Razprave o novem pokojninskem sistemu, ki naj bi ga čez leta uvedli v Sloveniji, je postal čez noč osrednja tema skoraj vseh občil. Problem ni enostaven in ga ni mogoče podcenjevati. Vprašanje pa je, ali ga pristojni resnično želijo rešiti, ali pa ga vlada izrablja za zamegljevanje naše resničnosti. Podaljšanje delovne dobe je verjetno ena možnih rešitev. V prihodnosti in postopno in skoraj gotovo ne za vse. Obstajajo dela, kjer so delavci, zlasti pa delavke, po dobrem desetletju že tako iztrošeni. Izhajati je treba iz dejstva, da je človek človek, ne stroj, in je treba k reševanju njegovih življenjskih vprašanj pristopati z humanostjo, ne pa tehnikalijami. Trdimo, da je v osnovi pristop zgrešen, ker ni v središču človek, kot enkratno živo bitje, ampak kapital. Tudi v obliki sredstev za izplačevanje pokojnin. Nič manjša napaka ni dejstvo, da se reševanje upokojenskega vprašanja prelaga v prihodnost, pomoč pa je potrebna tukaj in zdaj! Takoj!
Ni se treba zavzemati za evtanazijo, ker jo dejansko že imamo.
Značilnost upokojencev je odhajanje, ne pomlajanje. Včeraj, ne danes, je treba pomagati onim, ki ne morejo živeti človeka vredno življenje, ki si ne morejo privoščiti oskrbe, za katero so leta in leta delali. V tem pogledu tudi slovenski družbi vsiljena diskusija o evtanaziji dobiva zastrašujoče dimenzije. Še z povojnimi poboji nismo razčistili, pa nam že ponujajo nove. Takrat v imenu revolucije, danes človečnosti!
Gospodarska zgodovina kapitalizma in komunizma nista v čast človeštvu. Še nikoli ni »krona stvarstva« bila tako malo vredna. Če bi v skrb za njegovo življenje vložili toliko sredstev in znanja, kot so ga v stroje, organizacijo proizvodnje in manipulacije z kapitalom, bi bilo naše življenje bistveno drugačno in lažje. Stanje zdravstva v Sloveniji je eden naj močnejših dokazov naših trditev. Kaj nam pomagajo izjemno znanje zdravnikov, njihove genialne sposobnosti, vrhunski pripomočki in čudežna zdravila, če nam je pa vse skupaj vse manj dosegljivo. Ni se treba zavzemati za evtanazijo, ker jo dejansko že imamo. Trenutno je kriterij odločanja o tem, kdo naj živi in kdo ne, predvsem denar.
Je res nujno, da so plače v bančnem svetu tako nemoralno visoke?
Ne domišljam si, da sem sposoben ponuditi rešitev. Kljub vsemu pa si domišljam, da je eden glavnih problemov ravno na kapitalski ravni. V zgodovini so se pogosto ukvarjali z vprašanjem o pravičnih obrestih. Običajno so bile med 4 % in 5 %, razlika med donosnostjo vlog in najetimi krediti je bila 0,5 %. Danes za vloge oziroma prihranke ne dobiš praktično nič, kredit pa se z vsemi drobno tiskanimi pogoji vrti okoli 10 %. Kam gre razlika? Ali je resnično nujno, da so plače v bančnem svetu tako nemoralno visoke? Celo plače v Narodni banki, ki ni klasična banka?
Zavedamo se, da imajo sodobni stroji veliko krajšo življenjsko dobo in se morajo vložki vanje preje povrniti. Kljub vsemu pa se sprašujemo, ali je pravilno, da je potrebno izhajati iz cene vsakega stroja ali celotne proizvodnje? Je kriterij kapitalske rentabilnosti pravilen, ali je že vnaprej naravnan na podcenjevanje človeka in njegovo izkoriščanje? Nekaj gnilega in smrdečega vlada v svetu! Kje je etična ekonomija? Ali sploh ima možnost, da se oglaša?
Noben delavec v evropske procesu rušenja komunizma ni dvignil roke v njegovo obrambo
Gospodarski in tehnični napredek človeštva je neverjeten. Cena zanj tudi. Predvsem v vse manjši vrednosti človeka. Najslabše je v nekdanjih komunističnih državah, kjer življenje družine praktično ni možno, če nista oba zaposlena. Enkratna zasluga boja za enakopravnost žensk. Tam delavci niso nikoli dobivali polne plače, saj so morali na vse možne načine, zlasti z raznimi prispevki in delovnimi akcijami morali delati ono, kar je bila v civiliziranih državah bila njihova naloga. Nikoli jim ni manjkalo denarja za tajno policijo, po potrebi so organizirali celo vzporedno ekonomijo. Človekove potrebe so morale vedno čakati, vedno so zahtevali žrtve za čudovito prihodnost, ki se ni samo vse bolj oddaljevala, ampak je postajala vse bolj črna. Noben delavec v evropske procesu rušenja komunizma ni dvignil roke v njegovo obrambo. Noben delavec ni hotel braniti političnega sistema, ki je najbolj naklonjen delovnemu človeku!
Živele reforme! Toda v njihovem izhodišču ne sme biti kapital, ampak človek. Tisti, ki najtežje živi! Vsem je jasno, da medicina, ki svoje uspehe gradi na človeški smrti, ni medicina, ampak vse kaj drugega. Za ekonomijo to ne velja. Sama sebi je namen in sama sebi določa vrednote. V imenu ekonomske svobode in gospodarskega liberalizma raste iz trupel človeštva. Iz uničevanja človeške družbe! Iz razvrednotenja človeka, svetosti življenja!
Ko bomo ponovno vzpostavili človeka vreden sistem družbenih vrednot, bodo tudi pokojninske reforme dobile smisel. Dotlej pa se posvetimo evtanaziji kot »humani« bližnjici do njih!
