevzame drugo podjetje ali pa se podjetji združita, zadnja možnost pa je, da (c) prvotni lastniki in/ali management nazaj odkupijo prodani del podjetja.
Drugi del prispevka bo objavljen na Časniku.
