Eden od pomembnih vzrokov, ki danes določajo standard prebivalcev v Nemčiji in Sloveniji, je padec Berlinskega zidu. Novembra 1989 so Nemci zid porušili. Angela Merkel je dobila možnost za vstop v politiko in včeraj že tretjič zapored zmagala volitve. Kot najmočnejša ženska v Evropi bo odločilno vplivala na EU, evro in morebitno pomoč vladam, ki so same nezmožne upravljati svojo državo. Slovenski levičarji bodo nad njeno zmago še naprej vzdihovali, češ da njeno trmasto vztrajanje pri varčevanju ne vodi nikamor. Ampak alternative proti varčevanju in za enako vzdržne javne finance, ki bodo državo obvarovale ne le pred zlomom, temveč omogočile rast blaginje državljanov, za zdaj ni ponudil še nihče. Puhlice, da imajo Nemci visok standard zaradi tega, ker mi plačujemo tako visoke obresti za naše zadolževanje, ali da nam ni treba vrniti sposojenih milijard, saj se vse da zmeniti v Bruslju ali Berlinu, so blebetanje in sramoten populizem.
Slovenski berlinski zid
Slovenija je kmalu po osamosvojitvi začela graditi svoj berlinski zid, ki bi našo državo ločil od ostalega sveta. Poimenovali smo ga nacionalni interes. Najsvetejša simbola slovenskega nacionalnega interesa oziroma slovenskega berlinskega zidu sta NLB med finančnimi institucijami in Mercator med podjetji. To je tudi razlog za petkove kriminalistične preiskave. Napovedana prodaja podjetij namreč odpira vprašanje preživetja najmočnejšega ter kapitalsko in politično najvplivnejšega sloja v državi.
Trdim, da so slovenska podjetja še vedno predraga za prodajo in da napovedana privatizacija ni v interesu niti mednarodnih kupcev niti domačega vplivnega sloja.
Četudi so naša podjetja tako močno prezadolžena, da večina ne zmore več lastnega razvoja, in bi jim lastniška povezava z normalnim lastnikom (politično korektno se temu reče strateškim partnerjem) prinesla kisik, na to ne pristanemo. S prodajo podjetij bi najvplivnejši sloj v državi ostal brez denarja. Menite, da so ti vplivni lobisti sposobni kaj doseči brez političnega mešetarjenja?
Zato pa bodo tuji kupci slovenska podjetja čez leto ali dve kupili za prgišče evrov, domači vplivneži pa bodo ob tem zaslužili zavidljive provizije. Do tedaj pa bodo nemoteno še naprej prisesani nanje. Privatizacijski zgledi iz Grčije kažejo, da so bankrotirani Grki lahko prodali šele tiste nacionalne družbe, ki so tako kot država bankrotirali.
NLB kot srce slovenske politike
Vsa ta vnema proti prodaji, ki bi Slovenijo odprla svetu, se začne v NLB in se s petkovim obiskom kriminalistov ponovno vrne v našo največjo banko. Konec 90. let prejšnjega stoletja je takratni premier Janez Drnovšek začel govoriti o potrebi po prodaji NLB. Zgodilo pa se je zgolj to, da smo za kratek čas tretjino banke prodali Belgijcem in potem pozabili, ali smo jim res kdaj obljubili še kaj več, nazadnje pa smo od njih po en evro za delnico odkupili njihov delež. In bili smo ponosni, da smo tudi Belgijce “nadmudrili”. Kar je le še utrdilo prepričanje večine Slovencev, da je prodaja NLB veleizdaja. V točki nasprotovanja privatizaciji se v Sloveniji najdeta tako politična levica kot desnica. Obe potrebujeta NLB, da lahko “njihovi” dobijo kredite.
Več: Planet Siol
