Stojim v vrsti na recepciji v nekem hotelu v Sloveniji. Pred mano potencialni gost vpraša mlajšo receptorko, če se na hodniku ob oknu lahko kadi, ker soba nima balkona. Odgovor gospodične je nedvoumno pritrdilen. Še več, gostu pojasni, da lahko kadi tudi v sobi, če ga ne dobijo, sicer pa ne kontrolirajo.
Dijak mi je pojasnil, da nekateri profesorji pravijo, da dijaki pri preverjanju znanja lahko prepisujejo (plonkajo), če to izvedejo tako dobro, da jih profesor pri tem ne zaloti.
Varnostnik mi je potožil, da ljudje po trgovinah veliko kradejo. Stari, mladi, urejeni, neurejeni, bogati, revni skratka neverjetno pisana druščina ljudi, ki jih zalotijo pri kraji. Varnostniki poslušajo izgovore, da to delajo vsi, samo nekatere zasačijo pri kraji, druge ne. Največkrat se izgovarjajo na tiste, ki pokradejo milijone in za to nikoli ne odgovarjajo.
Nemalokrat zaposleni v času, ki jim ga nekdo plača za dogovorjene storitve, opravijo tudi svoje osebne telefonske pogovore, si na internetu najdejo počitnice ali informacije o tem ali onem, gredo z znancem na kavo itd. Saj s tem ni nič narobe, a ne?
Zanimala bi me raziskava, koliko Slovencev si je ob bolezni in zares nehumanih čakalnih vrstah našlo nekoga (veze in poznanstva), ki jim je omogočil hitrejši pregled ali poseg, ob tem pa je moral nekdo, ki teh poznanstev nima, čakati še malo dlje.
Ko nekdo iz te pisane druščine naše družbe postane upravljalec naših skupnih dobrin, potihoma upamo, da se bo sedaj spremenil. Upamo, da ne bo več prepisoval domačih nalog, da prijatelju ne bo pomagal do boljše ocene, da bo vestno delal in da tistim prisvojenim trem evrom ne bo dodal ničel. Upamo, da ga bo nova pozicija streznila in bo postal paradni konj etike in morale.
Globoko v sebi pa se zavedamo, da bo še naprej počel enako, kot je do sedaj, samo bolj bo pozoren, da ga ne dobijo. Če pa ga bodo dobili, bo postal še bolj pozoren, da ga ne obsodijo. Ko se ravno to zgodi, privre na dan tista naša ljudska: „Znašel se je, je pač sposoben“.
Sposobnim pa njihove iznajdljivosti ne zamerimo. Folklorno smo jim nevoščljivi in o njih govorimo slabo. Po štirih letih pa jim ponovno damo svoj glas, saj so iz našega naredili nekaj tudi za nas in ne samo zase. Potem imamo štiri leta čas, da svoje frustracije sproščamo v kritiziranju sistema, ki ga vzdržujemo in ljudi, ki smo jih izvolili. Globoko v sebi pa smo pomirjeni, saj se dobro zavedamo, da so izvoljeni naša skupna, lastna zrcalna refleksija.
Morda, samo morda nekega čarobnega dne pa se le zavemo, da spremembe ne pridejo same po sebi in da se jih ne dočaka. Če nismo zadovoljni s svojo občino, postanimo takšni občani, kot bi želeli imeti občino in če želimo drugačno državo, postanimo takšni državljani, kakršno bi želeli imeti državo. Tudi takrat bodo upravljalci občin in države naša lastna zrcalna refleksija.
Foto: Anže Logar in Zoran Janković (foto: Demokracija)
