Avtor: Alojz Ihan. Vir: Finance.
……
Kako se bo znal Janša prilagoditi Pahorju
Njegova tiskovka po Pahorjevi volilni zmagi ni mogla skriti nekaj osebne vznemirjenosti, ker je zaradi velike zmage zdaj Pahor nekakšna politična norma, sploh v časih, ki postajajo ljudsko nemirni. In zdaj ne bo šlo le za to, ali se bo Pahor prilagodil Janši, ampak tudi, kako se bo znal Janša prilagoditi Pahorju. Njegovemu načinu – da je za politično preživetje treba redno prihajati pred ljudi in spontano, brez vnaprej napisanih izjav odgovarjati, v kakšnem položaju smo in kako vidi različne razloge za ali proti posameznim odločitvam in rešitvam.
Nihče ne zahteva, naj bo predsednik vlade lepši kot Pahor, ampak če poleg Pahorja ne bo zmožen spontane odkritosti, ki bi ji ljudje verjeli, ima veliko težavo. V katero je Janša poskušal zaradi svojega aktivističnega refleksa zagrizniti že takoj po volitvah. In je to tudi storil ob opazno zadržani in negotovi ponižnosti, ker dogodki uhajajo izpod kontrole.
Ponižnost in zavedanje, da se igra lahko konča, je zajela cel politični razred, poslanci so bliskovito in s strani opozicije celo kičasto složno sprejeli pokojninski zakon, Kangler pa se je odplazil na dopust v upanju, da se ljudje naveličajo zbirati na trgu. Še Erjavec je resignirano izjavil, da tudi druga politična imena ne bi nič bolje opravljala tega, kar delajo politiki že zdaj.
…..
Samo Tito in Janša zmoreta trikrat?
Mislim, da je Janša v refleksnem iskanju rešitve iz stiske dobro zadel smer, ki je produktivna za Slovenijo – da ljudje z uporom ne rušimo težko pridobljene demokracije in države, ampak očistimo oblastno žezlo in njegove funkcije, da deluje času in našim potrebam primerno. Ampak ob tem imam občutek, da Janša preveč okoliši – okoli sebe. Janša bi največ naredil za Slovenijo, če jasno reče, da je to njegov zadnji mandat. Ker sta dva dovolj za enega človeka.
Nobody is good for three times! Trikrat pomeni, da imamo v Sloveniji še vedno titoizem. Titoismus interruptus; najprej Kučan-Drnovškov titoizem, kjer je mogočna, a nekoliko shizofrena osebnost našega Titeja po neki okultni in celo fizični logiki razpadla na dva Slovenca. Priznajmo, da nam je bilo domače in bolj všeč, kot si upamo priznati. Le posledice so boleče.
Zakaj premier z razpravo o omejevanju mandatov kibicira poslance in župane, ki se panično oklepajo svojih političnih službic, ko pa lahko s kraljevsko gesto naredi, da nihče od omenjenih ne bo v prihodnosti upal niti namigniti, da bi rad še tretjič. Politika je kurba in mora ostati kurba, fantje se morajo zamenjati! Zato je bil George Washington kot prvi ameriški predsednik tako moder, da je kljub splošni želji po njegovi vnovični izvolitvi zavrnil tretji mandat in s tem vzpostavil pravilo največ dveh mandatov – nevarnost nedemokratičnega, dinastičnega poosebljanja voditeljske funkcije bi po njegovem mnenju daleč presegala korist, ki jo lahko ima demokracija od kateregakoli posamičnega voditelja, vključno s politikom kalibra George Washington.
Imeti ključno vlogo pri osamosvajanju države in nato še dva mandata je vredno vsega spoštovanja in priznanj in je več kot dovolj za enega človeka; več pa bi bilo že veliko preveč. Negativne posledice titoizma so dolgoročno veliko večje, kot je korist od katerekoli politične osebnosti, ne glede na to, ali bi ljudje to skrajno demokratično želeli. Tudi Titeja so želeli. Zakaj ne bi torej Janša izigral kraljevskega asa in z njim unovčil pomiritve, ki jo ljudje doživijo, ko nekdo napove upokojitev; toleranca do skorajšnjih upokojencev se neverjetno poveča, in tisto, kar je še pred dnevom ali dvema iritiralo, se spremeni v blagohoten testament. Ki bi samodejno zaprl usta Semoliču, ki se gre Titeja na kvadrat.
In Lukšiču, ki ga je trenutno opijanila zmaga Boruta Pahorja, ki je bila absolutno zgolj zmaga Boruta Pahorja, naj Lukšič misli, kar hoče.
In Zoranu Jankoviću, ki kaj podobnega o svojem županstvu verjetno težko izreče, če pa, pa tudi njemu vsaka čast! Ne glede na to, da je svoj izjemni psihofizični potencial za državnega voditelja sam sebi zakockal z željo po postavitvi družinske dinastije, kar je vsaj tisočkilometrska geografska zmota v smeri vzhod-zahod. Pri čemer bi celo v primeru zadete lokacije zaradi kulturnih zakonitosti potreboval vsaj dvomestno število vsak dan pretepenih in zatiranih sinov, da bi mu iz krute selekcije uspelo ustvariti dinastijo, in ne le nebogljenih razvajencev. Tako se to dela na vzhodu, da stvar deluje.
…..
Več: Finance
