“Reklame imajo velik vpliv na naše razmišljanje” sem zapisal v članku ‘Promoviranje “kulture začasnega” s pomočjo reklam‘ tule na Časnik.si. Temu je veliko ljudi oporekalo, češ, da imamo ljudje pamet, da vso to nesnago odfiltriramo. In da reklam pravzaprav ne vidimo več, da reklame v bistvu sploh nimajo več vpliva na nas.
Kaj bi moral vsakdo vedeti kako marketing deluje?
Pa sem našel tale kratek in zanimiv zapis slavnega avtorja, podjetnika, marketinškega strokovnjaka, blogerja in govorca Setha Godina, z naslovom “Kaj bi moral vsakdo vedeti kako marketing deluje?”, ki ga tule kar prevajam:
Da deluje.
Marketing deluje.
Zgodbe odmevajo.
Ideje se širijo.
Marketingarji lahko zlezejo pod kožo in (včasih) spreminjajo naša mišljenja. In našo kulturo. In naš planet.
Kar pomeni, da če si marketingar, si odgovoren. Ne samo za učinke, pač pa tudi za stranske učinke.
In pomeni, da če si potrošnik, te manipulirajo, hipnotizirajo, in kako drugače povzročijo, da spremeniš svoje standarde in svoje cilje.
Če te to ne osreči dolgoročno, ne kupi.
Vir: Quora
Kdo nosi etično odgovornost za učinke in tudi za stranske učinke?
Kako veliko etično odgovornost daje tule marketinški strokovnjak marketingarjem! Za učinek in tudi za stranske učinke. Bravo Seth Godin! In kako daleč so – tako se mi zdi – nekateri naši marketingarji oddaljeni od etičnega razmišljanja in delovanja. Sklepam iz precej nadutega odgovora, ki sem ga dobil od strokovnjakov, ki so pripravili reklamo ‘Z novim letom v nova razmerja’ podjetja Mikro in Polo.
Takole sem zapisal njihov odgovor na Časnik.si: “S sedeža podjetja sem dobil strokoven odgovor v slogu “marketing v današnjem času je velikokrat stvar provokacije, saj na takšen način lahko najbolj pritegnemo pozornost kupcev” in “šlo je za popolnoma simbolni pomen fotografije in ne za dobesednega”, “odločili smo se preseči družbeno sprejete standarde, ki so v navadi pri tradicionalnem oglaševanju”, “marketinška akcija, ki »krši« splošna družbena pravila ali je na nek način provokativna, pozitivno vpliva na všečnost sporočila in preseneti publiko” ter “trendi v marketingu se nenehno spreminjajo; mi smo tako dobri in imamo tako strokovno podkovano marketinško ekipo, da tem spremembam (zelo uspešno) sledimo”. Poudarili so še, da “gre zgolj za (OPOMBA: mojo) osebno interpretacijo, ki pa je na žalost zgrešila naš namen in da različni ljudje različne stvari dojemamo drugače”. Nič o stranskih učinkih na katere sem v članku opozarjal. Razen to, da je to moja osebna interpretacija.
Za etičnost vsake marketinške akcije sta po moje odgovorna dva: marketinško podjetje in podjetje, ki reklamo naroči. Oba za oboje: za učinke in za stranske učinke.
Ugasniti, odvreči. Nesnago.
Prav tako kot se nam potrošnikom zdi, da reklame ne vplivajo na nas, da njihov vpliv zlahka izločimo, se nam zdi, da brez težav prepoznamo nesnago pri gledanju slabih oddaj, slabih nadaljevank, slabih filmov na TV, jo prepoznamo na socialnih omrežjih, v igricah, v glasbi, v knjigah, revijah. In jo odstranimo iz glave.
Pa ni tako. Tako kot nam reklame – Seth Godin – ‘zlezejo pod kožo in spreminjajo naša mišljenja, našo kulturo in naš planet’, tako se v nas useda nesnaga s TV, z interneta, iz knjig, revij, glasbe, … Spreminja nas. Osebno. Družine. Družbo. Kulturo.
Moder človek se nesnage znebi. Tako da ugasne, odvrže.
Izogniti se. Nesnagi.
Če človek zazna pravočasno, se lahko nesnagi izogne.
Če si trikrat padel v isto jamo, se ji četrtič izogni.
Tako kot možakar, ki je na poti v službo naletel na jamo v pločniku. Mislil je, da jo bo prestopil, pa je padel vanjo. Malo potolčen je šel na delo. Drugi dan, ista jama. Mislil je, da jo bo preskočil, če bo vzel zalet. Ni mu uspelo, padel je vanjo, dodal nekaj bušk in spet šel na delo. Tretji dan, ista jama. Sedaj se je odločil, da bo šel mimo nje. Šel je preblizu, rob jame se je zrušil in spet je padel vanjo. Že močno “obunkan” je šel na delo. Četrti dan se je odločil, da bo šel po drugi poti …
Viru nesnage se je treba izogniti. Na daleč.
Preprečiti otrokom. Dostop do nesnage.
In če imamo otroke, preprečimo otrokom, da gledajo, poslušajo, berejo. Nesnago. Brskajo po. Nesnagi. Tako, da se oče in mama zavedata, da je nesnaga skrbno zapakirana v preobilje virov vpliva, da skrbita, da imata občutljiv detektor za nesnago, da ga imata (stalno) vklopljenega, da prenos nesnage v otroške glave preprečujeta, vsaj zmanjšujeta in – če je treba – ukrepata. Včasih tudi radikalno.
Tako da ugasneta, odvzameta, onemogočita dostop, se pogovarjata, … Sta budna, trdna v veri, močna in da je oče možat. Da delata iz ljubezni (prim. 1 Kor 16,13-14). Da sta si oče in mama v odnosu do nesnage edina.
Tole je sicer bolj – kot pravi papež Frančišek v apostolski spodbudi Radost Ljubezni – ‘stalen nadzor*’ (AL** 260) in ‘obvladovanje prostorov’, nadaljevati pa je treba s ‘sprožanjem procesov zorenja’ (AL 261). Tako, da počasi in vztrajno vodimo otroke v ‘preudarnost, zmožnost dobrega presojanja in razumnost’ ter da ‘spodbujamo odgovorno svobodo’ (AL 262). Ker nam je mar. Ker smo ‘starši vredni zaupanja’ (AL 263).
*Bolj pravilen izraz bi bil čuječnost – vključuje, budnost, pozornost, pazljivost. V angleškem prevodu je uporabljen izraz ‘vigilance’.
**Amoris Laetitia (Radost Ljubezni)
