Letošnje poletje niso padali le temperaturni rekordi, padali so tudi slovenski idoli ter iluzije o pravični in socialni državi. Štiri vprašanja pri vseh padlih angelih so ostala povsem neodgovorjena:
1. Javno zdravstvo za zasebne žepe
Ovadba zoper priznanega slovenskega nevrokirurga Vinka Dolenca je razkrila delovanje slovenskega javnega zdravstva. Leta 1992 je operiral izraelskega državljana, ki ga zaradi zapletov že dve desetletji toži, izraelsko sodišče pa je razsodilo, da mora Dolenc plačati skupaj z obrestmi več kot šest milijonov evrov odškodnine. Nevrokirurg je žalostna zgodba sama zase, ne le zaradi njegove pred leti nasedle naložbe v zasebno kliniko, kjer je izgubil ogromno denarja, na koncu svoje kariere se poslavlja s sumom, da je kršil zakon in izigraval sodišče. Zato je nepomembno vprašanje, na čigavem računu je obtičala provizija v višini 20 odstotkov plačila (štiri tisoč dolarjev leta 1992 oziroma nekaj več kot šest tisoč dolarjev v današnji vrednosti), kolikor je nakazal izraelski pacient. Ključno vprašanje je: Kje je v tem primeru borec za transparentno slovensko javno zdravstvo Erik Brecelj? Zakaj molči?
2. Kdo bo naslednji?
V priporu je pristal eden najvplivnejših in najbogatejših Slovencev Tomaž Lovše, nekdanji lastnik finančne družbe Diners. Bil je vpliven svetovalec ministrom, svoje zveze in poznanstva je ponujal politiki, od katere je vedno veliko dobil. Lovše je simbol slovenskih tranzicijskih bogatašev, ki so do bogastva prišli s pomočjo političnih zavezništev. Brez njih ne bi v življenju obogateli. Vprašanje pa je, zakaj so politiki nedotaknjeni? Prosim, ne govorite o Patrii, jaz namreč govorim o slovenskih navezah, ki so omogočile tranzicijske povzpetnike. Zakaj nihče ne preseka te naveze med političnimi podjetniki in politiki?
3. Rdeči zmaj v evrski podobi
Katoliška Cerkev na Slovenskem je letos spet zamenjala še dva nadškofa, Antona Stresa in Marjana Turnška. Govorjenje o upokojitvah je norčevanje iz ljudi, očitno je pač imel nekdanji ekonom Mirko Krašovec vplivnejše prijatelje. Medtem ko se je ljubljanska nadškofija otepala z moralnimi izpadi svojih duhovnikov, je pač šla mariborska nadškofija v posteljo s svojimi ideološkimi nasprotniki, misleč, da bodo prišli do sprave s skupnim ciljem, to pa je bil denar, denar in še več denarja. S tem se je na neki način na območje samoiluzij še bolj ukoreninil eden njenih najbolj trpežnih mitov, ki ga nekateri v obupu te dni spet vlečejo na plan. Ta mit je, da bi lahko Cerkev na Slovenskem, če bi imela denar, delala čudeže. Po poletni katastrofi ob zamenjavi nadškofov se je treba še bolj kot prej vprašati, s kom neki gre lahko katoliška Cerkev v Sloveniji naprej, če niti njenemu najbistrejšemu možu na ljubljanskem nadškofovskem stolčku ni uspelo dočakati redne upokojitve?
4. Kdo se boji mladih?
Toda ključen dogodek, ki bo resnično imel vpliv na prihodnost Slovenije, je zgolj eden. To je suhoparen statistični podatek, da se je lani iz Slovenije izselilo 1.570 državljanov, mlajših od 30 let. To je slabega pol odstotka mladih Slovencev. Seveda so poklicani takoj začeli naštevati programe, ki bodo pomagali mladim, da ne bi zapuščali države. Toda bodimo iskreni: zdajšnji sistem v Sloveniji generaciji mladih ne more ponuditi niti služb niti spodobnega plačila za delo, niti obljube, da bo čez pet let bolje. Zdajšnji sistem to generacijo potrebuje zgolj kot ceneno delovno silo, saj bi brez njih sistem kolapsiral. A mladi odhajajo in še več jih bo odšlo, saj je Slovenija obtičala v neučinkovitem govorjenju o spremembah.
Vprašanje, ki je ostalo neodgovorjeno, je: Si mar res želimo, da ti mladi, ki motijo zdajšnji sistem, ostanejo še naprej v Sloveniji?
Več: PlanetSiol