Aleš Primc in Svetlana Makarovič sta v hramu kulture dala legitimnost drug drugemu. Izzvala sta salonski prepir in na plano sta prišli povsem predvidljivi razdiralnost in agresivnost Slovencev.
Letošnjemu knjižnemu sejmu v Cankarjevem domu so bolj kot založniki svoj pečat dali Svetlana Makarovič, Kombinatke in Aleš Primc. Sprli so se o oslovi senci.
Kako je sploh prišlo do salonskega prepira v hramu kulture
Založba Družina je letos izdala knjigo Nova levica in krščanstvo. Prebral sem jo in čeprav je napisana tendenciozno, bralcu daje uvid v ideološke spopade. Avtorja knjige na analizi Španije pokažeta, kako neolevičarske stranke ne zahtevajo več zamenjave kapitalizma s socializmom, temveč zahtevajo uveljavitev teorije spolov, legalizacijo mehkih drog, večji poudarek feminizmu, splavu … Branko Cestnik je v predgovoru povlekel lucidne vzporednice s Slovenijo.
Založba Družina je ob prijavi na Knjižni sejem napovedala tudi predstavitev te knjige z gosti: uvodničarjem knjige, duhovnikom Brankom Cestnikom, poslancem NSi Jožefom Horvatom in frontmenom predbožičnega referenduma Alešem Primcem. Treba je poudariti, da ob prijavi prireditve usoda referenduma sploh še ni bila znana. Primc je pač magnet: ene privablja, druge odbija.
Ideološko posilstvo
Direktorica Cankarjevega doma Uršula Cetinski je po pripovedovanju založnikov mesec dni pred sejmom na srečanju upravnega odbora sejma protestirala, ker se v hram kulture vabi Aleša Primca.
OK, ampak zakaj potem nima podobnega odziva na politični govor Svetlane Makarovič? In če jo moti politika v hramu kulture, zakaj je ne motijo dogodki ob odmevni Repetovi knjigi o Milanu Kučanu?
Svetlana Makarovič je o gostih Družinine knjige, Primcu, Horvatu in Cestniku, ki so nastopili dve uri za njo, na svojem nastopu na Pisateljskem odru CD, kjer je bila skupaj s pesnico Katjo Perat, rekla tudi: “Bolj kot jih gledam, bolj mi je žal, da niso bili splavljeni, ko je bil še čas.”
Lahko mi očitate brezbrižnost in aroganco, ampak mene ta vročica pred referendumom pušča povsem hladnega. Ker zaradi tega referenduma ne bo nihče dobil višje božičnice ali višje plače, nihče ne bo kupil darila za soseda, s katerim je sprt. V božični čas vnaša slaba čustva. Zelo pa sem jezen, ko opazujem, kako nas zaradi tega referenduma ideološko posiljujejo.
Nič nimam proti, če se ljubljanski župan obleče v mavrične barve. Ampak to, da Ljubljanski grad obarva v mavrične barve, je politična zloraba institucije, ki jo vodi. Si predstavljate, kakšen stampedo bi se usul, če bi na primer esdeesov župan Peter Verlič grosupeljsko mestno hišo obarval v modro-rumeno?
V pozdravu na otvoritveni akademiji knjižnega sejma je župan izrecno podprl novelo družinskega zakonika in poudaril svoje nestrinjanje z referendumom. Mene to ne moti. Moti pa me, da je enim dovoljena politizacija in promocija svojega mnenja po vseh medijih, drugi pa svojega drugačnega mnenja ne smejo javno izraziti.
Dejstvo je, da je politika neločljiv del kulture, da so družbena, filozofska in sociološka vprašanja sestavni del kulture. Kulture ni mogoče umetno ločiti od družbenega življenja. Kar ne sme imeti mesta v kulturi, sta sovražni govor in nestrpnost. Nasprotno pa so svoboda govora, različnost mnenj, tudi vroče debate o tem, kakšno družbeno ureditev hočemo, zdrava sestavina vsake svobodne in demokratične družbe.
Več lahko preberete na siol.net.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.